Po Aleji Vulkanov
Le dvajset kilometrov od središča Quita, ekvadorskega glavnega mesta, poteka ekvator. Od tu ima država svoje ime. Quito je druga najvišje ležeča prestolnica na svetu, saj je zgrajena na andski planoti na višini 2.850 m, v njej živi okoli 2,5 milijona ljudi. Okoli Quita in naprej po rodovitni andski dolini proti mestu Cuenca na jugu se dvigajo vrhovi številnih vulkanov, ugaslih in občasno delujočih.
Sredi preko 5.000 metrov nad morjem visokih vršacev se vije Panamericana, cesta, ki povezuje Ameriki od Aljaske do Argentine. Od Quita proti jugu do Latacunge je 6-pasovna (100 km), nadaljnjih 100 km skozi Ambato do Riobambe je štiripasovnica, še naprej do Cuence (260 km) pa je odlična dvopasovnica.
Ta del imenujejo aleja ali avenija vulkanov, saj so s ceste vsi glavni in s snegom pokriti vulkanski vrhovi lepo vidni. Poimenovanje Aleja vulkanov pripisujejo nemškemu naravoslovcu in raziskovalcu Alexandru von Humboldtu, ki je v začetku 19. stoletja potoval po Srednji in Južni Ameriki. Zdaj, ko se med njimi vije sodobna avtocesta, jo imenujejo tudi Avenija vulkanov.
V mestu, kjer se čas razteguje
Jaz sem sicer v Ekvador vstopil z juga, iz Peruja, ampak ne ob morju, temveč sem zavil v andsko hribovje v Vilcabambo. Tam sem si po dobrih dveh mesecih intenzivnega potovanja prvič privoščil enotedenski počitek. V mestu, polnem ameriških in evropskih upokojencev, digitalnih nomadov ter starih in mlajših hipijev, je bilo dovolj toplo, da sem lahko na bazenu užival ob rumu ali steklenici dobrega rdečega vina, nekajkrat pa sem na hrbtu Azabacheja, črnega konja pasme perujski paso, z lastnikom Renejem odjezdil v okoliške hribe.
Vseeno se mi je zdelo, da se priseljeni upokojenci kar malo dolgočasijo, saj v mestu ni bilo ravno nekega dogajanja. Mogoče so prav zato v soboto pripravili glasbeni večer. Gospodu z akustično kitaro so se občasno pridružili se kakšen kitarist, pevka, neki mladenič temnejše polti se je spravil na tolkala, jaz pa sem se moral zavezati, da jim bom poslal kakšno fotografijo, ker je gospa, ki je vse skupaj nekako usklajevala, pozabila svoj slikoaparat doma.
Klima je v Vilcabambi res prijetna, in čeprav je mestece majhno, ima vse, kar imajo veliki. Tam živeči ljudje naj bi menda v preteklosti, ko še ni bilo ravno vzornih evidenc, dosegali zavidljive starosti, krepko čez 100 let. Zato so pod napisom Vilcabamba v parku sredi mesta kar napisali, da se tam čas razteguje in življenje daljša.
Cuenca
Ne morem dolgo biti pri miru in en teden je bil dovolj. Od tam sem preko Loje odšel v Cuenco. Tudi z lepim nesporazumom na terminalu v Loji, kjer sem zaradi slabega razumevanja španščine, ker punčke, ki mi je trikrat zdrdrala skozi zvočnik, kam naj grem, nisem dobro razumel. Mi je bilo nerodno še ne vem katerič povedati, da je nisem razumel, in na avtobus sem čakal na napačnem peronu. Starejši par, oblečen v neka avtohtona oblačila, sem vprašal, če gre s tega perona avtobus v Cuenco. Sta pritrdila, moj »pravi« avtobus je že zdavnaj odšel, potem sta še onadva izginila v neko avtobusu podobno ropotijo, ki ni šla v Cuenco. Karto sem pač moral kupiti še enkrat in počakati naslednjega, drugače ni šlo. Šola stane in ta je bila poceni.
