Čez Atlas do Bele hiše

»Vsi so že bili tam, samo midva ne!«

Ko sva nekoč s prijateljem debatirala o naslednjem potovanju, mi je rekel, da morava na Tajsko. Da tja se zdaj hodi in da so tam bili že vsi razen naju. Samo midva ne! Bo že držalo, da je skrajni čas, da se odpraviva tja. Res, ne samo da so skoraj vsi že bili tam, legije turistov so kar prihajale in se vedle kot da so tam doma. Masovni turizem  z vsemi plusi in minusi. Pod plus štejem vso solidno urejeno turistično infrastrukturo, predvsem pa dejstvo, da je vsak osebek, ki  je bil v tej navezi, znal angleško. Dobro ali samo za silo, potrudil se je vsak. Minusov ne bom navajal.

In od takrat je za moj okus obisk dežele, po kateri skakljajo horde Zahodnjakov, manj zaželjen. Do masovnega turizma sem dobil latentni odpor, ki si ga nisem znal prav razložiti. Če mi je nekdo rekel, da so »vsi že bili tam«, je bila moja reakcija »Me ne zanima, naj grejo tja še ostali!«. Da mi ne bodo s svojimi zahodnjaškimi razvadami kvarili doživetij in počutja tam, kamor se bom odpravil jaz.  

Prišla je Dejanova ideja za Maroko. Kaj ideja, želja. Dežela je bila dolgoletna potovalna destinacija, na »hippie trailu« že od šestdesetih naprej. V tistih časih je, tudi s pomočjo psihoaktivnih substanc, v Maroku nastalo precej dobre glasbe. Tja so tudi že dolga leta peljale vse malo bolj resne agencije, a čeprav sem ga videl kot nekaj atraktivnega, se mi ideja o poti tja nikoli ni usedla v srce.

Odločil se je. Tja se gre. On na motorju, meni, pešaku, je bil ponujen Land Rover Discovery. Le še sopotnika sva potrebovala, da bo pot finančno znosna. Lado se je na minimalno prigovarjanje javil, da gre z nama. Pa ne le to. Ko je tisto zgodnje jutro prišel v Novo Vas k Dejanu, je s sabo pripeljal še žar in oglje. Če bi bilo uporabno, pa če imamo kam dat. Poleg Dejanove opreme smo tudi to stlačili v avto. Sicer pa – če smo v Iran peljali s sabo Tomaževo kitaro, gre lahko tudi tista grdelca z nami v Maroko.

Za ladjo tja in nazaj smo plačali okoli 1200 €, 800 za avto in naju z Ladom, 400 je odštel Dejan z Yamaho Ténéré. Trajekt iz Italije preko Barcelone do Tangerja je vozil 48 ur. En dan smo potrebovali do Livorna in dva dni na morju, skupaj nam je skoraj en teden od treh pobral transfer v obe smeri. Čeprav so »že vsi bili tam«, smo bili prav lepo razpoloženi in v prijetnem pričakovanju, da bomo čarov te dežele, pa čeprav že vsem znanim, deležni tudi mi. Rock the casbah!      

Soba v premcu

Če ste kdaj potovali s trajekti po Sredozemlju, veste, da imajo različne možnosti nastanitev. Dve leti prej smo na poti v Iran šli s trajektom iz Benetk do Grčije. Najcenejša možnost je bila »deck option«, spanje na palubi. Od takrat te možnosti nisem več zasledil. Leto pred Marokom smo na poti v Tunizijo vzeli kabino. Lahko bi kvečjemu plačali za cenejše avtobusne sedeže, ampak tisto res ni nek dober izbor. Niso nagneteni kot sedeži v kinu,  toda tudi tisti, ki jih plačajo, raje spijo na hodnikih po vsem trajektu. Notranja kabina pač stane več, še dražja je zunanja, tista, ki ima pod stropom okroglo okno, ki pomaga ločiti dan od noči. Če se ne motim, smo vzeli tisto z oknom, saj v dveh dneh na morju raje vidimo, kdaj se zdani in kdaj je čas za večerjo. Za tri smrčače bo.

So pa kabine običajno le malo večje od kupejev na vlakih. Po dva pograda na vsaki strani, ozek prehod, mizici podobna miniatura in stranišče s tušem na enem malo večjem kvadratu. Ekonomski razred pač, le da je na trajektu.

