Teyuna - Izgubljeno mesto

Sestreljeni črni puran

V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja je na lov v hribovje Sierra Nevada de Santa Marta odšel Julio César Sepúlveda, sin poklicnega plenilca arheoloških najdišč Florentina Sepúlvede. Ko je prišel do divjega purana, ki ga je ustrelil v letu, je ugotovil, da je padel na raven kamen na strmem pobočju. Videl je, da stoji na kamnitem stopnišču. Čeprav je bilo obraslo z mahom, odpadlim listjem, lubjem, koreninami  in vejami, je takoj vedel, da je delo človeških rok. Odšel je po stopnicah do vrha in prišel do neznanega arheološkega najdišča. Zavedal se je, da je našel pravi zaklad, saj je bilo najdišče najbolj obsežno v primerjavi z do takrat odkritimi.  

Guaqueros – plenilci grobov

Skozi stoletja so guaqueros (tudi huaqueros) oplenili na stotine grobnic in arheoloških najdišč po Južni Ameriki v iskanju dragocenih izdelkov iz zlata, dragih kamnov in lončevine, ki so jih na črnem trgu prodajali zasebnim zbirateljem. Beseda huaca ali guaca, sposojenka iz kečuanščine, naj bi pomenila gomilo, grobišče, lahko tudi podzemno ali piramidasto grobnico, svetišče, tempelj ali naselbino. Kasneje, ko so se pojavili plenilci grobov, je beseda dobila tudi pomen bogastva, zaklada, dragocenosti, plenilce pa so pomenljivo poimenovali guaqueros.

Ko so se razširile govorice, da je v gorovju pri Santa Marti veliko dragocenosti na neodkritih zapuščenih najdiščih, so se tja zgrnili tisoči plenilcev, ki so jih plačevali »šefi«. Tudi Sepulvedova sta bila plačana plenilca, a o najdbi nista obvestila »patrona«. Sami so začeli prekopavati najdišče in prodajati, kar so našli. Ko so drugi plenilci ugotovili, da se družina Sepúlveda za mastne denarce trguje z najdenimi artefakti, je prišlo do bojev za pravice do izkoriščanja ozemlja, menda je bilo tudi precej streljanja. Eden od »šefov«, ki mu ni uspelo »priti zraven«, je o najdbi obvestil direktorja Muzeja zlata (Museo de oro) v Bogoti in mu predlagal joint venture, pri čemer bi si delili dobičke. Ta je obvestil ICANH (Kolumbijski inštitut za Antropologijo in Zgodovino) in oblasti v Santa Marti, ki so že prej zaznale sumljivo povečano prisotnost arheoloških artefaktov na črnem trgu.

Skupina arheologov in arhitekt so v Santa Marti dobili pomoč dveh plenilcev, ki sta pristala, da jih vodita do najdišča. Poskus z vojaškim helikopterjem je bil neuspešen, saj je bilo najdišče gosto poraščeno z do štirideset metrov visokimi drevesi. Po gosti neprehodni džungli, ki so jo guaquerosi poimenovali »infierno verde«, zeleni pekel, so morali peš. Tam dežuje vsak dan, večinoma popoldne in ponoči. Spali so pod plastičnimi ponjavami in v zavetiščih, narejenih iz palmovih listov, a so kljub okrnjeni volji in borni hrani najdišče po petih napornih dneh le dosegli in začeli čistiti. V naslednjih letih so izkopana območja, ki so jih zapustili plenilci, sanirali in najdišče leta 1982 odprli za obiskovalce. Eden ob obeh bivših plenilcev, ki so pomagali odkriti najdišče, je postal celo upravitelj lokacije. 

Izgubljeno mesto

Sierra Nevada de Santa Marta je pogorje, ki je ločeno od Vzhodnega gorovja v Kolumbiji (Cordillera Oriental), s katerim se začnejo Andi. Je najvišje priobalno gorovje v tropih, saj vrhovi presegajo 5700 metrov nadmorske višine. Razen golih in s stalnim snegom pokritih vršacev pa je večina masiva pod 3000 metri gost in težko prehoden tropski gozd, kjer celo v dveh pogojno »sušnih« dobah dežuje »le« popoldne in/ali ponoči, vendar skoraj vsak dan. Pri ICANH je najdišče v nomenklaturi arheoloških najdišč Sierra Nevade de Santa Marta zapisano pod kodnim imenom Buritaca-200, turistom in pohodnikom pa je znano kot Izgubljeno mesto – La Ciudad Perdida. Domačini ga poznajo pod imenom Teyuna, zato je uradno ime Parque Arqueologico Ciudad Perdida-Teyuna. V povodju reke Buritaca je 26 najdišč, na celotnem območju sierre pa preko 150, kar potrjuje 500 let stare navedbe španskih kronistov, da je masiv (bil) gosto posejan z naselbinami staroselcev. Sedanja LIDAR tehnologija raziskovalcem najdišč na področjih z gosto vegetacijo omogoča precej lažje delo.   

