Bilo je nekoč v Argentini
Deensel, CC BY 2.0 <https://creativecommons.org/licenses/by/2.0>, via Wikimedia Commons
(Ne)varna evropska izkušnja
Na oglede po metropoli smo odšli vsi, skupaj z vodičem, prosto popoldne pa sem izkoristil tako, da sem nonšalantno odšel po svoje. Ime hotela me ni prav na nič spominjalo in kmalu sem ga pozabil, vizitke z naslovom, ki je bila na pultu, nisem vzel. Vedel sem le, v katerem predelu mesta je. Lahkotno zanašanje na moj raztreseni spomin je kasneje botrovalo dodatno prehojenim kilometrom pri iskanju ulice, na dnu katere je bil hotel. Vsaka naslednja se mi je zdela prava in marsikatera ni bila, tako da sem v dobi, ko še ni bilo mobilnih telefonov, GPS-ov, Gugla in podobnega, postajal zaskrbljen. Pod večer sem čisto zmahan od hoje le uspel priti tja, kjer smo bili nastanjeni.
Notri ni bilo nikogar od skupine. Vsaj v avli ne. Primerno zlakoten sem se odločil, da tokrat za dati kaj pod zob ne grem prav daleč, da se mi ponoči ne zgodi, da bi moral spati na kaki klopci, če bi mi spet odpovedala orientacija in smisel za hojo nazaj po isti poti. Od uličnega prodajalca tik pred bulvarjem, glavno prometnico v tem delu mesta, sem kupil palačinko, veliko in debelo, izdatno napolnjeno s čokoladno kremo. Usedel sem se na robnik ob cesti, ker bo tako lažje z obema rokama manevrirati s polzečo se in v masten papir zavito kalorično gmoto kot med hojo po pločniku.
Na bulvarju pred mano, čeprav večpasovnem, se je v rednih intervalih pred semaforjem nabral promet. Precej taksijev, kak avto, avtobus, tovornjaček. Skuterji so se vozili po sredini med obema pasovoma. Mestni prometni hrup, kakofonija vseh vrst trobljic z vseh strani. Mrak je že legel in z usti sem lovil izmuzljivo palačinko. Ob najmanjšem pritisku s prsti na že močno masten papir ali ob ugrizu je od vroče palačinke še bolj utekočinjena čokolada kazala znake, da se zna prevaliti na vse strani.
Nagnjen sem bil malo naprej, da si s tekočo in kapljajočo čokolado ne zapackam hlač, in kombija, ki se je ustavil prav pred mano, po vsej dolžini, nisem niti opazil. Odprejo se stranska vrata in pred sabo zagledam en kup osebkov v modrih uniformah, pripravljenih na izkrcanje. Tako hitro so izstopili, da mi je grižljaj ostal med zobmi. Bal sem se, da me pohodijo. Vso si bili visoki in vitki, na glavah so imeli policijske čepice. Vsi so šli mimo mene, po obeh straneh, in zdelo se mi je, da me nihče ni niti pogledal.
Ko sem se obrnil, mi je postalo jasno, da so izvedli pravo racijo in pred njimi so morali stati vsi osebki, ki so bili tam. Vsi razen mene in vsi so bili temnopolti. Imel sem ramensko torbo, ki bi sicer, tudi če ni vsebovala kaj dragocenega, bila lahka tarča kakšnega zmikavta. Prej kot bi se pobral in ugotavljal, ali naj si najprej obrišem mastne prste ali naj za kom tečem… Nisem pazil, kaj šele zaznal, da bi se za mano kaj pripravljalo. Mogoče je bilo vse skupaj eno samo naključje, sicer bi mi tudi kak policaj dal brco v rit, da me prebudi iz čokoladnega spanja.