Središče mesta je sicer lepo. Katedrala, ki z osvetljenimi tremi kupolami nežno modre barve lepo izstopa ob sončnem zahodu in zvečer, je bila glavna znamenitost. Ampak manjkale so restavracije in bari z mizicami na prostem, neko življenje. Pločniki so ozki, ulice prav tako, in čeprav je bila hrana poceni (kompletno kosilo le okoli 4 dolarje), mi splošni vtis ni ravno trkal na dušo. Tudi ko sem hodil naokoli, mi napisi o tem, kako je soseska varovana in imajo prebivalce, ki so vedno na preži pred nepovabljenimi lopovi, niso dajali nekega občutka varnosti. Tudi električne žice na visokih zidovih bogate soseske ne.
Sem pa šel na hribček Turi na jugu, od koder se lepo vidi vse mesto. Gor z žičnico, dol peš. Tam sem spoznal tudi serijo kraft piva z imenom »latitud cero« (širina nič). Ko sem videl tudi 0.0 sem najprej pomislil, da so brezalkoholna, kasneje pa z olajšanjem ugotovil, da je linija piv dobila ime po bližnjem ekvatorju.
Páramo
V andskem višavju nad gozdno in pod snežno mejo se je razvil poseben ekosistem gorske tundre, ki se v tropskem visokogorskem svetu imenuje páramo. Za tropski visokogorski svet se štejejo severni Andi Južne Amerike in južni del Srednje Amerike. Páramo je vse leto precej vlažno področje, pogosto prši in je megleno. Tam rastejo trave in grmičje, včasih pa bi človek pomislil, da je tam tudi gozd. Nagnetene skupine polylepisa so bolj podobne borovcem kot pa vrtnicam, v katerih družino spadajo. Imajo goste in majhne zimzelene liste, večplastno lubje pa drevo ščiti pred mrazom. Debla in veje so tako nenavadno pravljično skrivenčena, da bodo kak fantazijski film prej ali slej posneli v tem okolju (lahko da so ga že, pa ga še nisem videl ;-)).
Iz Cuence sem šel na en izlet tja gor, v NP Cajas. Obljubili so dvodelni treking, ampak malo napora sem zastonj pričakoval. V bistvu je vse skupaj bilo bolj botanično, saj nam je vodič na vsakih 100 m razkazal in obrazložil uporabne učinkovine rožic in trav tega področja. Na dva avstrijska upokojenca sem bolj pazil, da se ne spotakneta in zvalita po kakšnih skalah, kot pa da bi s svojim tempom pohajal naprej. V drugem delu poti smo precej nižje v dolini šli še okoli nekega jezera. Lepo urejena pot, nekaj ptic, lame, zapuščena pivovarna.
Montecristi
Mogoče mi je od tam ostal v prijetnem spominu obisk muzeja in delavnice, kjer izdelujejo znameniti klobuk montecristi. V bistvu ga mi poznamo kot panamski klobuk, ampak dejansko izhaja iz kraja Montecristi v Ekvadorju, ker palme, iz katerih z dolgotrajnim in zapletenim postopkom delajo klobuke, rastejo samo tam. Po svetu so klobuke izvažali iz Paname in tudi sama izdelava je kasneje potekala tudi tam, zato se ga je prejelo ime panamski.
Najcenejši je bil okoli 40 dolarjev, sicer pa stanejo tudi več sto dolarjev. In ja, zamikalo me je, da bi si ga kupil. Pravi montecristi! Tudi Roosevelt ga je nosil ob obisku Paname, meni pa bi bil za kak piknik ob Soči ali Nadiži ravno pravšnji. Ampak s sabo ga nisem mogel nositi še več kot en mesec, pošiljanje v Evropo pa naj bi stalo štirikrat toliko, kot stane najcenejši. Ker so ti klobuki dragi, jih v mnogih trgovinah ne dovolijo pomerjati, ker jih ljudje ne kupujejo, ampak se z njim želijo le fotografirati. V muzeju sem vprašal in dovolili so mi en selfi.
Banos de Agua Santa
Banos (izgovori se Banjos, samo tilde mi ni uspelo spraviti nad n). Vse, kar se v špansko govorečih deželah Imenuje Banos ali Agua(s) Caliente(s), ima ime po takem ali drugačnem (iz)viru tople vode. Če bi ta kraj bil v Sloveniji, bi imel ime Svetovodne Toplice.