Najdišče je na nadmorski višini od 900 do 1300 metrov, območje pa sestavlja zapleten sistem teras, stopnic, zidov, tlakovanih poti in ploščadi, na katerih so stale okrogle stavbe s koničastimi strehami. Kamnitih teras je več kot 150, doslej odkrite strukture pa obsegajo 35 hektarov. Mesto je v zgornjem toku reke Buritaca in je bilo politično in gospodarsko središče številnih po povodju raztresenih vasi. Zgrajeno je bilo okoli leta 700, 650 let pred Machu Picchujem. Po nekaterih podatkih naj bi v mestu živelo 1500 do 2000 ljudi, po drugih 2000 do 8000. Jaz si pravzaprav ne znam predstavljati, kako bi na tista strma pobočja natlačil 8000 ljudi.

Tayrona

Staroselci, ki so zgradili ne le Izgubljeno mesto, ampak številna terasasta naselja v masivu Santa Marta, so se imenovali Tayrona (alt. Tairona). Španci nikoli niso šli prav globoko v džunglo, a so staroselcem, predvsem tistim, živečim ob obali Karibskega morja, ki se niso hoteli pokristjaniti in plačevati davkov španski kroni, naredili veliko škode. Mnoge so zasužnjili, med vsemi staroselci so 80-90 % prebivalstva pobrale »evropske« bolezni – gripa, ošpice, črne koze. Do leta 1650 so se Tayrone umaknili na južna in vzhodna obrobja gorovja ali celo izginili in so jih nadomestila druga ljudstva iz porečja Orinoka. Številne naselbine so bile zapuščene, med njimi  Teyuna. Kakorkoli, na območju zdaj živijo lokalna plemena Arhuaco, Kogiji, Wiwa in druga, ki se štejejo za naslednike ljudstva Tayrona. Ljudstvo Kogi, ki verjame v prijaznost in enakost, verjame tudi, da vse, kar je zakopano v Izgubljenem mestu, prispeva k miru, harmoniji in ravnovesju sveta. Ta ljudstva trdijo, da so za obstoj naselbine vseskozi vedela, tam naj bi občasno tudi izvajala obrede.

Moje Izgubljeno mesto

Proti koncu poti po Južni Ameriki mi je na kontinentu ostala le še Kolumbija, Venezuelo sem iz varnostnih razlogov izpustil. Čeprav Ciudad Perdida sploh ni bila na mojem »to see« seznamu, sem le vrgel oko tudi nanjo. Po tistem trekingu v kanjon Colca pred skoraj tremi meseci v Peruju, ki me je kar namučil, se mi je vseeno zdelo, da bi si lahko ponovno privoščil kaj bolj zahtevnega od nekajurnega sprehajanja na dnevnih izletih z agencijami. A nisem bil čisto prepričan. Tudi Robert, Shappin vodič, s katerim sva se srečala v Salentu, je, ko sem mu omenil namero, rekel, da naj dobro premislim, ker je pohod zahteven.

Turistov na poti v Izgubljeno mesto več ne ropajo in zadnja ugrabitev osmih turistov s strani FARC sega v leto 2003, tako da sem se začel zanimati, kdo tja vodi. V Santa Marti in bližnjem letovišču Taganga je okoli 8 agencij z licenco za vodenje v La Ciudad Perdida. Agencije so od začetka tekmovale za stranke in cene so stalno padale, z njimi pa tudi kakovost. Oblasti so nesmiselno cenovno vojno prekinile z določitvijo minimalne cene in kakovosti storitev. Izbral sem edino agencijo, ki za vodiče uporablja pripadnike ljudstva Wiwa. Indijance, bi rekli po naše.

V ceni 400-500 eur je vključeno praktično vse: prevoz od S. Marte do izhodišča in nazaj, vstopnina v park, organizacija in vodenje, hrana in nočitve. Na treking se lahko odpravi za 4, 5 ali 6 dni. Izbral sem 4-dnevno turo, tistih 15 na dan bom menda že zmogel. Gremo!

Vodiči so res oblečeni kot pripadniki ljudstev, ki živijo na tem območju.  Edini, ki je bil zahodnjaško oblečen, je znal angleško, eden od domorodcev je znal špansko, še dva sta govorila samo svoj jezik. V skupini nas je bilo več kot 20.