Začelo se mi je svitati, da mogoče ta del mesta le ni tako varen, kot bi se spodobilo za evropsko večmilijonsko prestolnico. Kljub prisotnosti policije. Če izletijo kot komandosi iz kombija in legitimirajo vse, kar stoji pred njimi, vse skupaj izgleda agresivno in bolj pritiče kakšni režimski državi, ne pa stari zahodnoevropski demokraciji. Nič kaj obetavno. Palačinko sem pospravil na mesto za prebavo in previdno odracal. Prvi belec, ki sem ga do prihoda v hotel videl, je bil receptor.
Mnoge metropole in velika mesta imajo kakšno sosesko, ki ni varna ponoči, ali pa je celo podnevi treba upoštevati priporočila glede marsičesa, tudi uporabe taksijev, za katere je najbolje, da jih pokličejo iz hotela. Preventivno, da se ne bi usedel v lažnega in ostal brez vsega. Vodiču in ostalim v skupini mi je bilo sicer sila nerodno priznati, da je bilo moje iskanje pozabljenega hotela že nekoliko adrenalinsko. A da bi rekel, da sem se izgubil, to pa ne. Raje sem se delal pametnega in našteval znamenitosti, ki jih oni niso videli, kot npr. Opera de la Bastille, za druge se zdaj ne spomnim več, ali smo si jih ogledali skupaj ali sem jih videl le v moji eskapadi. No, vedel sem, da je bil naš hotel na Montmartru.
»Izogibaj se favel!«
Zdaj imamo en kup digitalnih pripomočkov, ki nam omogočajo lažje potovanje. Tako sem na strani slovenskega ministrstva za zunanje zadeve pogledal, kako varne so prestolnice Južne Amerike. Lažni taksiji, hoteli z lopovskim osebjem, no-go mestne soseske, tatovi na motociklih, ne upiraj se roparjem, daj jim, kar hočejo, da ne bo še slabše, ni da ni. Za La Paz je bilo napisanih toliko »raje ne hodi« sosesk, da sem si mislil, da bi bilo lažje, če bi našteli tiste, kamor lahko.
Včasih je bila na nekih daljših valovih slovenskega radia oddaja za pomorščake. Ko so mornarji še bili večinoma Slovenci. Kako je zdaj, ne vem. Naštevali so ladje in pristanišča, kjer so ali bodo čez kak dan. In še zdaj ne bi vedel, kje so Abidžan, Monrovia ali Akra, če ne bi bilo spleta. Omenjali so tudi južnoameriška pristanišča – Caracas, Rio de Janeiro, Santiago, Valparaiso in druga. Nekatera med njimi prestolnice z več milijoni ljudi. In če sem že bil v Argentini, grem lahko pogledat njihovo. Itak gredo vsi leti preko glavnega mesta, z avtobusi pa se nisem nameraval cele dneve cijaziti po tej ogromni deželi.
Od južnoameriških metropol sem pričakoval, da imajo pač svoj delež nevarnih sosesk, kriminala, lopovov, v najboljšem primeru le sprijenih taksistov. Tako kot tudi nekatere druge, bližje nam. In še preden sem odrinil sam naprej in zapustil skupino, s katero smo šli skozi Peru, Bolivijo in nekaj Čila, mi je Maša, naša vodička, namignila, da naj se skozi sosesko San Telmo, če bom že moral, raje peljem s taksijem. Za vsak primer.
Marija dobrega vetra
Aragonci so leta 1324 oblegali in zasedli današnji Cagliari na Sardiniji. Po mestu je vel zoprn vonj iz bližnjega močvirja, zato so svojo upravo postavili na vzpetini nad mestom, kamor gnilobne vonjave niso segale, in jo poimenovali Buen Aire (dober zrak ali dober veter, v sardščini Bonaria). Ko so postavili še samostan, je začela krožiti zgodba o kipu device Marije, ki so ga potegnili iz morja, in naj bi jih v hudem viharju rešil pred brodolomom. Svetišče posvečeno devici Mariji dobrega vetra so postavili v Sevilli. Andaluzijski mornarji so si jo izbrali za zavetnico.
