Desperado med banditi Proti Tupizi Okna so se tresla, kot da je samo vprašanje časa, kdaj bo vse skupaj popustilo iz zgrmelo dol. Tresli so se tudi sedeži in police nad njimi. Pravzaprav se je treslo vse. Tudi potniki nismo uspeli ublažiti vseh tresljajev. Nekaj odprtih oken je razmere samo poslabšalo in hrup je bil neznosen. Vozniku, ki je kadil, je pepel sproti otresalo s čika. Koliko takšnih voženj bo stari avtobus zdržal, preden razpade, si nisem znal predstavljati. Široka makadamska cesta je bila sicer videti dobro vzdrževana, a s počasno vožnjo se nikamor ne pride. Ko čez pol ure

Trije kondorjevi dnevi »A so že? Vidiš kaj?« sem vprašal sopotnika, ko sem bolščal v praznino in prilagajal vid na blizu in daleč in vse vmes do strmih pobočij na drugi strani kanjona. »Ne še!« Na razgledišču ob cesti je bilo precej ljudi, ki so čakali, da se pojavijo. Ura je bila prava, kmalu bo začel pihati vzgornik. Čez nekaj časa se le pojavijo prvi osebki, ki so sicer vzletali bolj na kratko, le za nekaj sekund. Hitel sem narediti kak posnetek, kot da bi se bal, da se potem ne bo dalo, da je to prva in zadnja priložnost.

Čez Atlas do Bele hiše »Vsi so že bili tam, samo midva ne!« Ko sva nekoč s prijateljem debatirala o naslednjem potovanju, mi je rekel, da morava na Tajsko. Da tja se zdaj hodi in da so tam bili že vsi razen naju. Samo midva ne! Bo že držalo, da je skrajni čas, da se odpraviva tja. Res, ne samo da so skoraj vsi že bili tam, legije turistov so kar prihajale in se vedle kot da so tam doma. Masovni turizem  z vsemi plusi in minusi. Pod plus štejem vso solidno urejeno turistično infrastrukturo, predvsem pa dejstvo, da je

Iguazú in koati Eni imajo večje, drugi manjše. Vprašanje je, kdo ima največje, a odgovor ni enostaven, saj je odvisen od tega, kaj se meri – višina, širina, pretok ali še kaj drugega. V povezavi je seznam z večino pomembnejših, razporejenih po kontinentih. https://en.wikipedia.org/wiki/List_of_waterfalls O slapovih je govora. Najbolj znani so verjetno po sponzorju poimenovani Viktorijini slapovi v Afriki, Niagarski v Severni Ameriki in slapovi Iguazú na istoimenski reki v Južni Ameriki. Vsi navedeni so veličastni in z množicami obiskovalcev. Veliki torej. Merilo Viktorijini Niagarski Iguazu Višina v metrih 108 51 64-82 Širina v metrih 1708 1203 2700 Pretok v

Bilo je nekoč v Argentini Deensel, CC BY 2.0 <https://creativecommons.org/licenses/by/2.0>, via Wikimedia Commons (Ne)varna evropska izkušnja Na oglede po metropoli smo odšli vsi, skupaj z vodičem, prosto popoldne pa sem izkoristil tako, da sem nonšalantno odšel po svoje. Ime hotela me ni prav na nič spominjalo in kmalu sem ga pozabil, vizitke z naslovom, ki je bila na pultu, nisem vzel. Vedel sem le, v katerem predelu mesta je. Lahkotno zanašanje na moj raztreseni spomin je kasneje botrovalo dodatno prehojenim kilometrom pri iskanju ulice, na dnu katere je bil hotel. Vsaka naslednja se mi je zdela prava in marsikatera ni

Po Aleji Vulkanov Le dvajset kilometrov od središča Quita, ekvadorskega glavnega mesta, poteka ekvator. Od tu ima država svoje ime. Quito je druga najvišje ležeča prestolnica na svetu, saj je zgrajena na andski planoti na višini 2.850 m, v njej živi okoli 2,5 milijona ljudi. Okoli Quita in naprej po rodovitni andski dolini proti mestu Cuenca na jugu se dvigajo vrhovi številnih vulkanov, ugaslih in občasno delujočih. Sredi preko 5.000 metrov nad morjem visokih vršacev se vije Panamericana, cesta, ki povezuje Ameriki od Aljaske do Argentine. Od Quita proti jugu do Latacunge je 6-pasovna (100 km), nadaljnjih 100 km skozi

Jesenski maj v Patagoniji Potovalna kovidna abstinenca je kriva, da sem se počutil nekoliko »zarjavelo« pred naslednjo, doslej najdaljšo potjo. Imel sem osnovne podatke o državah Južne Amerike, a manjkalo je še veliko. Predvsem stroški. Proračun je bil omejen in res ne bi rad nekje na pol poti ugotovil, da bo treba kmalu nazaj čez morje. Za cilj sem si zastavil večino držav, izpustiti sem nameraval Brazilijo in tiste tri tam gor na severovzhodu kontinenta, kamor redkokdo hodi. Skozi Paragvaj in Urugvaj bi šel samo, če bi bilo res smiselno, za Venezuelo pa sem še pred odhodom ugotovil, da mi

Teyuna – Izgubljeno mesto Sestreljeni črni puran V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja je na lov v hribovje Sierra Nevada de Santa Marta odšel Julio César Sepúlveda, sin poklicnega plenilca arheoloških najdišč Florentina Sepúlvede. Ko je prišel do divjega purana, ki ga je ustrelil v letu, je ugotovil, da je padel na raven kamen na strmem pobočju. Videl je, da stoji na kamnitem stopnišču. Čeprav je bilo obraslo z mahom, odpadlim listjem, lubjem, koreninami  in vejami, je takoj vedel, da je delo človeških rok. Odšel je po stopnicah do vrha in prišel do neznanega arheološkega najdišča. Zavedal se je, da je