Iz Discoveryja smo pobrali zaloge hrane in pijače, da ne bomo ves dan plačevali precenjene hrane v ladijskih restavracijah in še bolj dragega razvodenelega piva. Tiste njihove brozge se pač lahko skrijejo pred našimi povprečnimi pivi. Gospa na recepciji je preverila, ali smo res trije. Dali smo karte, ona pa jih je zamenjala za ključ od kabine.  Da smo prišli do nje, smo prehodili skoraj vso dolžino trajekta od krme do premca. Ne restavraciji ne bife niso bili blizu. Ampak ko smo odprli vrata smo najprej pomislili, da smo pomotoma vstopili v kapitanovo kabino. Dva prostora, tako velika, da bi se v njima lahko valjali vsi pamži iz volčanskega vrtca, neprekinjena vrsta velikih in svetlih oken, dve postelji na tleh, tretja dvižna. Slednja je služila tudi kot kavč, saj je bila zraven konkretna mizica. Svetlo, prostorno in udobno, luksuz na kvadrat. Ugibali smo, kdo ima zasluge za to – Dejan z gostimi črnimi lasmi, ki so bili po celodnevni vožnji pod čelado videti kot Travoltini v Briljantini, Lado s skrivnostno zapeljivim napolitanskim nasmeškom in obrito glavo, ki bi utegnila spominjati na tistega osebka, ki jim je vladal med obema vojnama, ali pa celo jaz, ki sem iz srednješolskega drilanja uspel ustvarili tri in pol italijanske besede. Nismo ugotovili, vprašat se pa nismo upali it. Da ne bi kdo rekel, da so se zmotili. 

Pot do Livorna je sicer minila sorazmerno mirno. Dejan je nekje v Apeninih moral navleči amfibijski kombinezon, potem je še Discovery začel kazati znake, da se ga ne bo več dalo kresnit. Dvakrat smo ga ob postankih za kafe in sendvič rinili po pumpah, tudi v luki v Livornu smo vžigali »na potisk«.

Lastnik, upravljalec in pooblaščenec

Nočilo se je, ko smo s trajekta opazovali luške žerjave v Livornu. Naslednji dan je bilo pozibavanje trajekta gor in dol kar neprijetno. Vsi trije smo se malo čudno počutili. Zvečer smo vpluli v Barcelono. Tam so se vkrcali tudi maroški uniformiranci. Med plovbo proti Afriki so jim v nekem prostoru postavili par mizic in stolov, potnike pa pozivali, naj se grejo pokazat.

Čeprav je bil Dejan lastnik tako svojega motorja kot Land Roverja, sem pred odhodom vztrajal na uradnem pooblastilu za upravljanje njegovega vozila. In lej ga zlomka v obliki carinika, ki mu papirji od avta niso bili všeč. Kljub pooblastilu je kar nekaj utrujal. Da kje je lastnik, pa kdo je ta Žan, pa skoraj da bi moral Dejan voziti obe vozili, ker je pač lastnik obeh. Žan je Dejanov brat in avto dejansko pripada njemu, ampak ker je bil še mladoleten, je bil kot upravljalec napisan Dejan, moje pooblastilo pa je bilo neposredno od Žana, ker je pač lastnik. Carinik zmeden do neba. Sumljiv sem bil tudi zato, ker je na seznamu imel moje ime skrižano z raznimi smešnimi znaki, njihov izpis potnikov pač ni bil sposoben prikazovanja šumnikov. Trdonja ni popustil in še kar kompliciral, tako da sem moral prekršiti lastno pravilo, da carinikom in policajem ne pokažeš, da znaš njihov jezik. Jasno, in tudi malo bolj glasno, sem mu povedal, da je v EU treba za upravljanje vozila v tuji lasti imeti pooblastilo od lastnika in jaz ga imam. Tako je urejeno pri nas v EU in tako je prav. Ni hotel zastopiti in tiste papirje je zdolgočaseno vrgel pred mene na mizo, njegov skremžen obraz ni bil berljiv.

Štampiljke smo pa le dobili in – na njih je bil jutrišnji datum. Ker bomo namreč šele jutri pristali v Tangerju in uradno vstopili v Maroko. Zanimiv princip antidatiranja, ampak kaj pa če trajekt danes potone? Nas bodo črtali s seznama tujih turistov ali nas po 30 dneh začeli iskati, ker države nismo zapustili?

