Mala pernata čudesa Avtobusna postaja v Quitu, prestolnici Ekvadorja “No habla de mi vida, si la tuya no es un ejemplo” »Ne govori o mojem življenju, če tvoje ni vzorno!« Stavek, primeren za obračun z (ali obrambo pred) obrekljivci in škodoželjneži. Eden od sorodnih tekstov, ki jih marsikdo lepi na obzidja svojih profilov na družabnih pajčevinah, bodisi kot lasten umotvor ali s pripisovanjem avtorstva Tenzin Gyatsu, Mahatmi ali kateremu drugemu spiritualistu. Nekje med hojo z dvignjeno glavo in instant karmo. Kot »naj prvi vrže kamen tisti, ki je brez greha«. Ni pa se mi zdelo, da se ta napis ravno

Feldban Vojaška ozkotirna železnica Logatec-Črni Vrh-Idrija 1916-1917 Vračanje z “brnjava” »Beseda ni konj. Povprašala bova. Če bodo vojaki spremljevalci nama dovolili, da se skobacava na polne vagončke, se taki prijaznosti ne bova odrekla. Na noben način in za nobeno ceno ne. Tako sva bila deležna sreče in milosti, da sva se vozila s prvo in zadnjo železnico, ki je kdaj povezovala Idrijo z zunanjim svetom. Železna cesta je bila ozkotirna, po njej pa so se premikali vagončki, »hunti« po domače, vlekla pa jih je prav tako majhna, bencinska lokomotiva. Vlakec ni imel predpisanega voznega reda, niti postaj in odmerjenega postanka.

Feldban Vojaška ozkotirna železnica Logatec-Črni Vrh-Idrija 1916-1917 Vračanje z “brnjava” »Beseda ni konj. Povprašala bova. Če bodo vojaki spremljevalci nama dovolili, da se skobacava na polne vagončke, se taki prijaznosti ne bova odrekla. Na noben način in za nobeno ceno ne. Tako sva bila deležna sreče in milosti, da sva se vozila s prvo in zadnjo železnico, ki je kdaj povezovala Idrijo z zunanjim svetom. Železna cesta je bila ozkotirna, po njej pa so se premikali vagončki, »hunti« po domače, vlekla pa jih je prav tako majhna, bencinska lokomotiva. Vlakec ni imel predpisanega voznega reda, niti postaj in odmerjenega postanka.

Melhiorca Tihotapka živega srebra Nihče ni vedel, koliko je stara. Verjetno niti sama ni bila čisto prepričana o tem, kolikšno težo let nosi. Šebreljska krošnjarka je živela z najmlajšim sinom Florjanom. Kar ji je uspelo pridelati na njivici, je v živobarvni culi, sešiti iz zaplat različnih kosov blaga, nosila prodajati v Idrijo. Z izkupičkom je kupovala idrijske čipke in jih preprodajala.    Bila je zgovorna, manj zadržani ljudje bi ji rekli gobčna. S prefinjenim žlobudranjem ji je uspelo kakšno čipko ali nekaj korenja dobro prodati. Od stalnega nošenja cule na hrbtu je dajala vtis, kot da je že malo zgrbljena. Takrat

Nimiipuu in Appaloosa Zgodba o Ljudstvu in Konjih https://commons.wikimedia.org/wiki/File:Nezperceindians1895ish.jpg Unknown author, Public domain, via Wikimedia Commons 1. Zgodovina se bo ponavljala Hispaniola je latinsko ime za drugi največji antilski otok, ki si ga zdaj delita Dominikanska republika in Haiti. Konec leta 1492 je na tla otoka stopil Krištof Kolumb in ga takoj razglasil za ozemlje španske krone. Njegovo odpravo je sponzorirala španska kraljica Izabela, ki ji je ob pomoči Ferdinanda Aragonskega nedolgo nazaj uspelo še zadnjemu mavrskemu emirju iz Granade pokazati pot nazaj čez Gibraltarsko ožino. Rekonkvista je bila končana in katoliška Španija, očiščena krivovernih muslimanov in Judov, se je

Processio Locopolitana – 300 let škofjeloškega pasijona (1721-2021) Lovrenc Marušič, doma iz Štandreža pri Gorici, je kot pater Romuald okoli leta 1715 prišel h kapucinom v Škofjo Loko. Loški kapucini so leta 1720 dobili dovoljenje za pripravo spokorne procesije v dramski obliki, kot so na veliki petek potekale v Ljubljani in Novem Mestu. Tam so bile v nemškem jeziku, oče Romuald pa je besedilo za škofjeloško spisal v slovenščini, režijski zapisi pa so v nemščini, latinščini in slovenščini. Tako je nastal rokopis z latinskim imenom Instructio pro processione Locopolitana in die parasceues Domini – Navodilo za škofjeloško procesijo na veliki