Nekje na pol poti med Cuenco in Quitom je odcep, ki pelje najprej čez neke hribe, potem se pa spusti nižje na vzhodne obronke Andov na višino okoli 1800 m. Kraj z okoli 15.000 prebivalci je turističen, naravnim znamenitostim pa so dodali še en kup ogromnih barvitih skulptur, ki privabljajo predvsem družine od blizu in daleč. Mularija uživa, ko se sprehaja po ploščadih Pachamame, Manos del Dio in drugih turističnih pasti. S chiva avtobusi (odprti s strani, običajno z močnim ozvočenjem, ki ga uporablja voznik v vlogi vodiča ali pa je namenjeno le nabijanju glasbe) jih vozijo po vseh hribih naokoli, saj je na vsakem kaj.
Takšen »umetni« turizem mi sicer ni bil všeč, sem pa vseeno naredil nekaj, kar se za kraj s takim imenom spodobi. Šel sem se namočit v toplice. Sicer zelo primitivno narejene, ampak nekaj bazenov na prostem z različnimi temperaturami vode in razgledom na visok z raznobarvnimi reflektorji osvetljen slap v bližini je vseeno kar lepo doživetje.
Od tod gre cesta v amazonsko nižavje, večinoma le navzdol. Najel sem kolo, dobil še čelado, osnovno orodje za popravilo in tlačilko, in se spustil po široki in strmi cesti. Do jezu je zelo strmo, potem se začnejo predori. Prvi je samo za vožnjo navzgor, navzdol se gre po zunanji strani. Pri ostalih kolesarjem ni dovoljeno skozi, ker so dvosmerni in neosvetljeni, so pa samo zanje (in chiva buse) poti speljane okoli. Do nižavja je okoli 65 km, ampak jaz sem jih naredil le 25 po Hudičevega žrela (Garganta del diablo). Po poti je nekaj slapov z žičnicami, ki obiskovalce peljejo na drugo stran strme doline. Do jeklenic, ki so med kovidom samevale in jih verjetno ni nihče vzdrževal, sem bil nezaupljiv.
Po ogledu Gargante del diablo sem pri kosilu srečal francosko družino, ki sem jo spoznal v bolivijski džungli. Na poti so bili kar dolgo, imeli so svoj prevoz. Če bi jaz imel takšno otroštvo kot njihova tamala… Kolo sem nameraval za prgišče dolarjev oddati voznikom, ki so s tovornjaki vozili ljudi in njihova kolesa nazaj v Banos. Na koncu sem se odločil, da grem z biciklom še nazaj. Za dol sem samo zaviral in kakšna kaplja znoja nazaj grede ne bo škodila. Mazohist pač. Zadnji vzpon od jezu do mesta je strm in prepoten sem oddal kolo. Potrdil sem, da sem šel v obe smeri s kolesom, ko so me zadihanega vprašali, če sem tudi nazaj prišel na polento. Njihovi pogledi so govorili »un turista poco loco«.
V Banosu sem sicer ciljal na Chimborazo, kakih 50 km kondorjevega leta oddaljen vulkan proti zahodu. V preteklosti se je dalo par uric s konjem ob vznožju, s kolesom po pobočju ali pa le peš naokoli, s stalnim pogledom na stožčasti vrh. Na nekaterih vulkanih organizirajo tudi alpinistične vzpone. No, so jih, potem je kovid ponudbo oklestil. Tudi meni ni uspelo, ker nobena agencija ni imela dovolj ljudi, da bi bil izlet v ponudbi. Tudi v Ambatu in Latacungi je bilo na spletu težko dobiti kakšno agencijo. Ne obstaja, brez odgovora, smo zaprti, nimamo. Odločil sem se iti v Quito, kjer sem upal, da je turistov več, agencije pa bolj prožne.
Quito
Ko sem se s taksijem peljal do hotela, sem kot vedno voznika najprej vprašal, koliko ljudi ima Quito in kako je s kriminalom. Pri oceni prebivalstva se mi zdi, da je debelo pretiraval. Ampak tega sem pri taksistih že bil vajen, večina namreč za svoje kraje napihne podatke o številu tam živečih ljudi. Quito sicer ni kot La Paz, ki je prav stisnjen med hribe, kjer nove soseske silijo vedno višje v strmine, in verjetno je tudi popoldanski vonj po skurjenih sklopkah kdaj zaznati, ko se narod pelje iz službe. Quito je ravno tako obdan z vzpetinami, le da je dolina precej širša.
