Jesenski maj v Patagoniji

Potovalna kovidna abstinenca je kriva, da sem se počutil nekoliko »zarjavelo« pred naslednjo, doslej najdaljšo potjo. Imel sem osnovne podatke o državah Južne Amerike, a manjkalo je še veliko. Predvsem stroški. Proračun je bil omejen in res ne bi rad nekje na pol poti ugotovil, da bo treba kmalu nazaj čez morje. Za cilj sem si zastavil večino držav, izpustiti sem nameraval Brazilijo in tiste tri tam gor na severovzhodu kontinenta, kamor redkokdo hodi. Skozi Paragvaj in Urugvaj bi šel samo, če bi bilo res smiselno, za Venezuelo pa sem še pred odhodom ugotovil, da mi polzi med prsti. Moj cilj je predstavljalo vse ostalo od Ognjene zemlje do Cartagene de Indias ob Karibskem morju.

Mudilo se mi je, da odidem čim prej, in prekratek in neizkoriščen čas za načrtovanje se je iztekel. Potovalno zakrnel in informacijsko podhranjen sem rezerviral turo po Peruju, Boliviji in Čilu pri slovenski agenciji, do odhoda pa nabavil LP vodiče v elektronski obliki in jih nabasal na novonabavljeni mobitel. Predhodni mi je namreč začel kazati bolezenske znake in zanesljivost delovanja je padla pod mejo »mogoče pa bo«.

Če te zebe kot psa in si želiš, da bi začelo snežiti samo zato, ker ti dež lije čez ušesa, ni poseben užitek hoditi naokoli. Edina dobra stvar izven sezone je, da ti mase turistov ne zastirajo pogleda. Ekvator na kontinentu poteka preko severne Brazilije, Kolumbije in kakopak, Ekvadorja. Tropski, subtropski in zmerni pas z vidika temperatur niso bili problematični. Za deževne dobe se sploh nisem več zanimal, saj v tem kontekstu nisem mogel več taktizirati. Slaba stran so v mojem primeru bili letni časi južneje. Tam so namreč obrnjeni. Ko je pri nas poletje, je tam »dol« zima. Pred majem me tam ne bo, torej bo “naš” november. Še pred odhodom sem gledal temperature v Ushuaii v Argentini. Bile so okoli ničle, nihanja med nočnimi in dnevnimi majhna. Prav zaradi tega sem se odločil, da takoj po turci z agencijo jurišam na jug kontinenta. Še pred njihovo zimo. Od tam proti severu bo vsak premik temperaturno bolj znosen.

By Beck, H.E., Zimmermann, N. E., McVicar, T. R., Vergopolan, N., Berg, A., & Wood, E. F. – "Present and future Köppen-Geiger climate classification maps at 1-km resolution". Nature Scientific Data. DOI:10.1038/sdata.2018.214., CC BY 4.0, https://commons.wikimedia.org/w/index.php?curid=74674070

Tierra del Fuego ali Ognjena zemlja vas bo razočarala, če boste iskali vulkane in reke lave, ki bi upravičile ime. Tega tam ni. Magellan se je bal, da jih bodo staroselci , ki so zakurili mnoge kresove na obalah in v gozdovih arhipelaga, ob prvem koraku na kopno vrgli nazaj v morje. Tako kot Norveška in zahodna Kanada je Tierra del Fuego polna skalnatih otokov, fjordov, strmih obal, pa tudi visokih, s snegom pokritih gora. In v tem času (maj – september) neprijaznega vremena. Nisem se imel namena spravljati tja dol v terra austral samo zato, da se »pofočkam«, da bom lahko govoril, da sem tam bil. Moj cilj je bil precej bolj prozaičen – Perito Moreno, mogoče še Torres del Paine ali El Chalten. Bil sem blizu, na Ognjeni zemlji pa ne. Do tja je manjkalo še kakih 800 km, ampak me tja ni vleklo. Omenjeni kraji so v Patagoniji, 4.000 km južneje od San Pedra de Atacama, kjer sem se od »agencijske« skupine poslovil.

Za dostop sem si izbral kraj, ki je sredi vsega tega – El Calafate. Ker je moja banka pridno skrbela, da mi na potovanju ni bilo dolgčas, sem imel težavo s potrjevanjem plačil preko spleta. Za nakup letalske karte sem se moral obrniti na neko agencijo, ki jo je priporočil Sašo, organizator začetne ture. Sandra mi je uredila enostavno plačilo in rezervirala letalsko karto Calama – Santiago de Chile – Buenos Aires – El Calafate. Argentinska prestolnica ima ločeni letališči, transfer iz mednarodnega do domačega, ki je čisto ob reki na drugem koncu mesta, pa lahko v nočnem času traja okoli ure, podnevi pa čas transfera navzgor ni predvidljiv. Malo sem pojamral in Sandra je našla lete brez potrebe po kreganju s taksisti.