V Santa Marti smo se v prostorih agencije zbirali okoli devete ure, do enajstih smo bili stlačeni v dve vozili in na poti. Jaz sem premor štirih dni izkoristil tudi za menjavo hotela, ker v dosedanjem, čeprav lepem na zunaj, sploh nisem mogel spati – bil je brez klime, ventilator me je v glavnem samo motil. Ponoči, ko je temperatura padla pod 30, mi je družbo pri odprtem oknu delal maček, ki se je udobno namestil pod manj kot dva metra oddaljeno streho sosednje stavbe. V agenciji sem pustil prtljago, računalnik in eden od objektivov.

V El Mameyu, kjer se pohod začne, je en kup restavracij za veliko število ljudi. Vsaka agencija ima svojo in ko smo prišli tja, so nam že pripravljali kosilo. Nekateri so se pravkar vračali po večdnevni turi. Ljudi je bilo veliko, tako veliko, da se mi je zdelo, da bomo stalno hodili v koloni, kot vojska v gosjem redu. Imel sem popolnoma drugačno predstavo – da so skupine od 5 do 10 ljudi, da po poti redko koga srečaš… Sem celo tuhtal, če vsak dobi mačeto, da si sproti dela pot. Nič od tega. Je pravi masovni turizem in ne bo dolgo trajalo, da ga bodo morali začeti omejevati. Ali pa bo treba rezervirati precej vnaprej.     

Pot je šla po makadamski cesti, v glavnem brez vzponov in večinoma v senci. Proti koncu pa je bil vzpon zelo hud. Tudi dolg. Cesta je bila betonirana in brez sence. V žgočem soncu in vlagi sem bil čisto premočen od znoja. Pa nisem bil edini, od vseh je teklo. Po poti smo dobili neko sadje, ki je v tisti vročini prav teknilo. Na vrhu najhujšega vzpona je bil postanek, razgled naokoli pa… lep, na džunglo pač, videlo se je daleč. Za mano je prisopihala mlada Francozinja. Utrujena in prešvicana se je ravno usedla, ko je eden od vodičev zavpil »Vamos!«. Revica je pristno presenečena dahnila »Dejá?«, šokirana, da je treba že naprej.

Saj nismo šli prav daleč. Na vrhu vzpona je prvi kamp, kjer smo kar nekaj ur čakali na večerjo in tam prenočili. Čiste hoje ta dan je bilo le za dve uri in pol, napravil sem 14.700 korakov, seštevek razdalje je bil 9,7 km. Seveda razdalja ni realna, saj so bili koraki na vzponu precej krajši od nastavljenih 65 cm.

Kamp so v bistvu pokrite betonske ploščadi, kjer so natlačeni pogradi. Tudi kakšna ograja ali lesena stena zapira prostore s strani. Postelje imajo mrežo proti komarjem. V tem kampu je postelj okoli 50, tako da smo vsi imeli svoje ležišče spodaj.

Naslednje jutro smo takoj po zajtrku šli naprej. Po dveh kilometrih je bil spust tako strm, da nisem bil prepričan, če bi dobri terenci zmogli ta klanec, če bi bil blaten. Samo še kak motor se je peljal mimo ali pa bil parkiran v bližini, od tam naprej je pot primerna samo za pehoto in mule. Vzponi in spusti so bili dolgi, blatni in strmi. Po kosilu je začelo deževati. Zame je bilo vseeno, ker sem itak bil že ves premočen. Pa vsi ostali tudi. Edino, na kar nisem pazil, je bil foto nahrbtnik. Imel sem preveliko zaupanje v »vodoodporno« oznako in sem imel delno moker potni list in kar precej oblačil. Za pot sem namreč pripravil toliko suhih kompletov, kot je bilo predvidenih dni. Rezerve ni bilo, in kot sem kasneje ugotovil, se cunje preko noči niso sušile. Hodil sem zadaj, ker se mi ni dalo poslušati neprekinjenih debat v raznih jezikih. Kot da bi šel folk na sprehod v domačo hosto. Še vodiča, ki sta stalno blebetala, sem napodil naprej. Najprej nista hotela, ker morata biti zadnja, ne smeta nikogar pustiti za sabo (taka navodila imajo – dva spredaj, dva zadaj), pa sta se vseeno spokala naprej, ko sem jima rekel, da imam rad mir pred blebetači.

Prišli smo do zadnjega kampa pred Izgubljenim mestom. Kljub mokroti sem bil zadovoljen, bil je res lep, ravno prav naporen pohod tega dne. Dobrih 33.000 korakov je naštelo skoraj 22 km, ampak resnica o razdalji je bila čez palec le okoli 18. Neto hoja 6 ur.