Kar se tiče kriminala, so mi povsod govorili, da je »poco«, »no mucho«, »tranquillo« in podobno. No, pogled na tri mladce v kapucah, trenirkah in z nahrbtniki, ki so imeli visoko dvignjene roke, naslonjene na zid, z nogami narazen, po njihovih žepih pa so stikali do zob oboroženi policaji, me je malo raztogotil, saj je to dogajanje potekalo že kar blizu hotela. V hotelu so me vseeno pomirili, da je kriminala malo, da naj pa vseeno ne hodim po pločniku preblizu ceste z mobitelom na ušesu, ker lahko kak motorist postane novi lastnik mojega skoraj novega aparata. So pa rekli, da je v »centro historico« toliko policije, da toliko različnih uniform še oni ne ločijo. Tam so »federales«, »policia municipal«, »policia regional«, pa »seguridad« službe, razna redarstva in še kaj, da se od strahu pred tako gmoto varuhov reda in miru verjetno še muha ne upa prdnit. Kjer je veliko policije, so tam z razlogom. Problem pri Quitu je, da so tam od osme zjutraj do šeste zvečer.
So pa en dan tekli za nekim moškim, pa ne samo eden, kar nekaj policajev, zraven pa še en kup civilov. Natakar mi je rekel, da je verjetno kak »ladron«, ki so ga dobili s prsti v nuteli, in da bo zanj bolje, če ga ujamejo policaji, ker če ga dobi tista raja, bo moral zaradi spremenjenega videza obraza zamenjati vse dokumente, na katerih je njegova fotografija. Po prihodu iz zapora.
Imel sem srečo, da sem rezerviral hotel, ki je s strešne terase ponujal prelep razgled na mesto. Znamenitosti so bile osvetljene in do centra je bil le dober kilometer. Zvečer je tam kar živahno, tudi ko varuhi reda odidejo. Na ekvatorju je hitro noč in ko sem odhajal domov, so postale ulice izven centra grozljivo prazne. Od glavne avenije in potem po stopnicah navzgor do hotela je bilo le še par sto metrov, osvetljenih za silo in brez žive duše. Doslej se mi na potovanju ni še nič zgodilo, a kljub temu sem v hotelih velikokrat pustil foto opremo in potni list. Tokrat sem imel vse pri sebi in počutil sem se prav trapasto. Nikjer nikogar, viden na daleč, lahka tarča. Vsak ropar bi verjetno bil višji, hitrejši in močnejši. In ja, priznam, malo me je bilo strah. Še maček, ki je grebel po smeteh, me je prestrašil.
Hotel ni imel niti bara, medtem ko je le 8 minut hoje oddaljeni hostel utripal v glasbi in pijači. Obiskal sem ga naslednji večer. Tokrat sem v en žep dal le 20 dolarjev za pivo in v drugega 20 za potencialne roparje. Mize v hostlu so za njihove goste, tistih nekaj za zunanje je bilo zasedenih. Strežejo na dveh šankih in do piva mi je uspelo. Tudi do poličke v funkciji pulta mi je uspelo, da mi ni bilo treba kozarca stalno držati v roki. Da bi dobil vsaj barski stol pod rit, pa je bila mišn imposibl. Potem sem v trgovini, ki je imela le ozko okence v rešetkah, da so lahko skozi dali kakšen večji artikel, nabavil nekaj malenkosti. Smetiščni maček je danes imel družbo še dveh lakotnikov iz družine canis lupus familiaris.
Nameraval sem iti spat, pa nad mano hrumi, kot da banda pamžev teče sem in tja. Grem pogledat in na terasi ekvadorska mladinska reprezentanca trenira ne vem kaj – neko vrsto borilne veščine, ampak sem pozabil, kaj je to bilo. Tekli so sem in tja in ob obratih nekaj brcali in mahali z rokami. Receptor se je pohvalil, da jih gostí in da so trenirali za jutrišnji nastop. Naj jim bo.
