Iguazú in koati
Eni imajo večje, drugi manjše. Vprašanje je, kdo ima največje, a odgovor ni enostaven, saj je odvisen od tega, kaj se meri – višina, širina, pretok ali še kaj drugega. V povezavi je seznam z večino pomembnejših, razporejenih po kontinentih.
https://en.wikipedia.org/wiki/List_of_waterfalls
O slapovih je govora. Najbolj znani so verjetno po sponzorju poimenovani Viktorijini slapovi v Afriki, Niagarski v Severni Ameriki in slapovi Iguazú na istoimenski reki v Južni Ameriki. Vsi navedeni so veličastni in z množicami obiskovalcev. Veliki torej.
Merilo | Viktorijini | Niagarski | Iguazu |
Višina v metrih | 108 | 51 | 64-82 |
Širina v metrih | 1708 | 1203 | 2700 |
Pretok v m3/s: |
|
|
|
Povprečni letni | 1088 | 2407 | 1746 |
Najvišji izmerjeni | 12800 | 6800 | 45700 |
Če vas impresionira dolga in neprekinjena zavesa vode, bodo s 1700 metri širine zmagali Viktorijini, ampak bodite tam, ko je voda visoka, sicer bo pet posameznih slapov, ki jih prekinjajo otoki. Iguazu imajo več kot 250 posameznih slapov, medtem ko jih imata druga dva manj kot 10. Eleanor Roosevelt, nekdanja prva dama ZDA, je, ko je videla slapove Iguazú, razočarano dahnila »Uboga naša Niagara!«. Ne glede na svoje »uboštvo« pa ima Niagara več kot 10 milijonov obiskovalcev na leto v primerjavi z 1-2 milijona pri drugih dveh.
Očitno so bili slapovi tudi primeren mejnik, veliki trije so razdeljeni ali v neposredni bližini dveh ali več držav – Niagarski med ZDA in Kanado, Viktorijini med Zambijo in Zimbabvejem, blizu sta meji z Namibijo in Botsvano, Iguazú so med Argentino in Brazilijo, le 15 km stran je meja s Paragvajem. Tisti v Afriki so poimenovani po evropskem monarhu, ostala dva imata bolj domorodni prizvok. Iguazu v gvaranskem ali tupi jeziku pomeni »velika voda«.
Ob ogledu katerih boste izustili »vau«, je sicer odvisno od vas. Najbolje bo, da si ogledate tiste, ki so ali vam bodo ob prvi priložnosti najbližji. Kot to pragmatično počnejo Američani z Niagarskimi in ker si vaš »vau« zaslužijo vsi.
Slapovi Iguazú
Izhodišče za obisk je lahko Foz do Iguaçu na brazilski, Puerto Iguazu na argentinski ali celo Ciudad del Este v Paragvaju. Vsa tri imajo letališča, Cd. del Este (dob. Vzhodno mesto) pa je s pol milijona prebivalcev največje. Če boste v slednjem, morate upoštevati, da bo treba za ogled slapov najmanj čez eno mejo.
Jaz sem priletel iz Buenos Airesa v Puerto Iguazú. Mesto z 80.000 ljudmi je sicer urejeno, vendar so ulice okoli hotelčka na severovzhodu, kjer sem dvakrat prenočil, pokrite s kamnitimi tlakovci, nekoliko blatne in s slabo vzdrževanimi pločniki, da je grozilo, da bosta kolesci moje potovalne torbe opustili izvajanje osnovne funkcije.
Sem si pa za ogled slapov vzel en dan in ne dva kot svetujejo vsi. Sicer je izvedljivo, da si slapove na argentinski in brazilski strani ogledate v enem dnevu, ampak vključuje precej hitenja in organizacije. Priporoča se dva dni, eden za argentinsko in eden za brazilsko stran. Argentinska stran ima več poti in razglednih točk med posameznimi slapovi, brazilska pa slovi le po eni razgledni točki, od koder pa se ponuja panoramski razgled na celotne slapove.
Avtobusi iz Puerto Iguazuja ves dan vozijo do glavnega vhoda. Kak kilometer za vhodom je postaja, s katere vozi vlakec do najbolj oddaljene točke, imenovane Hudičevo žrelo (Garganta del diablo). Dobra dva kilometra ob progi je možno tudi hoditi, potem je treba peš po mostičkih nad vodo še en kilometer. Ko zagledate ljudi z mokrimi plahtami, ki se vračajo, je čas, da fotoaparat pospravite na varno. Na več krožnih poteh ob slapovih lahko opazite tudi kakšno zanimivo ptico, nanjo pa vas utegne opozoriti tudi kakšen ornitolog ali le fotograf z objektivom dolge goriščnice, ki zalezuje tovrstno perjad.
Koati
Okoli postaje turistom delajo družbo koatiji ali nosati medved(k)i, rakunom podobne živali. Njihov trup je dolg okoli pol metra, rep pa še najmanj toliko. Koatijev je več vrst, ti ob slapovih imajo na repu črne obročke. Niso tako nadležni kot opice pri Viktorijinih slapovih, ki vam lahko ukradejo kak del nakita, sončna očala ali plastenko vode, a je kljub temu treba paziti. So vsejede zveri, ki od turistov pričakujejo kak priboljšek. Jedo odpadlo odmrlo listje in sadje, pa tudi žuželke, ptičja in krokodilja jajca, ptičje mladiče, nevretenčarje, žabe, kuščarje, male glodalce. Plenilci, ki se jim morajo koatiji izogibati, so jaguarji, ozeloti, divje mačke, lisice, anakonde in udavi, pume in velike ujede. Celo beloglave kapucinke (vrsta opic) lovijo njihove mladiče.
Njihov gobček je izredno gibljiv, stopala pa lahko obrnejo za 180 stopinj, zato z drevesa lahko plezajo z glavo navzdol. Imajo kremplje, ki se ne uvlečejo, s prsti na sprednjih tačkah pa so zelo spretni. Pred renčečim koatijem, ki vam kaže ostre podočnike, se je najbolje umakniti.
Koatiji so za razliko od rakunov dnevne živali, le nekateri samotarski samci so zaradi varnosti aktivni tudi ponoči. Njihova družba je matriarhalna. Samice z mladiči do 2 let živijo v skupinah 15-20 osebkov, samci so samotarji. Po 2 letih samce naženejo iz tropa, vračajo se le ob parjenju. Pred parjenjem se morajo izkazati z negovanjem kožuha samic. Koatiji ne znajo kopati brlogov, zato se zavlečejo na varno pod kakšne skale, predvsem samice pa gradijo gnezda v drevesnih krošnjah.
Koatiji pa so znani še po nečem. V njihovih iztrebkih, če se izdatno hranijo z zrelimi zrni kave, je veliko zrn, katerih zunanji sloj so načeli prebavni encimi, v notranjost pa so prodrli sokovi rastlin in sadja, ki dajo iz teh zrn narejeni kavi poseben okus. Koati kava ni poceni, pa čeprav je prvi del postopka pranje čisto navadnega kakca.
