Mjanmar
Dežela tisočerih pagod
1. del: Jangon
Skozi okno letala sem gledal na ravnico pod strganimi oblaki in se spraševal, kje bomo sploh pristali. Med spuščanjem proti letališču je bilo videti, da je zemlja prepredena z vodnimi kapilarami. Kjerkoli je bilo vsaj malo struge, kotanje, je bila zalita z blatno rjavo vodo, ki se je razlivala na vse strani. Meandri so govorili, da je spodaj ena sama ravnina.
Vedel sem, da prihajam v deželo v monsunski dobi, a take povodnji vseeno nisem pričakoval. Doslej sem deževno dobo doživljal kot močan naliv okoli petih popoldne, o katerem je bil čez dve uri le slab spomin v obliki kake lužice na pločniku.
Nekdanja kolonija, ki je z rižem zalagala britanski imperij, je zdaj ena najrevnejših v jugovzhodni Aziji, svoj neslavni položaj si deli s Kambodžo. Bamari, ki so v 9. stoletju v deželo prinesli teravadski budizem in burmanščino, sedaj uradni jezik države, so s 65 % prebivalstva največja etnična skupina. Pogosta trenja med tam živečimi ljudstvi so vodila v notranje spopade, svoje so dodali še zagovorniki in nasprotniki komunistične ideologije. Spopadi med 135 etničnimi skupinami, ki trajajo več kot 60 let, veljajo za najdlje trajajočo državljansko vojno v znani zgodovini. Pred tem so Angleži potrebovali tri vojne, da so deželo pokorili in jo, tako kot so le Angleži znali, izkoriščali za bogatenje aristokratov in Imperija. Med zadnjo svetovno vojno so se tam čez iz zasedene Kitajske proti angleškim kolonialnim ozemljem na Indijski podcelini pomikali Japonci. Spopadi med njimi in Angleži so potekali tudi na burmanskih tleh. Burma, kot so jo poimenovali Angleži, je leta 1948 končno postala samostojna, vendar ji to ni prineslo razcveta. Stalne notranje razprtije je z vojaškim udarom leta 1962 končala vojska, ki razen v nekaj kratkotrajnih presledkih, ko je nakazala popuščanje svoboščinam, nikoli ni pustila oblasti z vajeti.
Dežela ima nafto in zemeljski plin, pri izvozu sodelujejo še ribištvo, gozdarstvo, kmetijstvo. Imajo tudi žad in drage kamne, ki so pod strogim nadzorom vojaške hunte. Bogatijo le posamezniki, ki so blizu vojaškemu vrhu. Letni bruto domači proizvod je okoli 1500 dolarjev na glavo, a to je povprečje, velika večina ljudi preživlja leto s precej manj denarja. S površino 350.000 kvadratnih km je Zlati trikotnik, mejno področje med Mjanmarom, Laosom, Vietnamom in Kitajsko, drugi največji proizvajalec opija v Aziji.
Pred obiskom Burme, pravzaprav Mjanmara, kot so po novem poimenovali deželo, sva z Marijanom že obiskala Tajsko, Malezijo, Singapur, Vietnam in Indonezijo. V treh različnih potovanjih, ne naenkrat. Kadarkoli sem bil v jugovzhodni Aziji, me je bolj kot vročina motila vlaga. Znoj se je valil z mene kot teče od pujska nad žerjavico. Edina dobra stvar tega je bila, da sem na mesečnem potovanju odložil tudi kilograme, prečiščene kožne pore pa še kar nekaj časa po vrnitvi domov niso dopuščale, da bi tudi ob izdatnem naporu prišel do izraza tisti značilni »vonj« po znoju. Ostalo – cene, hrana, turistična infrastruktura – je bilo sprejemljivo.
Po prihodu v Bangkok sva na mjanmarski ambasadi izpolnila obrazca za vizo in kupila letalski karti za Jangon. Po 4 dneh v Bangkoku sva odletela na slabi dve uri dolgo pot v 600 kilometrov oddaljeno prestolnico Burme. Treba je iti z letalom, kopenskih mejnih prehodov za turiste ni.