Španski pomorščak Pedro de Mendoza je dobrih 100 let kasneje ustanovil utrdbo in pristanišče tam, kjer je danes San Telmo, na predlog kaplana v njegovi odpravi pa naselbino poimenoval Santa Maria del Buen Aire. Zdaj pravijo, da je ime povezano tudi z dejstvom, da je bilo to prvo pristanišče ob vzhodni obali kontinenta, do koder komarji iz vrste Anopheles, prenašalci malarije, ne sežejo. Ne vem, če so takrat že vedeli, da komarji prenašajo toliko bolezni. Malarija izhaja namreč iz »mal aire«, slab zrak, in so bolezen povezovali z močvirnatimi predeli, iz katerih je zaudarjalo.
Domačini so jih leta 1541 napadli in pregnali, vrnili so se šele čez 40 let. Mesto so po novem poimenovali Ciudad de la Santísima Trinidad y Puerto de Nuestra Señora la Virgen María de los Buenos Aires (Mesto Presvete Trojice in Pristanišče Naše Gospe Device Marije Dobrega Vetra). Kasneje je postal Buenos Aires. Tja sem bil namenjen.
Buenos Aires
Uradno se imenuje Ciudad Autónoma de Buenos Aires (Avtonomno mesto Buenos Aires), je izvzeto iz provincijskega sistema države in zato ni del istoimenske province. Ima 3 letališča, v njem pa živi več kot 15 milijonov ljudi. Vem za privlačne znamenitosti evropskih metropol, ampak o Buenos Airesu v času obiska nisem vedel prav veliko. Ima pa vse, kar imajo veliki.
Južnoameriški Pariz se ponaša z močno kulturno dejavnostjo, kamor lahko štejemo številne galerije, muzeje, knjižnice, kulturne centre in gledališča. Med njimi po dovršeni notranjosti in akustiki sega v sam svetovni vrh operna hiša Teatro Colón. Ob boku mu stojijo kulturni center Kirchner, arhitekturna privlačnost Palacio Barolo, knjižnica Librería el Ateneo Grand Splendid, druga najboljša (The Guardian) in najlepša na svetu (National Geographic). Ima obelisk, parke, hipodrom, po mestu se lahko peljete tudi s kolesom, ima nakupovalne centre in četrti, bolšjo tržnico v San Telmu, številne kavarne ob pločnikih in na strešnih terasah s pogledom na mesto ob sončnem zahodu. Ima plesne dvorane, kjer lahko poskusite svoje tango korake, in kraje, kjer so pokopani njihovi slavni in bogati. Če pa ste navdušenec nad še živečimi bolj ali manj slavnimi in bogatimi, ki tudi za vaš denar tekajo po zelenicah, pa si lahko ogledate tudi kakšno nogometno tekmo na enem od številnih stadionov. Karte sicer ne boste dobili, če je ne kupite precej vnaprej, vam pa ogled lahko omogoči kakšna turistična agencija.
Nisem muzejski tip turista, še manj galerijski, tako da si nisem privoščil večine zgoraj naštetega. Nameraval sem le začutiti utrip metropole, katere ime sem slišal neštetokrat, pa nisem imel niti najmanjšega pojma, kako izgleda. Pričakoval sem vse, kar tako veliko mesto ima. In dobil – tudi temnejšo plat velemesta. Kupil sem kartico SUBE, ki jo lahko uporabljam za ves javni transport, a na klavstrofobičnem in delno razpadajočem metroju se ni niti na displeju pri vhodu, ko sem prislonil kartico, dalo videti, koliko dobroimetja še imam, tako so bili zapackani. Nekateri podhodi in prehodi so poscani, polni smeti, brezdomcev ali pa zaklenjeni, verjetno zaradi narkomanov ali pomanjkanja strupa za podgane. Mnoge ulice so slabo vzdrževane, manjkajo tlakovci ali pa so asfalt že davno privzdignile korenine bližnjih dreves.