Ljudi je bilo ogromno, vrvic za kako cunjo obesiti premalo. Vtičnic za polnilce mobitelov premalo. Še dobro, da je večina imela powerbanke. Neki Nemci so s sabo prinesli zvočnik in nabijali Rammsteine. Raje to kot Tončka s Tirolske. Še pred večerjo sem od vodičev dobil kafe, in to dvakrat. Prav pasal je in je bil vključen v ceno. Vodič je razdelil deke. Deževalo je še večino večera in noči. Le 10 metrov stran je čez skale šumela deroča Buritaca.

Tretji dan smo šli še kaka dva kilometra navzgor ob reki. Najprej čez most z nosilnostjo dveh oseb na levi breg, potem pa na koncu še čez enega na desni. Takoj ob mostu se začne vzpon. Vodič nam prejšnji večer ni zastonj razlagal, da je treba po 1200 stolnicah hoditi previdno. Stopnice so res strme, pa od stalnega dežja mokre in spolzke. In ker so kamnite, je vsaka drugačna. Večina je prav zaradi strmega naklona široka le za stopalo. Padec bi lahko imel hude posledice.

Ko smo prilezli na vrh in se zbrali, je glavni vodič (tisti, ki zna špansko) vse lepo razložil, drugi vodič pa je prevajal v angleščino. Bolj površno, ampak je. Jaz sem bil zelo zadovoljen, da sem prišel na ta legendarni kraj, in sem se šel malo sprehoditi naokoli. Fotografiral sem nekega psa, ki menda vsak dan iz kampa spremlja turiste v Izgubljeno mesto

Z nekaj postanki smo prišli do najvišje terase in imeli čisto spodobno malico. Vse blago od prvega kampa naprej lahko tovorijo le na mulah, ob povratku pa nosijo prazne plinske jeklenke, vreče s smetmi (v parku jih ne smejo odmetavati) in kakega izmučenega turista. Nekateri so šli obiskati še lokalnega šamana, od katerega so kupili kakšno »duhovno« zapestnico.

Po kosilu v »baznem« kampu, kjer smo prespali prejšnjo noč, je bila samo še pot nazaj. Vrnili smo se na več kot pol poti, se pravi 18-20 km. In če sem bil včeraj s trekom zadovoljen, sem bil ob približno enaki razdalji danes utrujen. Je pa bilo suho in ko je sonce nažigalo, mi je uspelo nekaj cunj posušiti. Žimnice so bile katastrofa. Prevlečene so bile z nekimi šumečimi vrečami in hudo zdelane. Verjetno so bile tem še od prejšnjega tisočletja.

Zadnji dan sem dobrih 15 km do izhodišča težko prehodil. Čeprav smo imeli filtrirano vodo na razpolago v vsakem kampu, sem premalo pil pri tako izdatnem »džungelskem« znojenju, moji senzorji pa z zamudo zaznavajo dehidracijo. Tam smo imeli zadnje kosilo, vendar smo morali počakati, ker je bila pred nami skupina, ki je na pot odhajala. Mlada Francozinja je bila že tam. Nekaj pohodnikov se je vrnilo na mulah, a mi je gospa iz Nemčije rekla, da se je na muli še bolj namatrala. Vsaj hoditi ji ni bilo treba.

Vsekakor pohoda do Izgubljenega mesta ni za podcenjevati, sicer je pa za pohodnike dobro poskrbljeno. Ležišča so z nekaj izjemami dobra, hrana je zelo dobra, kava in voda sta vključeni, pivo in druge pijače se plača nekaj dražje kot v mestu. Na tuše se čaka, še posebej v zadnjem kampu, kjer prenočijo skupine od vseh agencij. Pred tamkajšnjimi stranišči zna tudi biti vrsta.

Čeprav sem šele en dan po vrnitvi prišel prav k sebi, sem bil vseeno zadovoljen, da sem pohod v Izgubljeno mesto dodal k svojemu potovanju po Južni Ameriki. Na začetku poti sem samo vedel, da obstaja, in večdnevni pohod mi še v sanjah ni prišel na misel, zdaj pa se počutim pomemben, ker sem svoje stopinje pustil na zemlji, v kateri so zakopane stvari, za katere Kogiji pravijo, da prispevajo k harmoniji sveta.         

https://www.nationalgeographic.co.uk/history-and-civilisation/2019/11/tales-of-ancient-treasures-lured-looters-to-colombias-lost-city

https://www.icanh.gov.co/index.php?idcategoria=1237

 

https://sl.wikipedia.org/wiki/Ciudad_Perdida