Tanger

Ob severni obali Maroka ob Gibraltarski ožini leži drugo največje maroško mesto Tangier, Tangiers ali Tanger. Ima 1,2 milijona ljudi. Pristanišče, poimenovano Tanger Med, pa  ni ravno blizu mesta. Največje afriško pristanišče je od Tangerja oddaljeno kar 45 km proti severovzhodu. Le dobrih dvajset kilometrov od luke proti vzhodu je španska eksklava Ceuta.

S trajekta smo se praktično spustili na cesto, ne spomnim se, da bi morali še kakšne papirje urejati. Mogoče bom moral vprašati sopotnika. Od takrat je namreč že 12 let in spomin ni najbolj svež. Se pa spomnim nekaj osebkov, ki so ponujali menjavo denarja še pred izstopom iz luke, in prvih bankomatov. Dvignili smo denar in poiskali prvo črpalko. Cene so bile spodobne, prvi kilometri na drugem kontinentu pa kot običajno vznemirljivi.

Chefchaouen

Menda se izgovori Šefšauen. Naš prvi cilj, le 130 km oddaljen od kraja izkrcanja, je mestece, naslonjeno na robato pobočje gorovja Rif. Zaradi stavb v nežnih odtenkih modre barve ga imenujejo tudi »modro mesto« ali »modri biser«. Ozke ulice so v glavnem dostopne le kolesarjem in kakemu mopedu. Poleg ljudi, ki se očitno radi pogovarjajo kar pri vratih, je tudi veliko mačk, živih in narisanih. Očitno imajo do njih posebno naklonjenost.

Med vožnjo do kampa na vrhu mesta sem ugotovil, da LR bolj slabo vleče v klanec. Celo v prvi prestavi ni šlo v strmino, tako da sem moral vklopiti reduktor. Ko sem speljal, je ostareli Discovery spustil ogromen črn oblak, s katerim sem se zameril vsem voznikom zadaj in nekaterim pešcem. Trobljenje in kletvice preživelih sem preslišal.

V kampu je bil le Goricjan, ki je povedal, da pride vsako leto v Maroko, da ima tam nekaj prijateljev, predvsem pa mu je všeč, da je dežela poceni. Kasneje, ko si je enega zvil, nam je bilo jasno, da so verjetno njegovi prijatelji tisti, ki so ves večer preko zidu kampa bolj ali manj šepetajoče ponujali »Haš! Haš!«.  

Volubilis – Meknes - Fez

Volubilis so nekaj stoletij p.n.š. ustanovili Feničani oz. Kartažani. V 1. stoletju je pod Rimljani obsegal že 40 hektarov. Obilje, do katerega so prišli z oljkarstvom, se je odražalo v gradnji razkošnih mestnih hiš z bogatimi talnimi mozaiki. Kasneje so mesto prevzeli Berberi, dinastija Idrisidov, prvih vladarjev Maroka, je tam imela svoj sedež. Od 11. stoletja, ko so glavno mesto preselili v Fez, je Volubilis zapuščen. Po potresu v 18. stoletju so ga izropali še vladarji, ki so potrebovali gradbeni material za gradnjo Meknesa. Na lep sončen dan je bil čudovito prazen, družbo so nam delale le sove, želve in štorklje. Z rahlo položnega pobočja je bil razgled v daljave proti morju krasen, senca pod obokom pa pravšnja za krajši počitek.     

Pred nadaljevanjem poti v Fes smo se sprehodili skozi Meknes, eno od štirih cesarskih mest v Maroku. V mavzolej enega od vladarjev smejo samo muslimani, sicer pa je v mestu še veliko zanimivih objektov, predvsem mošej in medres.

Fes je tisto mesto v Maroku, kamor ob prvem obisku zavije skoraj vsak. Sicer nam niti ni bilo potrebno zaviti, saj je bil skoraj na poti. Tudi mi smo rinili tja v tisto gnečo zaradi znamenitih belih korit, kjer tudi s pomočjo ptičjih iztrebkov strojijo živalske kože. Za lep razgled in kako fotografijo je treba vstopiti v eno od okoliških trgovin z usnjenimi izdelki. Lado je zamotil prodajalca, da nam ni računal razgleda. Z Dejanom sva smuknila na balkon in poškljocala raznobarvne bazenčke, strojarje in kupe kož. Ko sem si ogledoval lepo zložene čeveljce in usnjene jakne, se mi je zdelo, da sestavljajo vse po istem vzorcu, le barve se razlikujejo. Lado je v čeveljcih našel primerna darila za žensko populacijo doma. Prodajalec nas je potem poslal še ne streho, od koder smo videli, kako si mečejo kože s ceste na strehe, tam pa jih razprostrejo po tleh in ograjah, da se posušijo.