Taksisti te na kratke razdalje sploh nočejo peljati, če ne plačaš več, kot bi bilo po taksimetru. Uporaba taksimetra je obvezna, zato za par kilometrov dobijo premalo, da bi se jim izplačalo izgubiti vrsto. Nekemu taksistu sem potožil, da mi je njegov kolega zaračunal brez metra, pa je rekel, da je »delinquente«, ker ni uporabil metra. Haha, več jih je, delinkventov, ampak ne bom govoril o njih, pač pa o osebnostih, ki sta mesto (in deželo) za vedno zaznamovali.
Tango
Priseljevanje v Argentino je potekalo skozi več stoletij. Španski kolonizaciji je sledil dotok sužnjev iz podsaharske Afrike, nato so prihajali Arabci, Judi, migranti iz Sredozemlja in Vzhodne Evrope, Španci, Italijani, nato tudi iz sosednjih držav, nekaj iz Dominikanske republike in Haitija. Pogoji za vstop in naselitev so se skozi čas spreminjali.
Evropejci, ki so si v Buenos Airesu in urugvajskem Montevideu na drugi strani široke reke ustvarjali nova življenja, so pogrešali svoje domovine. Iz (dom)otožnih občutkov so nastale melodije, ki so ob Srebrni reki prerasle v tango. Tango ni samo glasba, ime je skoraj bolj znano za družabni ples, kjer sta plesalca v stalni komunikaciji, neredko se improvizira.
Pevec in skladatelj tango melodij Carlos Gardel se je rodil v Franciji kot Charles Romuald Gardes. Ko je bil star dobri dve leti, se je z materjo priselil v Buenos Aires, kjer je bilo njegovo ime hispanizirano v Carlos Gardel. Po manj verjetni različici naj bi se rodil v Urugvaju, ampak verjetno le zato, da ga Francija ne bi mogla vpoklicati v vojsko, ko se je začela 1. svetovna morija. Ko je zaslovel in so ga novinarji spraševali, kje se je dejansko rodil, je dejal, da se je rodil v Buenos Airesu pri starosti okoli dveh let.
Prepeval je v barih in na zabavah, sam, v duetu ali v triu, zaslovel pa leta 1917 z uspešnico »Mi noche triste« in takoj prodal 100.000 plošč po vsej Latinski Ameriki. Zaradi njegove širokega vokalnega razpona ga uvrščajo tako med baritoniste kot tenoriste. Na stotine kratkih (do 3 minute dolgih) tango skladb, ki jih je ustvaril (ali pa vsaj izvajal), ga uvrščajo med najpomembnejšo osebnost tango glasbe v prvi polovici 20. stoletja.
Skupaj s stalnim sodelavcem in tekstopiscem Alfredom Le Pero je umrl star komaj 45 let v letalski nesreči pri Medellinu v Kolumbiji. Množice so se gnetle ob krsti v Kolumbiji, New Yorku in Rio de Janeiru, kjer sta njuni krsti potovali proti Argentini. Bil je na vrhuncu ustvarjanja in še zdaj njegovo simbolično prisotnost pospremijo s stavkom, da »poje vsak dan boljše«, med njegove prste na kipu pred tržnico Abasto (ki jo je, mimogrede, zasnoval Slovenec Viktor Sulčič) pa pogosto dajo prižgano cigareto.
Družabnim prostorom, kjer se lahko naučite in zaplešete tango, se imenujejo milonge (ed. milonga), v korakih pa se lahko poskusite tudi v ulici El Caminito, kjer vas čakajo tango plesalke in plesalci. Če nič drugega, fotka za spomin, da ste poskusili.
Gardel je pokopan na pokopališču La Chacarita. Po pomoti sem šel tja, ko sem napačno bral zemljevid mesta, tako da njegovega mavzoleja nisem poiskal, ker nisem še vedel, da je tam. Naslednji dan sem šel na pokopališče La Recoleta.