Patagonija

Na prehodu iz 15. v 16. stoletje so nastajali viteški romani, zadnji poskus preprečitve zatona srednjeveškega viteštva. Bili so romantični in fantazijski, v njih so kot protagonisti nastopali junaški oh in sploh vitezi. Težko rečemo, da so romani opisovali njihova slavna dela, ker niso obstajala, so pa bila napihnjeno junaška in brez para. Reševali so mesta in princeske, se borili proti zlu v vseh oblikah in zbujali domišljijo. Leta 1512 je izšla romantična viteška zgodba o junaku Primaleonu, ki je (med drugim) ugnal tudi gigantskega Patagona, ki naj bi bil doma iz grške province Paflagonijie (Paphlagonia, osrednja črnomorska obala današnje Turčije, nasproti Krima; vzhodneje je bil Pontus, kjer je Ovidij v nekem drugem času zmrzoval).

Magellan je tovrstne zgodbe menda rad prebiral, in ko je 10 let po natisu zgodbe na jugu današnje Argentine videval v primerjavi s tedanjimi Evropejci nenavadno visoke ljudi, jih je poimenoval Patagoni po literarnem liku ali njegovi domovini.

Z opisi in ilustracijami visokih staroselskih Patagonov so dramatično pretiravali: najprej so bili »ribiških« dva do trikrat večji od Evropejcev, potem »lovska« dobra dva metra in pol, ko so jih čez nekaj časa izmerili, pa so bili »samo« še 1,98 m. To je bilo nomadsko ljudstvo Teuelče (Tehuelche), ki je od Evropejcev pobralo marsikaj uporabnega, predvsem so se navadili na uporabo konjev. Bolezni so kot drugje po Amerikah tudi plemena na jugu precej razredčile, njihovo zemljo pa so si za ovčerejo prilastili beli prišleki. Tam so naselili znamenite ovce pasem merino, ki slovijo po prefinjeni volni.

Obstaja tudi teorija, da ime izvira iz špansko-portugalske besede pata (noga, šapa), a je obrazilo –gon tako nejasno za to razlago, da se večina strinja, da je Patagonija dobila svoje ime samo zato, ker je slavni pomorščak bral neke takratne doktor romane in dok holideje.

Kasneje je nastal El Ingenioso Hidalgo Don Quijote de la Mancha, prvi evropski roman, ampak Cervantesovo delo ni viteški roman, temveč parodija na predhodne viteške zmazke.

Patagonija je ozemlje(in ne politična entiteta kot provinca ene ali druge države), ki si ga delita Argentina in Čile. Obsega milijon kvadratnih kilometrov, tam pa živita dva milijona ljudi. Planotasti svet vzhodno od Andov se na nižjo planoto proti Atlantiku večkrat strmo spusti. V Andih na zahodu je Južnopatagonsko ledeno polje, tretja največja zaloga sladke vode na svetu, takoj za poloma.

El Calafate

Berberis microphylla je do meter in pol visok grm, vrsta češmina s temno modrimi sadeži, iz katerih delajo marmelado. V španščini se imenuje calafate in je simbol Patagonije.

Iz hostla, ki sem ga rezerviral, so me spraševali, kdaj pridem na letališče. Nekako sem naivno sklepal, da me pridejo pobrat, kar bi mi po 24 urah letal in letališč fajn sedlo. Šumelo nam je v komunikaciji, da se je kar kadilo. Meni perujska kartica javlja, da sporočila ne gredo skozi, s klici se več niti ne spomnim, kaj ni bilo v redu. Po dveh urah priročnega bentenja čez Murphyja mi rečejo, naj grem na avtobus. Zdaj, ko ga ni več. Še taksista sem komaj dobil, ker je parkirnino na letališču treba plačati, letov je pa v tem času tako malo, da je parkirišče med dvema letoma pusto tako kot cela dežela. Taksi me je stal 25 dolarjev (še nisem imel pesosov)za dobrih 20 km. Hostel je bil nižja srednja žalost, pa saj tudi cena ni bila pretirana.