Deli mesta proti severu so bili vsako jutro in večer v megli. Tukaj pravzaprav v oblakih. Če si visoko v Andih, jih ni treba gledati navzgor, so na isti višini.
V Quitu mi je uspelo zrežirati izleta do dveh vulkanov in »indijanske tržnice« v Otavalu.
Cotopaxi
Zemlja ni popolna krogla, bi pa rekel, da bodo tisti, ki trdijo, da je ploščata, z navedbami tukaj malo razočarani. Najvišji vrh v Ekvadorju je Chimborazo, 6.263 metrov visok stratovulkan. In čeprav je več kot 2,5 km nižji od Everesta, velja za vrh, ki je zaradi ekvatorialne izbokline v tem koncu sveta najbolj oddaljen od središča planeta. Več kot Everest. Drugi najvišji v Ekvadorju je Cotopaxi, v višino so mu namerili 5.897 m.
Moral sem čakati dva dni, da sem šel to čudo od Cotopaxija pogledat. Je le kakih 100 km iz Quita, ampak izlet vzame ves dan. Najprej po Panamericani, postanek za zajtrk po odcepu z avtoceste, vstop v park in potem še vsaj pol ure vožnje do najvišjega parkirišča. Od tam smo šli peš do zavetišča, ki je 4.864 m visoko. Od parkirišča je hoje za eno uro po temnem pesku , pomešanim z vulkanskim pepelom. Vodič sicer ni diktiral tempa, je pa zapovedal postanke. Upravičeno, saj na tej višini ljudje radi dobijo kakšne respiratorne težave.
Bilo je mrzlo, megleno in vetrovno, ampak razgledi na okoliške planjave so bili vsake toliko časa veličastni. Nazaj navzdol do avtobusa je bilo precej lažje. Ob parkirišču je andska lisica čisto blizu vozil pohajkovala v iskanju prigrizka. Lisica živi na tem območju, ima gosto dlako, ki jo ščiti pred vremenom in nizkimi temperaturami, pa tudi svojo prehrano, in ni prav, da ji bebavi turisti mečejo prigrizke, za katere mislijo, da so za žival dobri samo zato, ker jih pojé. Na žalost se je vsaj glede na videno preveč navadila na družbo človeka, kar lahko škodi tako njenemu metabolizmu, kot sposobnosti preživetja, ko človek ni več prisoten. Vodiči slabo opravljajo svoje delo.
Čeprav je s parkirišča lepa in široka makadamska cesta v podnožje vulkana, nam biciklov niso raztovorili na vrhu. Menda je bilo v preteklosti en kup padcev in nesreč, tako da so nam bicikle dali s strehe par kilometrov nižje v dolino. Še vedno je spust trajal kar nekaj časa in kilometrov, hitrost pa si je vsak po svoje lahko prilagodil, kot si je pač po grušču upal. Dobili smo se pri jezercu v podnožju, ki nam ga je vodič pokazal še pred startom. Izraelec, ki je prišel za mano malo okrvavljen, je padel pri ne ravno majhni hitrosti, meni pa se je snela veriga, česar nisem opazil do ravnice, saj sem do tam uporabljal le zavore. Preden so pobasali bicikle na streho avtobusa, sem videl tudi nekaj čredic konjev, ki so se zadrževali v bližini mlak.
Cotopaxi velja za aktivni vulkan, zadnji izbruh pa je iz oktobra 2022. Aktivnost še vedno traja, od takrat pa je kriv za več kot 8.000 potresnih sunkov.
Quilotoa
Je najbolj zahodni vulkan v Ekvadorju in eden redkih, ki ima v svojem kraterju jezero. Široko je skoraj 3 km, nadmorska višina gladine je 3.500 m, za 10 km dolgo pešpot okoli kraterja pa dober pohodnik potrebuje 5-6 ur. Po več kot 14.000 letih mirovanja je nazadnje izbruhnil pred 800 leti, izbruh pa so spremljali številni piroklastični tokovi, medtem ko so blatni hudourniki (laharji) dosegli Tihi ocean.
