Viringo - Inkovska Orhideja
Zagledal sem to bitje s črno kožo, punk »irokez« frizuro na glavi, in revček se mi je v tisti vročini kar malo zasmilil, ker sem mislil, da mu je zaradi kakšne bolezni odpadla dlaka. Ampak izkazoval je precejšnjo živahnost v primerjavi z drugimi psi, ki so poležavali po mestu, in deloval ne samo zdrav, ampak prav razposajen. Tanke in daljše noge so z lahkoto držale vitek trup in premikal se je kot pravi vaški važič. Dotaknil sem se ga in podržal roko na njegovi topli mat koži in si mislil »A tako zgleda pasja koža pod njihovim kožuhom?!«. To je bilo v okolici Salte v severozahodni Argentini.
Imperij, ki so ga obvladovali Inki, se je raztezal od jugozahodne obale današnje Kolumbije po celotnem andskem višavju globoko na jug v Argentino in Čile. Tam živeča ljudstva so v 16. stoletju še pred prihodom konkvistadorjev zdesetkale črne koze, ki so jih Španci med svojimi osvajanji prinesli v Srednjo Ameriko, od koder so se naglo razširile na jug. Potem je prišel še Pizarro. Poleg črnih koz so mu prišle prav notranje vladarske razprtije in z maloštevilnimi vojaki z mušketami, v oklepih in na konjih je bil proti slabo oboroženim Inkom s taktiko hitrih napadov presenetljivo uspešen.
Španski vojaki so včasih šli tudi mimo jam, v katerih so rasle divje orhideje. Opazili so nenavadne živali, ki so se zadrževale v bližini. Ugotovili so, da gre za pse, ki pa niso imeli dlake. Ker so povezovali prisotnost psov z orhidejami, so jim rekli »Perro flora« (perro = pes, flora = cvet).
To so bili viringi, perujski goli psi, ena najstarejših pasem psov na svetu. Ob njihovem prihodu so jih Inki že imeli, zato so jih Španci klasificirali kot eno od šestih pasem Inkovskega imperija. Vendar je viringo veliko starejši od Inkov. Mnogi namreč še vedno mislijo, da gre za inkovsko pasmo, a viringi so prav zaradi gole kože neprimerni za bivanje v andskem višavju, kjer so gospodovali Inki. Vedno so živeli v obalnem puščavskem pasu severnega Peruja, kjer so jih kot hišne ljubljenčke imele že predinkovske civilizacije (Chavin, Wari, Vicus, Chimú in Močejska kultura). Najstarejše upodobitve teh nenavadnih živali na keramičnih posodah so iz 8. stoletja, davno pred Inki in Španci. Kasneje se upodobitve pojavljajo tudi na keramiki andskih ljudstev.
Golokožni psi Špancem niso prirasli k srcu. Zaradi brezdlake kože, črne ali z roza lisami, in štrlečih zob so jih povezovali z obredi domorodcev, ki jih je treba izbrisati. Svoje precej večje bojne pse so neusmiljeno spuščali na »groteskne« viringe. En španski pes je lahko v enem samem napadu raztrgal dva, tri ali več viringov.
V naslednjih stoletjih so bili obsojeni na preganjanje, pobijanje in klateštvo. V najboljšem primeru so jih le prezirali. Do konca 19. stoletja so skoraj izumrli.
Nekaj navdušencev je v začetku 20. stoletja pripeljalo iz Peruja v ZDA 13 psov in ustvarilo dodatno vrsto golega psa. Pri American Kennel Club so jo registrirali kot Perujska Inkovska Orhideja (Peruvian Inca Orchid).
Država Peru je nato potrebovala še več kot pol stoletja, da je brezdlakega psa primerno zaščitila in ga kot Perujskega golega psa (Peruvian hairless dog) registrirala pri Mednarodni kinološki zvezi. Šele z imenovanjem za nacionalnega psa Peruja je ta simpatični in energični pes dobil mesto, ki mu zgodovinsko pripada.
Pomena besede viringo ne boste našli v špansko – slovenskih slovarjih. Beseda namreč izvira iz jezikov ljudstev Moche ali Taillán, pomeni pa »gol« ali »nag«. V španskih besedilih, ki se nanašajo na pasmo, pa je zaslediti dve vrsti zapisa – viringo in biringo. Ne glede na to se vedno izgovarja viringo, tako kot Španci pišejo caballo (konj), ki se izgovarja »kava(l)jo«, torej z »v«.
Viringo pa ni le Inkovska Orhideja, v zgodovini se je z mešanjem jezikov spletlo več poimenovanj. »Perro sin pelo del Peru« v španščini pomeni Perujski pes brez dlake ali Perujski goli pes, rečejo mu tudi Inkovski goli pes. Perro Calato prav tako pomeni goli pes v enem od jezikov avtohtonih ljudstev. Zaradi posebnega videza so psa povezovali z nadnaravnim, od tod ime Lunin pes. Bil je mistična žival, prisotna pri obredih vračev, bil je poveličevan kot medij, ki lahko komunicira z bogovi in včasih prav zaradi takih prepričanj tudi žrtvovan. Nekje sem zasledil, da so verjeli, da je tako kot Haron pri Grkih tudi goli pes vodil duše umrlih v podzemlje. Ponekod so ga pokopavali posebej, s posebnim obredom v grob namenjen samo psu, ga zavili v tekstilije in ob smrček položili kos ribe za lažjo pot v onstranstvo.