Letališka stavba v Jangonu ni nič impresivnega, od tam tudi črna luknja v mojem spominu. Menda je bilo nekaj avtokratsko-socialističnih pamfletov, vsi v isti zeleni barvi, seveda dvojezičnih, kot se pač za »mednarodno« letališče spodobi. Nad večinoma slabimi angleškimi prevodi so bile vrstice v domačih, mjanmarskih črkah. Njihovo pisavo je Marijan domiselno označil kot »vozličke«.
Sem pa zaznal lokacijo zloglasne letališke menjalnice. Malo pred najinim prihodom so ukinili pravilo, da je moral vsak tujec obvezno zamenjati 350 ameriških dolarjev. Tečaj je bil slab, menda si dobil skoraj pol manj kot v mestu. Država je potrebovala devize in obvezna menjava z mizernim tečajem je bila turistična dobrodošlica. Uslužbenec v menjalnici se je ob najinem mimohodu dolgočasil.
O fotoaparatu
Včasih razmišljam, ali bi si človek več dogodkov na potovanju zapomnil, če ne bi imel fotoaparata, ali pa je čez čas spomin boljši ravno zaradi narejenih posnetkov. Mogoče je fotokamera zgolj potuha, da je spominski del možganov bolj na »off«, češ, ob ogledu fotografij se bom vsega spomnil. Ob pisanju tega prispevka bo minilo 18 let od potovanja. Spomini so poniknili in zbledeli. Nekaterih krajev in dogodkov se še vedno dobro spominjam, vendar ne vseh, a se bom ob ogledu fotografij spomnil marsikatere podrobnosti.
Na prvem potovanju po Tajski, Maleziji in Singapurju nisem imel svojega fotoaparata. Ne samo svojega, nobenega. Po vrnitvi sem jih slišal od sodelavcev, da se v takšno eksotiko pač ne hodi tako lahkomiselno. Moja stara Smena 6 ni več delala, Zenitova osmica je izginila na potovanju po Turčiji, še zdaj mi ni jasno, po čigavi krivdi. Naslednje leto sem si za Vietnam Sonyjev kompakt sposodil od sodelavca. Svoj fotoaparat sem si kupil leto kasneje ob postanku v Singapurju na poti v Indonezijo, leto pred potovanjem v Mjanmar.
Privoščil sem si kompaktno Konico Minolto DiMAGE Z3. Ustrezal mi je močnejši optični razpon, ki ga je nudila, fotografije so bile v dobri svetlobi kar solidne. Prikaz datuma in ure na posnetku sem v sveti jezi do kvarjenja nečesa, kot je fotografija, ki te bo kasneje spominjala na lepe trenutke, ihtavo izločil. Zadovoljen ob tem uspehu upravljanja z nastavitvami na mojem prvem fotoaparatu nisem niti pomislil, da bi vseeno bilo dobro v »ozadju« nastaviti oboje, da bi mi to zdaj pomagalo k razvozlavanju poteka poti. Takrat nisem vedel, da obstaja EXIF, ki shrani podatke vsakega posnetka. Posledice so tu, zdaj se ne spomnim, kdaj točno sem bil v Mjanmaru, menjavo datuma pa prepoznavam le po kakšni večerni fotografiji. No, tudi po različnih lokacijah. Vseeno tako hudo spet ni, tritedenskega potovanja po deželi vam že ne bi predstavil kot daljši enodnevni izlet, le izrazom kot »naslednji dan«, »zjutraj«, »popoldne« in podobnim se bom izogibal. Če jih pa vseeno uporabim, je to izključno iz narativnih razlogov.
Pa to ni bila edina težava. Imel sem le eno spominsko kartico, ki jo je bilo treba občasno prekopirati na plošček. CD-je sem imel s sabo, nisem zaupal trgovinam v Bangkoku, saj so se z »azijskih« koščki nanosov tiste bleščave rumenkaste emulzije lahko hitro odluščili in CD je postal neberljiv. Ker je fotič uporabljal AA baterije, polnilne ali ne, so ob pogostih izpadih in slabi oskrbi z elektriko v Mjanmaru kmalu šle v … no ja, tja. Baterije, ki so bile na voljo v njihovih soncu in vlagi izpostavljenih trgovinah, v bistvu bolj trafikah, so bile pol lažje od »naših« baterij, in niso bile zmožne fotiča niti zagnati. Ne vem, v katere namene so jih uporabljali domačini, mogoče jim je kak radio vseeno špilal. Moral sem biti kar previden, kolikokrat bom slikoaparat uporabil. V deželi, kjer ljudje upočasnijo korak, ko vidijo, da bi jih rad fotografiral, in se za povrh še pristno nasmehnejo, sem bil kar malo tehnološko podhranjen. Pa dovolj o tem. Takrat dobre fotografije sploh nisem znal narediti, čeprav moram priznati, da nekaj žilice za to pa le imam. Na nekaj uspešnih »burmanskih« posnetkov sem bil še dolga leta ponosen.