María Eva Duarte de Peron
Ni bila vpeta v glasbo, ampak v politiko. Tam pa so tudi sovražniki. Bila je dovolj aktivna, da jih ni imela malo. Rodila se je neporočeni kuharici kot priznan nezakonski otrok, karkoli že to pomeni. S petnajstimi leti je odšla v Buenos Aires, kjer je uspela kot filmska, predvsem pa radijska igralka. Postala je celo solastnica radijske postaje.
Na dobrodelni prireditvi za žrtve potresa, v katerem je umrlo na tisoče ljudi, je srečala polkovnika Juana Perona, s katerim se je naslednje leto poročila. Močno ga je spodbujala v njegovih političnih stremljenjih. Vodila je kampanjo njegovih podpornikov, brezsrajčnikov (»descamisados«), in uporabila vse znanje, ki ga je dobila na radiu. Na naslednjih volitvah je postal predsednik države.
Kot prva dama je uživala v blišču in živela prav razkošno. Nosila je oblačila priznanih oblikovalcev, na potovanjih pa so njene zahteve glede hotelov, hrane in prevozov sprožale zgražanje konzervativnih medijev.
Očitajo ji tudi maščevalnost. Imela naj bi črni seznam, na katerem so bili vsi, ki so se ji v preteklosti zamerili ali se ji izogibali, nanj pa so hodila tudi nova imena tistih, ki so jo javno žalili. V dobrodelnem društvu, v katerem je bilo 87 bolj ali manj aristokratskih dam, je bila navada, da na čelo organizacije tradicionalno postavijo prvo damo. Zaradi njenega revnega porekla, pomanjkanja formalne izobrazbe in njene igralske preteklosti so jo ignorirali, ker naj bi bila »slab zgled za sirote in brezdomne ženske«. Društvu, ki ga je že dolgo financirala država, so sredstva začela usihati, Eva pa je ustanovila svojo dobrodelno fundacijo.
Očitali so ji tudi, da je preko postelj prišla do položaja prve dame, da se za žensko, še posebej z revnim poreklom, ne spodobi, da se v taki meri ukvarja s politiko, tudi da je svojega moža omrežila in dobila, kar se je spomnila. Nekaj od tega je gotovo res, a Eva ni nikoli niti z eno besedo nakazala, da predsednika Perona kakorkoli usmerja. Mu je pa sestavljala urnik njegovih predsedniških obveznosti. Proti koncu mandata je razglasila, da bo kandidirala za podpredsednico, a je zaradi pritiskov s strani bogatih in vojske Peron predlog umaknil. Koliko načrtovanja in preračunljivosti je bilo v njunem sodelovanju, prepuščam analitikom, teoretikom zarot in omniprezentnim vsevednežem.
Pri njeni zgodbi pa v bistvu ne gre za to, preko koliko postelj je pribrcala na položaj prve dame. Tudi ne za način, kako je plavokrvnim, od zavisti zelenim babnicam, pokazala, da ima in si lahko privošči več kot one. Gre predvsem za to, da kljub svojemu povzpetniškemu uspehu ni nikoli pozabila, da izhaja iz revne družine. Mogoče je prav zato verjetno oseba, ki je za delavce, otroke, revne, brezdome in ženske v kratkem obdobju manj kot šestih let naredila več kot vsi caudilloti , diktatorji in predsedniki skupaj v celem stoletju.
Čeprav uradno ni bila nikamor imenovana, je praktično vodila ministrstvi za šolstvo in zdravje. Med mandatom svojega moža je odprla na stotine bolnišnic, šol, sirotišnic in drugih ustanov, ki so lajšali življenje revnejšim. Mnogi ji še danes očitajo, da je na otvoritve prihajala prefinjeno urejena in v dragih oblačilih, ki jih revni nikoli ne bodo mogli imeti. Njen odgovor: »Revni me radi vidijo lépo. Nočejo, da je njihova zaščitnica videti kot slabo oblečena stara baba.« Z možem sta upoštevanje in pomoč revnim in delavskemu razredu imenovala »socialna pravičnost«.