Poleg tega so goli psi veljali za simbol bogastva in statusa, plemiči in bogate družine pa so jih pogosto imele kot hišne ljubljenčke. Zgodovina se ponavlja in v soseskah perujskega glavnega mesta Lime, namenjenih bogatim, boste mogoče prej opazili viringa na povodcu kot pa modne trende in drag mobitel njegovega sprehajalca. Na povodcu zato, ker je viringo, Perujski goli pes, redek in drag, in ker je tudi živahen, nihče ne želi, da mu 1000+ evrov na štirih nogah ucvre za kakšnim zajcem in izgine neznano kam.
Dejansko je to pes, ki ga odlikujejo živahnost, inteligenca in zvestoba. Potrebuje gibanje in cerebralno stimulacijo. Do lastnikov in njihovih družin je zelo zaščitniški in velja za odličnega čuvaja prav zaradi čuječnosti in nezaupanja do tujcev. V zgodovini pa ga niso uporabljali le kot čuvaja in hišnega ljubljenčka, ampak tudi za lov na glodalce, zajce in manjšo srnjad.
Njegova gola koža pa je blagoslov in prekletstvo obenem. Po domače povedano ima prednosti in slabosti. Prav zaradi izpostavljenosti elementom je njegov organizem razvil poseben zaščitni sistem – njegovo telo je za 2 stopinji toplejše od telesne temperature drugih psov. Genetiki temu pravijo sindrom ektodermalne hipoplazije. Starodavna ljudstva so verjela, da je goli pes »medicinski« pes, ki zdravi artritis, bronhitis in astmatične težave. Prav zaradi tople kože so ga uporabljali kot grelno blazino, in nič ni bilo lepšega kot v hladni noči zatlačiti mrzle prste pod njegov trebušček. Zaradi odsotnosti dlake ne sproža alergij pri astmatikih. Gola koža mu tudi omogoča, da je varen pred bolhami, saj nimajo kje gnezditi, pa tudi klopov se lahko hitreje otrese.
Vsekakor pa je pomanjkanje dlake tudi pomanjkanje zaščite. Čeprav primeren za hišnega ljubljenčka, ga ne priporočajo družinam z majhnimi otroki, ki lahko nevede psa z izpostavljeno golo kožo poškodujejo. Ob izhodih ga je potrebno namazati z zaščitno kremo, saj ga lahko sončni žarki opečejo, pozimi pa mu je treba priskrbeti ustrezne oblekice. Zelo je občutljiv na toksine, saj prodrejo hitro skozi kožo, in ker imajo goli psi le tanek sloj podkožne maščobe, kjer se običajno toksini ujamejo, naprej do vitalnih organov. Tudi pogosto kopanje za vzdrževanje čiste in zdrave kože je priporočljivo.
Perujski goli pes, čeprav mogoče najstarejša, saj obstaja že okoli 3000 let, ni edina pasma golih psov. Med bolj znanimi so Xoloitzcuintle (Mehiški goli pes), Kitajski goli pes, Ameriški goli terier in Argentinska Pila. Predniki Argentinske Pile so bili Perujski goli psi, ki so jih Inki podarili Argentincem za dobrososedske odnose. Tudi Kitajski goli pes naj bi bil potomec viringov, ki so jih tja zanesli pomorščaki, a debata glede tega ni zaključena.
Pravzaprav ti »goli« psi niso vedno čisto goli. Tudi viringi imajo lahko na glavi šop dlak, pa tudi okoli smrčka, na stopalih in na koncu repa. Prav Kitajski goli psi z dolgo dlako na velikih ušesih in po glavi so večkrat nastopali v filmih. Kakorkoli, goli psi so goli zaradi odsotnosti gena za dlakavost. Ker je isti gen zadolžen tudi za zobovje, jim lahko manjka kakšen kočnik. Čeprav imajo vse mlečne zobe, nima vsak njihov mlečni zob zamenjave. Nekateri trdijo, da zaradi manjkajočih kočnikov viringi ne grizejo. Mogoče ima kdo lahko kakšno drugačno izkušnjo, kdo bi vedel. Zanimivo je, da je v leglu v povprečju dve tretjini golih, ena tretjina pa odlakanih psov. Odlakani imajo kratko in gosto dlako.
Ko sem si ogledoval nekaj arheoloških najdišč okoli Trujilla (izg. se Truhiljo ali Truhijjo), sem v znamenitem turističnem vodiču Lonely Planet opazil omembo, da bo obiskovalec Huaca de Sol in Huaca de la Luna (piramidaste grobnice predinkovskih ljudstev) v bližini opazil tudi viringe. Tam jih sicer ni več bilo, saj se v času pandemije nihče ni ukvarjal z njihovimi eksistenčnimi problemi, zato so se morali tako kot po španskem vdoru pred 500 leti znajti po svoje. Kasneje sem ugotovil, da je perujska vlada zapovedala, da mora vsako arheološko najdišče imeti in skrbeti za najmanj en par viringov, vse z namenom promocije in ohranitve vrste. Čeprav sem se po »argentinski« izkušnji nadejal še enega bližnjega srečanja z njimi, mi je Salta ostala edini stik s to vrsto psov.
Če boste kdaj videli golega psa, pa le povprašajte lastnika, če se ge smete dotakniti. Nežno ga pobožajte in mogoče boste deležni posebne energije, ki jo oddaja »medicine dog«.