El Calafate je majhno mestece s 25.000 prebivalci. Glavna prometnica skozi mesto, Avenida del Libertador, je štiripasovnica, kjer se samo notranji pas uporablja za vožnjo, tisti ob pločnikih je za parkiranje kogarkoli, česarkoli in kadarkoli. Je tudi brez semaforjev in z vmesnimi zelenicami, na katerih pod drevesi poležavajo psi, klateški in lastniški. Promet poteka počasi, na obeh straneh pa so trgovine, restavracije, bari, turistične agencije, hoteli in hostli. Mesto leži ob Argentinskem jezeru, ki je s 1400 kvadratnimi kilometri največje v državi.

Kmalu po prihodu sem ugotovil, da imam problemček. Obstajala sta namreč dva tečaja, uradni in blu(e). Blue je neuradni, tečaj črnega trga, s katerim se trguje javno. Denar ti zamenjajo v nastanitvah, turističnih agencijah in nekaterih trgovinah. Ob mojem prihodu si za en euro dobil okoli 460 pesosov. Uradni pa je problematičen za turista, ki nima gotovine, in je bil 250 pesosov za euro. In kot sem kasneje ugotovil, me je banka za dvig 11.400 pesosov na bankomatu bremenila s 46 euri, čeprav bi blue tečaj bil le slabih 25 €. Drugače povedano: za kar bi me stalo en euro bi moral plačati 1,85 eura. Nevzdržno stanje mi ne bi omogočilo večtedenskega bivanja v deželi, bilo bi pujsasto drago. Sicer sem imel nekaj sto evrov gotovine, ampak ta je bila bolj namenjena kakšnim izrednim razmeram in ne glavni vir kolovratenja po Argentini.

Bilo je oblačno, občasno dež, zjutraj sveže okoli ničle, čez dan med 5 in 10. Kljub nejevolji zaradi tečaja si bom vseeno ogledal vsaj znameniti ledenik, potem jo pa lahko ucvrem iz države in si zamrmram par verzov iz »Don’t cry for me Argentina«.

Perito Moreno

Dolg je 30, širok 4-5 kilometrov. Ledena masa se konča v vodah Argentinskega jezera in je, zanimivo, edini ledenik, ki ne samo, da se ne krči, ampak celo napreduje. V Južnopatagonskem ledenem polju so tudi nekateri drugi ledeniki bolj stabilni kot drugje po svetu.

Ko Perito Moreno pride do jezera, gre po dnu še 160 metrov, potem pa »visi« na vodi. Tako je povedala vodička na minibusu. V Andih pozimi zapade do 9 metrov snega, kar doda meter ledu vsako leto. Ledenik vsakih nekaj let/desetletij tudi pride na drugo stran do kopnega in pretok vode pod Argentinskim jezerom prekine, zato se lahko gladina južnega dela dvigne za več deset metrov. Spektakularno zrušitev ledenega mostu lahko vidite na spodnji povezavi.

Tako na vodi lebdeči ledenik se zaradi sonca in vode stalno kruši, ampak z objektivom je treba na dogodek prežati, saj se ne zgodi ravno vsakih par minut. Čeprav sem šel z barčico po jezeru, sam ujel samo val po krušenju. Patagonsko divjo lepoto naj opevajo slike.

Francisco Pascasio Moreno je bil argentinski akademik, arheolog, antropolog in raziskovalec. Celovito je preučeval Patagonsko geologijo na večkratnih odpravah. Iz ujetništva Teuelčev je pobegnil le dan pred izvršitvijo kazni, saj so ga obsodili na smrt.

Argentina in Čile sta bili, ko se je začelo »osvajati« južna ozemlja, na robu vojne zaradi mejnih sporov. Nekako sta se leta 1881 dogovorili, da bi meja med državama potekala po grebenih kontinentalne razvodnice – od koder vode tečejo v Atlantik, je argentinsko, v Pacifik pa čilensko. Pri tem je imel Moreno velike zasluge, saj je dokazal, da so nekatera jezera del atlantskega povodja, čeprav se je tok zaradi morenskih nanosov obrnil proti Pacifiku. Kasneje so mu podelili akademski naziv »perito« v pomenu strokovnjak, ekspert, in po njem poimenovali najslavnejši ledenik v narodnem parku Los Graciares .

Na avtobusu sem omenil, kakšen problem imam z menjalnimi tečaji, pa me vodička vpraša, če sem poskusil z Western Unionom. Verjetno nisem bil prvi, ki je potožil nad politiko argentinske centralne banke. Z drugimi turisti sem zamenjal 100 €, za prvo silo. Tudi oni so povedali, da nakazilo preko WU izplačajo po »modrem« tečaju. »There’s always hope« so rekli v nekem filmu.