Bila je aktivna sufražistka in leta 1947 je dosegla, da so ženske dobile volilno pravico. Zanimivo je, da so temu nasprotovale prav ženske iz bolj premožnega srednjega in aristokratskega razreda, ki so menile, da bi politika morala ostati domena moških.
Vsekakor so njena dejanja imela za posledico tudi prestrukturiranje volilne baze, a je bil Peron, ki je kljub nacionalizaciji s prekomerno porabo in dodatnim tiskanjem denarja spravil državo v hiperinflacijo, z vojaškim pučem odstavljen. Obdobje njegovega vladanja imenujejo peronizem, ostala obdobja pa antiperonizem. Dejansko je bil diktator, ki je v mnogih provincah ukinjal z ustavo zagotovljene svoboščine. Simpatiziral je s fašizmom in evropskimi diktatorji. Odstavili so ga prav zaradi tega, da država ne bi bila diktatura, a so kmalu uvideli, da deželo tretjega sveta lahko (ali pa najlažje) upravljajo z dekreti. Kasneje je med diktaturo vojaške hunte izginilo 30.000 ljudi, za katerih kosti se še vedno ne ve, kje so.
Bolehala je nekaj časa in shirala na le 36 kilogramov. Umrla je za rakom stara 33 let. Še isti dan so ljudje popolnoma zasedli na desetine ulic okoli predsedniške palače. Naslednji dan, ko so njeno truplo peljali v stavbo ministrstva, je v prerivanjih umrlo osem ljudi, dva tisoč jih je v 24 urah končalo v bolnišnicah, več tisočem so prvo pomoč nudili kar na ulicah. V Buenos Airesu so zaprli praktično vse, tudi cvetličarne, saj ni bilo mogoče kupiti nobenega cvetja več, ker so ga s tovornjakov prodali še preden bi prišli do mesta.
A tudi po smrti ni imela miru. Najprej jo je zaljubljeni Peron dal balzamirati, čeprav o tem, da bi to bila njena želja, ni nobene omembe. Po Peronovi odstavitvi so v imenu antiperonizma njeno truplo skrili. Po 16 letih so ga vrnili iz Italije. Zdaj počiva na La Recoleti v grobnici družine Duarte. Njena krsta je zavarovana z dvojno (pravijo, da neuničljivo) kletko, globoko v zemlji. Mogoče ne želijo, da bi si spet podajali njeno truplo in bi jo pustili počivati v miru, ali pa zato, da ne bi ženski Aladin ušel iz steklenice in z zahtevo po socialni pravičnosti spet zavel čez kontinent.
Ko sem vprašal, v kateri ulici na ogromnem pokopališču je njen grob, so rekli, da tam, kjer je vedno nekaj ljudi. O Eviti, kot so jo ljubkovalno imenovali njeni privrženci, so spisali knjige, posneli filme, zrežirali muzikale in spesnili popularno Don’t cry for me Argentina. Originalno pesem iz muzikala izvaja Julie Covington in ne Milva ali Madonna. Za slednjo so, ko so posneli film Evita, zgroženi Argentinci rekli, da »največja svetovna grešnica ne more igrati njihove največje svetnice«.
Argentina je še vedno polarizirana glede Evite, ampak večina prebivalstva spomin nanjo časti in spoštuje. Premožnim in vplivnim se pač ni usedla v srce. Kako razdeljeno je javno mnenje, mi je potrdil taksist, ko je dejal, da naj turisti raje hodimo na Gardelov kot pa na njen grob.