Jangon (Rangun)
S 5 milijoni prebivalcev je največje mjanmarsko mesto. Jeseni 2005, v letu mojega obiska, so prenesli naziv glavnega mesta na Nejpjido (Neypyidaw), megalomansko, bizarno, prazno in brezdušno mesto dlje proti severu.
Našla vsa hotel, ki je imel v bloku 3 nadstropja, od devetega navzgor, ostalo so bila stanovanja. Za pridobitev osnovnih podatkov sva zaslišala ljudi na recepciji in bila vesela, da govorijo angleško. Z balkona sem napravil nekaj posnetkov okolice, potem sva se odpravila ven, v mesto. Peš, saj sva bila skoraj v centru.
Pa sva prišla iz dvigala le do vhoda v stolpnico. Naprej brez dežnika ni šlo. Na ulice je neusmiljeno zlivalo in voda ni mogla odtekati dovolj hitro, da ne bi poplavilo ulice. Med kramljanjem s prisotnim osebjem hotela je bilo videti, da ljudi vsa mokrota, ki jih je z vseh strani obdajala, ne moti preveč. Rikše so poganjali naprej premočeni, na ulici, ki ni bila pretirano prometna, je tudi kak avto, skoraj do praga v vodi, prišel počasi mimo. Eni so prinesli žogo in igrali, karkoli že so – vodonogomet. Cela ekipa ljudi je v največjem nalivu rinila nekakšen voz, verjetno kam bolj na suho. Ko sem upravnika hotela, resnega starejšega gospoda z očali vprašal, če je vsak dan tako, je rekel, da ne, ampak samo pol leta. Mislim, da me je malo zafrkaval.
Pa je le nehalo padati in sva šla. Na obhod po ulicah, nabirati prve vtise. In seveda po čisto navaden, zložljiv dežnik. Nikoli ga nisem nesel s sabo na potovanje. Po potrebi sem ga kupil in ga doma potem dal mami, če ga nisem še prej pozabil na kakšnem avtobusu. Skladno z Murphyjevim zakonom, ki kroži v orbiti okoli mene, sem sklepal, da bo dež prenehal takoj, ko bo dežnik plačan. Pa ni bilo tako, monsun ne prizanaša niti Murphyju. Privoščila sva si večerjo in jo že po temi mahnila nazaj proti hotelu. Po poti se je tako ulilo, da se od šumenja, silnih udarcev težkih in gostih vodnih kapelj po listih dreves, asfaltu in vodotokih sredi cest niti pogovarjati nisva mogla.
Marijan sicer ni pil nič alkoholnega, raje se je naslajal nad sladkimi 7up, Spriteom, Pepsijem in Kokakolo. Jaz sem po grlu raje zlil kakšno njihovo pivo. Dva vogala pred hotelom sva se ustavila ob praznem lokalu na ulici s skromnimi plastičnimi mizicami in stolčki, verjetno narejenimi, da zdržijo le domačine brez maščobnih oblog. Tudi marela, senčnik, ki naj bi ščitil obiskovalce ne samo pred soncem, ampak tudi pred dežjem, je slednjo funkcijo opravljal bolj klavrno. Na precej mestih je puščal. Previdno sva se usedla in poiskala pozo, ob kateri sva bila deležna najmanj kapelj skozi platno senčnika ali pršenja s strani. Tudi joga nima takšnih poz, zgledala sva kot dva pajka. Lilo je tako, da je grozilo, da bo marelo strgalo do konca. In ko sem že mislil, da bolj ne more, sem ugotovil, da lahko, da je lestvica hrupa, ki ga lahko naredi monsunski naliv, navzgor neomejena. Par za sosednjo mizico ni nič motilo. Verjetno sta bila zaljubljena ali imela boljšo marelo.