Reševanje Western Uniona

Če sem hotel vsaj malo odnesti od dežele, vmes pa še z užitkom pojesti kakšen dober argentinski zrezek ob kozarcu malbeca, bi bilo dobro, da rešim težavo z menjavo denarja. Ampak jaz sem bolj trhlen pri digitalnih zadevah z aplikacijami. Naložim WU na mobitel in zaženem hudiča. In kaj mi ponudi? Najprej izberi neko vrsto domicila! In opcije so bile 3: Argentina, Peru in Panama. Jasno, saj sem bil v Argentini, pa v telefonu imam še kartico s perujsko številko. Zakaj je bila Panama zraven, mi ni bilo jasno, ker se nikoli nisem ukvarjal s forex trgovanjem. Mojemu sklepanju, da je izbor Argentine pravilen, je sledilo globoko razočaranje. Sam sebi bi lahko nakazal samo argentinske pesose, banka pa bi mi jih (spet) obračunala po uradnem tečaju. Potegnem vem računalnik in ugotovim, da mi tam ponudi za izbor domicilne države vseh 197, ki so v WU sistemu. Ampak registrirati se nisem mogel, ker sem že bil na mobitelu. Sledilo je zelo dolgo iskanje kontaktov, pisanja mailov in tuhtanja, zakaj nisem tega takoj naredil na računalniku. Po enem dnevu sem le dobil ne-virtualnega možakarja, ki sem mu pojasnil problem in mu predlagal, da bo najbolje, če moj že registrirani profil izbriše. Storjeno. Rekel je, da naj počakam pol ure, da se sprememba »prime« in se poslovil

Srečen kot puška se ponovno registriram in ugotovim, da si lahko sam sebi nakažem do 1000 evrov, ne vem sicer, po kakšnem tečaju, ampak s provizijo 1,90 evra. Kot sem kasneje ugotovil, zelo poceni v primerjavi z bankomati. So bili pa tudi potem tam okoli kavlji 22, 23 in 24. Na pošti v El Calafatu ne izplačajo več kot 180.000 pesosov (okoli 350 evrov), pisarna loterije pa le v primeru, če imajo promet. Nakazilo preko WU se lahko izplača samo v celoti ali pa sploh ne, ker po kosih ne gre.

Tretja institucija v El Calafatu, ki je bila v sistemu WU, je bila gospa, ki je imela butično prodajalnico ženskih torbic in čevljev. Vstopil sem z računalnikom in vprašal, koliko mi lahko izplača in če se lahko usedem za majhno mizico. Hitro izvedem nakazilo, gospa vsakih 5 minut preverja, če je koda že v sistemu. Po 15 minutah dobim denar, se zahvalim in grem vplačati turo za Torres del Paine.

Torres del Paine

Severno od El Calafata je El Chalten, častitljiva pohodniška in plezalna destinacija z znamenitim vrhom Fitz Roy (Cerro Chalten). Približno enako daleč proti jugu je Torres del Paine, le da je v Čilu. Oba masiva se ponašata s špičastimi ikoničnimi vrhovi.

Odločil sem se za Torres del Paine ne glede na dejstvo, da je treba čez mejo. In čeprav tja turiste vsakodnevno vozijo iz Argentine, so postopki na meji vedno po protokolu. Vrsta, rentgen, žigosanje potnih listov. V čilenskem rentgenskem skenerju je ostala moja zložljiva marela. Ko je zdrknila iz stranskega žepa nahrbtnika, nisem opazil, ko sem šel nazaj, pa bi lahko kar sam plezal skozi tisto napravo, ker ni bilo nikjer nikogar. Marela je ostala tam, da bo kakšnemu cariniku polepšala moker dan, do naslednje izgube me pred dežjem zdaj varuje na novo kupljena argentinska. Čez kak teden, ko sem v Argentino vstopil še tretjič z enodnevnega izleta v Urugvaj, sem imel v potnem listu tri vstopne žige. Trikrat v Argentini v treh tednih, skoraj malo domač sem se počutil.