Pot je daljša kot do Cotopaxija. Samo do Latacunge, ki bi bila v kakšnih boljših časih idealno izhodišče, je že iz Quita 110 km, potem pa čez številne prelaze in doline še kakih 60 km do naselja, ki je skoraj na vrhu kraterja.
Ampak izleti po Aleji ali Aveniji vulkanov so dodelani tako, da vključujejo zmerno število postankov, bodisi za spoznavanje naravnih znamenitosti ali le lepe krajine, predstavitve lokalnih obrti ali agrikulture, ali pa precej preproste človeške potrebe, kot je na primer prehranjevanje. Dober vodič vam bo vedno navrgel predloge, katero jed poskusiti.
Tam okoli živi en kup avtohtonih ljudstev, ki sploh ne govorijo špansko in neradi stopajo v stik s tujci. Kljub temu je agenciji uspelo dobiti gospoda, ki turistom na svojem skromnem posestvu, kjer živi s svojo družino, predstavi kakih 8 sort krompirja, ki ga goji. Za nizko ograjo teka trop morskih prašičkov.
Na žalost ima ta lepa, vijugasta in široka cesta med Latacungo in Quilotoo tudi temnejšo plat. In verjetno ni edina. Na vsakih nekaj sto metrov je ob strani videti kakšnega psa. Včasih tudi po dva. Živa seveda. Ne gre za povožene živali, ampak za odvržene. Njihovi brezvestni lastniki jih odpeljejo daleč v hribe, od koder se zbegana in prestrašena žival, naenkrat prepuščena sama sebi, ne more vrniti tja, kjer je (bil) njen dom.
Tja dol v krater je strma pot. Dol gre fino, pa sprehajanje ob jezeru tudi dobro dene, vrnitev nazaj je pa zelo naporna. Več kot eno uro sem sopihal gor. Strmina in redek zrak sta tudi Jessico, še ne 20-letno mladenko, spravila v omedlevico. Na robu omedlevanja so bili verjetno tudi konji, ki so dobro rejene turiste nosili nazaj gor. Edina žival, za katero se mi je zdelo, da se ji kolikor toliko dobro godi, je bila lama, ki je služila kot kulisa, za katero sem seveda moral plačati. Lamo in krater z jezerom v ozadju sem izbral za naslovno fotografijo. Nanjo so posedli tudi kakšnega otroka, odrasli pa so se fotografirali ob njej.
Otavalo
Tržnica avtohtonih obrtniških izdelkov, največja v severnem Ekvadorju in tudi najbolj znana, ima ime po svojem najbolj prodajanem artiklu, ponču. Imenuje se Plaza de ponchos ali Mercado de ponchos. SSKJ kot pončo navaja vrhnje oblačilo iz enega kosa blaga z odprtino za glavo. Ampak ti ponči niso kar nekaj. Narejeni so iz fine volne, tako mehke, da bi stopila srce dame, ki bi jo začutila pod prsti. Tudi barvni odtenki in vzorci so skrbno zamišljeni.
Tržnica je odprta vse dni, največ ponudnikov je ob sredah in sobotah. Da pa se obiskovalec ne izgublja med številnimi stojnicami ves dan, so v ponudbi enodnevnega izleta še obisk nekih slapov in delavnice, kjer se na tradicionalni način izdelujejo glasbila, predvsem andske piščali. Nanje igra tudi tista skupina ameriških staroselcev, ki ste jih gotovo že kje videli. Čeprav po stilu glasbe in s piščalmi delujejo pristno južnoameriško, njihova oblačila bolj spominjajo na severnoameriške Indijance, ki izvirajo iz obeh Dakot.
Na minibus nam je prišla nekaj malega zapet tudi gospa v tradicionalnih oblačilih ljudstva iz teh krajev, vodič pa nam je predstavil 9 južnoameriških sadežev, od katerih sem jih že nekaj poznal. Njihova imena sem do zdaj pozabil, k čemur je prispevalo tudi dejstvo, da ima lahko določen sadež v različnih državah različna imena.
Kaj kmalu po Otavalu mi je tako kot za montecristi v Cuenci postalo malo žal, ker kakega ponča za kako fino damo nisem kupil. Tega mi vsaj ne bi bilo treba pošiljati domov po pošti.