Naslednji dan je bil v glavnem sončen. Kot že omenjeno v naslovu, je Mjanmar dežela pagod, in namenila sva si ogledati eno največjih znamenitosti jugovzhodne Azije – pagodo Švedagon. Še prej pa sva po meglenem jutru odpešačila do bližnje Sule pagode, kjer je bil TIC. Sule pagoda je zelo lepa, visoka, sredi krožišča se zlatorumeno blešči. Oborožena z nekaj novimi podatki, prospektom in lokacijo avtobusne postaje, ki jo bova potrebovala za nadaljevanje potovanja, sva obrnila desno proti severu mesta. Pot se kar vleče rahlo navzgor, pagoda pa je na gričku nad mestom. Do nje vodijo pokrita stopnišča z vseh štirih strani.
Na slabe 4 km poti od Sule pagode sva dodala še kakšnih 500 metrov, ker je bila ob cesti, ki je vodila naravnost do znamenitosti, vojašnica, stražar pa nama je pokazal, da morava naokoli. Sumljivi tujci ne smejo mimo vhodov v vojaške objekte.
Shwedagon pomeni pagoda zlatega ljudstva. 112 metrov visoka budistična stupa je impozantna stavba. Že široka pokrita stopnišča, ki vodijo na vrh grička, so arhitekturne umetnine. Stara naj bi bila več tisoč let, čeprav je prva pisna omemba iz 14. stoletja. Podnožje je iz zidakov, cela zunanjost pagode pa je obdana z zlatimi ploščami. Mnoge med njimi so donacije z vsega, predvsem pa budističnega, sveta. Na ploščadi ob pagodi je kompleks številnih manjših umetelno oblikovanih svetišč in oltarjev s pozlačenimi strehami in kipom Bude sredi notranjosti. Pred vstopom v budistične templje se je treba sezuti, okoli kratkih hlač pa niso nič komplicirali. Nalepko, ki sva jo dobila ob plačilu vstopnine, sva morala nalepiti na vidno mesto na oblačilih. Naj slike govorijo.
Ja, fantički nikoli prav ne odrastemo, kar se tiče orožja, letal in podobnih izumov za uničevanje. Ob vrnitvi sva zavila še v prazen vojaški muzej, da pogledava, s čim so se njihovi kavboji in žandarji obstreljevali. Bil je poln raznih pamfletov o vojski in socializmu, fotografij generalov in vojaških voditeljev v uniformah, veliko orožja in nekaj letal. Angleških prevodov je bilo malo. Marijan, navdušenec nad vsem, kar leti (in je delo človeških rok), si je šel ogledati letala, jaz sem pa fotografiral uslužbenca muzeja, ki si je staro bullet-proof limuzino izbral za počitek. Tudi jaz sem si pri prodajalcu vstopnic na zelo stabilnem stolu s polkrožnim naslonom privoščil krepčilni 15-minutni spanec. Vstajati ob 2. uri ponoči po našem času dan za dnem me je včasih malo zdelalo.
Že po temi sva se vračala proti hotelu po isti poti, ko sva ugotovila, da je cesta zaprta s protipehotnimi ovirami z bodečo žico in nekaj vojaki. Verjetno je tam ob cesti kak vladni urad. Spet bi morala iti naokoli, tako presneto utrujena od celodnevne hoje. Tanka nisva imela, ampak sva šla kar skozi, mimo ovir, in vojakom, ki so naju pošiljali nazaj, pomahala in njihove napotke v celoti ignorirala. Niso streljali za nama. Upam, da jih njihovi nadrejeni zaradi naju naslednji dan niso vlekli za ušesa.
Preostala dneva v Jangonu sva v glavnem porabila za pešačenje po mestu. Ugotavljala sva, da je skoraj v vsaki stranski ulici kakšna tržnica. Prodajali so marsikaj, tudi rabljeno orodje kot so ključi, izvijači, francozi, klešče in podobno. Vse zarjavelo, a kljub temu uporabno. Sveže, pa ne tako kot pri nas, res sveže sadje in zelenjavo so ponujali marsikje, brez stojnic, nekaj gajbic na tleh, podloga iz najlona ali pleteni okrogli pladnji so bili dovolj. Ugotavljala sva, ali obstaja kakšno sadje, ki ga v JV Aziji doslej še nisva videla.