Ob Rio de la Plati
Prvi evropski raziskovalci, željni zlata in srebra, so verjeli, da je blizu sotočja rek Paraná in Uruguay s srebrom bogato gorovje Sierra de la Plata. Tudi Argentina je svoje ime dobila po latinski besedi za srebro – Argentum. Sebastian Cabot, sin bolj znanega pomorščaka Johna Cabota (Giovanni Caboto), je od staroselcev blizu sedanjega Asunciona v Paragvaju, ko je v tridesetih letih 16. stoletja raziskoval reko Uruguay, kupil nekaj srebrnega nakita. V povezavi z mitološkim gorovjem, polnem srebra, ki ga niso nikoli našli, je široko ustje od sotočja rek Paraná in Uruguay do Atlantskega oceana poimenoval Rio de la Plata – Reka srebra.
Čeprav je videti kot morski zaliv, hidrologi ustje obravnavajo kot reko. Od 50 do 220 km široko in okoli 300 km dolgo plitko ustje (s površino za eno in pol Slovenije) je polno sedimentov, ki dajejo vodi blatni videz, kar je lepo razvidno iz satelitskih posnetkov. V ustju se mešata sladka in slana voda, plimovanje pa vpliva na obe reki od sotočja skoraj 200 kilometrov navzgor po toku.
Na severni obali Srebrne reke je Colonia (del Sacramento). Mestece so si v preteklosti podajali Španci in Portugalci, vsakič, ko so v oddaljeni Evropi podpisali kakšen mirovni sporazum, pa še vmes so naselbino rušili eden drugemu. Za kratek čas so ga med napoleonskimi vojnami zasedli Britanci. Od leta 1828 spada pod neodvisno državo Urugvaj.
Colonia za prebivalce Buenos Airesa predstavlja popularen enodnevni izlet. Tja vozi več trajektov, vožnja po blatni vodi, po kateri plavajo šopi zelenja, ki jih naplavita obe reki, pa traja debelo uro. Na obeh straneh je treba urediti migracijske formalnosti, ampak gre gladko. Vročino na simpatičnih ozkih ulicah blažijo drevesa, na griček tik nad pristaniščem pa se pride peš v manj kot četrt ure. Hladno pivo ob ustreznem kosilu dobro dene.
Kasneje sem opazil, da so na mojo vozovnico napisali kot državo SVK, in celo postarali so me za en dan. Ob 22h, ko smo se izkrcali v pristanišču v Buenos Airesu, sem pričakoval na širokih obalnih avenijah in na 2,5-kilometrski poti do hotela precej več življenja. Bilo je tako strašljivo prazno in porazno mračno, da mi je na momente postajalo žal, da nisem ustavil kakega taksija. Vsakič, ko sem zagledal kakšno osebo na moji strani ulice, sem zamenjal stran in pazil, da sumljivi osebki ne naredijo istega manevra. Ko sem videl, da gre po ulici tudi kakšna ženska, sem postal bolj sproščen. Na Majskem trgu (Plaza de Mayo), sem se po poti ustavil še ob koncu koncerta v živo. Na tem trgu so dolga leta mirno protestirale matere okoli 30.000 izginulih (desaparecidos) v terorju vojaške hunte med 1977-1983.
Iz Buenos Airesa trajekti vozijo tudi v bolj oddaljeni Montevideo, umirjeno glavno mesto Urugvaja z zanimivo arhitekturo, promenadami, bari, restavracijami in plažami. Montevideo je znan tudi po nemški vojni ladji Admiral Graf Spee, ki je ob začetku druge svetovne vojne v južnem Atlantiku napadala trgovske ladje, dokler je angleška mornarica ni prisilila v nevtralni Urugvaj. Kapitan je vedel, da ga močnejše angleške bojne ladje čakajo v mednarodnih vodah in da je boj izgubljen, zato je ukazal izkrcanje posadke, oklepno križarko pa zapeljal iz pristanišča in potopil. Njegov šef je doživel prvi živčni zlom.
Z obiskom urugvajske Colonie se je čas, ki sem ga namenil spoznavanju Buenos Airesa in življenja ob Rio de la Plati, iztekel. Pot sem nadaljeval v 1.300 km oddaljeni Puerto Iguazu.