Na v avtobus predelanem tovornjaku (MAN z 250 KM) nam je vodič povedal, da v Čilu ne smemo pustiti niti grama smeti, vse moramo prinesti nazaj v Argentino. Se mi je zdelo, da so tako eni kot drugi kar malo zategnjeni, če uporabim bolj milosten izraz. Zaradi občasnih požarov, ki so jih v preteklosti v letih 1985, 2005 in 2011 povzročili pohodniki in turisti (neki turist, Čeh in Izraelec) in so trajali do 10 dni in vsakič skurili od 150 do 200 kvadratnih kilometrov gozda, je strogo prepovedano tudi vse, kar je povezano z ognjem. Češka vlada je poleg ponujene pomoči pri požaru za obnovo plačala 10 milijonov USD, Izraelci pa so poslali strokovnjake za pogozdovanje in zagotovili drevesa. Koliko so Čeha in Izraelca bolela ušesa po prihodu domov, ni znano.

NP Torres del Paine niso samo tiste tri špice, ampak zajema ves masiv Paine (v tehuelščini beseda pomeni modro) z gorami, ledeniki, jezeri in rekami. Fotografije na spletu so narejene v lepem vremenu, kar pa ni pravilo. Zjutraj je bilo -6 na vožnji po makadamski cesti po planoti, kasneje je kazalo na sneg, vmes je parkrat rahlo deževalo, samo veter je bil bolj umirjen. Vrhovi so bili v oblakih in potrebna je bila božja mast, da je uspela kaka fotka. Od obljubljenega večurnega trekinga ob jezerih je pa bilo, no ja, 2,5 km in dobre pol ure v eno smer. S četrt ure meditacije (tišine) ob jezeru, ki jo je priporočil vodič.

Mate

Na račun Argentincev se veliko ljudi pošali, sploh ko gre za hecno izgovorjavo španskih besed, ki vsebujejo ll ali y, ki jih Argentinci izgovarjajo z meni neznano inovativno kombinacijo šumnikov. Se pa Argentinci pošalijo tudi na svoj račun. Ena od pogostih je »Kako v tujini prepoznaš dva Argentinca? Eden nosi termovko, drugi pa mate«.

Mate je posodica, ki naj bi bila, kot se mi je uspelo podučiti na spletu, kalabaška buča. Ima še en kup imen, ampak bi rekel, da jih ne delajo samo iz buč, pač pa iz bolj industrijskih surovin.

https://sl.wikipedia.org/wiki/Mate_(napitek)

https://sl.wikipedia.org/wiki/Mate_(rastlina)

Posušenim drobljenim listom, ki jih obilno nasujejo v posodico brez filter vrečke, tudi rečejo mate. Gre za rastlino yerba mate ali Ilex paraguariensis (izvira iz Paragvaja), vrsto bodikovke, katere listi se uporabljajo kot kofeinski napitek. Ampak to ne kar tako, ne kot čaj. Obstajajo natančni protokoli in pravila vedenja okoli priprave in konzumacije. Vročo vodo iz termovke se večkrat dolije v posodico, pije se skozi kovinsko cevko, in posodico se podaja naprej, deli z drugimi. Kovinska cevka, ki naj bi bila srebrna ali vsaj približek temu, ima spodaj sito, ki preprečuje vstop drobnim delcem listov. Imenuje se bombilla. To se lahko počne zelo dolgo, voznik tovornjaka in vodič sta si jo vso pot tja in nazaj izmenjavala, izlet pa je trajal več kot 12 ur, od teme do teme. Tudi po mestu sem videval en kup ljudi z mate pripomočki. Nacionalni šport, takoj za nogometom.

Kaj še in kaj ne

V El Calafatu sem šel tudi do obale Argentinskega jezera, 30 km oddaljen ranč pa izkoristil tudi za preplačano terensko jahanje. So bili vsaj razgledi s pobočja Cerro Friasa res lepi. Dokler mi niso pojasnili, da se v El Calafatu jé jagnjetino, ker slovi po tej kulinarični posebnosti, sem si privoščil prvi (in drugi) pravi argentinski stejk. Dobro so sedla rdeča vina, Patagonia Amber Lager pa je prav navdušil.

Kaj sem izpustil? Poleg El Chaltena velja jezerska pokrajina okoli mesta Bariloche za pohodniško prestolnico Argentine. Če bi rad kdo šel s kolesom po patagonski cesti Bariloche – Punta Arenas (ali Ushuaia), naj bo pripravljen na močan bočni veter, saj z Andov vedno piha proti vzhodu. Polotok Valdez je pri Puerto Madrynu dober za opazovanje morskega življa, kiti pridejo od septembra naprej. Jaz sem še pred njihovim prihodom odplaval na sever v toplejši Buenos Aires.

Če boste kdaj tam s svojim vozilom pa predlagam roadtrip po čilenski strani :

https://es.wikipedia.org/wiki/Carretera_Austral