Zelenjave sva bila deležna tudi v njihovi kulinariki. Krožniki vsakič drugače sestavljene juhe iz riževih rezancev ali špagetov, koščkov mesa in zelenjave, so bili slastni. Hrana ni bila pekoča kot na Tajskem in v Maleziji. Če si hotel čistiti sinuse, si moral povedati. Mnoge restavracije so imele menije v angleščini. Nekega dne sva za poznopopoldanski obed, t.j. pozno kosilo ali zgodnja večerja (menda naj bi obstajal izraz kočerja), mlademu natakarju naročila raco, duck po angleško. Ko je na koncu ponovil naročeno, je rekel »das«. Pa sva ga popravila, da ne »das«, ampak »dak«. Je rekel »Yes, no problem, das« s takšnim, malo daljšim ss, kot je v nemški besedi dass, in pokazal na vrstico v meniju z angleškim prevodom, kjer je pisalo »duck«. Njegov suvereni nasmešek je vzbujal upanje, da bova vseeno dobila nekaj, na kar smo Evropejci navajeni, in ne kakega močerada. Kasneje na potovanju sem ugotovil, da se kombinacija latinskih črk c+k izgovarja kot s. Ta ugotovitev me ni več presenetila, saj tudi k+y izgovarjajo kot č.
Kyat je njihova nacionalna valuta, torej se izgovarja »čat«. Menjalnic nisva videla, prodajalca v neki trafiki pa sva le dobila in tečaj je bil soliden, da sva se odločila zamenjati vsak po 300 dolarjev. Brez provizije, vse super, deloval je pošten in zanesljiv, ampak bil je en problem. Ni imel toliko denarja, 600 dolarjev je bogastvo. Odšel je nekam čez prazen makadamski prostor in za nekaj časa poniknil. Ko se je vrnil z belo vrečko v roki, je izgledalo, kot da je šel v trgovino po malico. V njej je bilo sedem zavojčkov, vsak s 100 bankovci po 1000 čatov. Potem smo se spravili vse skupaj prešteti. Bili so le pogojno suhi, vlaga se je zajedla tudi vanje. Nekateri bankovci so bili tako natrgani na več mestih, da bi si prej upal dvigniti feto na tanko narezane mortadele kot tak bankovec. Če je bil natrgan samo na enem mestu, običajno na sredini, je bil že dober, ostale nama je velikodušno zamenjal za boljše. Štetje je bilo dolgotrajno, bankovci za 1000 čatov so namreč precej veliki, na dotik kot da bi bili povlečeni iz najbolj umazanega in zaprašenega predala, poleg tega pa se je okoli njih širil zaznaven smrad po plesni. Vsak s svojo šumečo plastično vrečko sva odšla. Čati so ostali kar v njej, vrečki sta dobili funkcijo malo večje denarnice ali malo manjšega sefa.
Ogledala sva si tudi živalski vrt. Nisem ravno pristaš tovrstnih ustanov, ker se mi živali, ki v naravnem okolju vandrajo po precej bolj obsežnem teritoriju, smilijo. Vseeno sem se malo tolažil, da je vsaj za nekatere kar dobro poskrbljeno, če gre soditi po njihovi razposajenosti. Vidre so v tisti mokroti prav uživale, mama in mali hipo tudi. Mislim, da severnih medvedov niso imeli.
Še največ sporazumevanja sva v prvih dneh namenila mlajši generaciji. Otroci, ki so prodajali komplete razglednic in kak spominek, so kaj hitro pristopali do naju. Niso pa nadlegovali med obedom, kot to počnejo drugje. Prišli so prej ali potem, če pa je prišla hrana na mizo med njihovim obiskom, so odšli in čakali zunaj. Tudi restavracije ne marajo, da njihove goste nadlegujejo med hranjenjem, zato so jim verjetno lastniki in natakarji postavili merila kdaj, kako in kaj. Marijan se je fotografiral z malim menihom.
Iz Jangona sva se preko Baga odpravila v Čajto (Kyaiktiyo).