Umazana in smrdljiva korita in delavce, na soncu sušeče se raztrgane kože, samo posvečenim znane modne izvedbe usnjene galanterije in natrpane ozke ulice smo zapustili, ne da bi spili hladno pivo, po sekvenci fotografij pa ugotavljam, da smo prespali v nekem peskokopu na poti do naslednjega cilja. Medtem ko smo pekli kotlete, je Dejan po spodnji strani havbe napeljal bypass z direktnim vžigom, ki je bil naš modus operandi do vrnitve domov. Lado je odpiral havbo, splezal noter k motorju in pritaknil žico, jaz pa sem moral paziti, da sem imel v leru in nogo na bremzi, da ne bi zapluli po cesti kot tisti modeli iz Pobesnelega Maxa. Vse to potrjuje tezo, da se ne potuje zaradi cilja, ampak šteje vsak delček poti, tak ali drugačen. Predvsem drugačen 😊

Cirque de Jaffar

Za načrtovanje potovanja v Maroko si nismo pomagali z Lonely Planetom, ampak smo nabavili Trailblazerjev Morocco Overland. Vodič vsebuje vse podatke, ki so potrebni za off-road, vožnjo izven uradnega in vzdrževanega cestnega omrežja, po makadamih in vsem, kar je od tega slabše. Napotki so vljučevali vse potrebne podatke – od poti do Maroka (v glavnem iz Anglije, kjer je očitno knjiga nastala), trajektov, potrebnih papirjev, prometnih predpisov, bolj ali manj skorumpiranih carinikov in policajev, opreme za kolo, motocikel ali terensko vozilo na štirih kolesih, zahtevnosti posameznih pist, možno stanje odsekov v posameznih letnih časih in kar je najpomembnejše, posamezna pista je vključevala koordinate in opise številnih točk, da se potnik, ker se ni mogel zanesti na nobene smerokaze, ni izgubil, in je lahko preveril pozicijo in smer naprej, kadar je bil v dvomih. Na grobo povedano je pista pot, ki ni prevozna s čisto vsakim avtom, kakovost vozne površine pa lahko niha od ozkega prehoda skozi grmovje do solidnega makadama.

Poleg gorovja Rif na severu ima Maroko še tri velika gorovja – Visoki Atlas, Srednji Atlas in Mali ali Anti-Atlas. Tudi Atlantik naj bi dobil ime po številnih pogorjih s tem imenom v Maroku, Alžiriji in Tuniziji. Ime Atlas izvira iz nekaterih berberskih jezikov, od koder prihaja toponim za goro adrar ali adras. Najvišji vrh je Toubkal s 4.167 metri nad morjem. Večina pist je v Anti-Atlasu, ampak mi smo začeli še v Visokem Atlasu. 

Cirque de Jaffar je naravna amfiteatru podobna dolina (kot sedeži za gledalce v cirkusu). Cesta tja velja za eno najbolj nevarnih v državi, razgledi na dolino in okoliške gore pa za osupljivi. Sama cesta se imenuje Piste de Jaffar, dolga je 67 km.

Prišli smo v mesto Midelt. V tisti vročini sva z Ladom imela spuščena okna. Takoj ko sva se ustavila, je skozi okno že segalo na desetine rok, ki so zahtevale »cadeau« (darilo) – majico, kapo, svinčnik, vžigalnik, obesek za ključe. Pa ne samo otroci. Mularija niti ni prišla do izraza med vsemi odraslimi mladci, ki se niti malo niso sramovali nadlegovati turistov. Lado je bil po nekaj minutah unicefovskega intenzivnega razdajanja zahodnjaških dobrin že kar malo izčrpan in živčen. Niso nas pustili pri miru. Nisem prepričan, da ni iz avta zmanjkalo tudi kaj, kar ni bilo namenjeno razdajanju, saj so vse tiste roke kot hobotnice tipale na vse strani, tudi po zadnjih sedežih. Če se prav spomnim, se jih je Dejan na motorju lažje otepal. Še dobro, da niso po stari afriški navadi metali kamnov v avto.

Začetek piste niti v mestu ni označen. Poti nismo dobili, koordinat se v tistem navalu priljubljenosti ni dalo v miru vpisovati v Garmin. Razočarani smo se odpeljali po cesti naprej, ven iz mesta. Začelo je rositi. Nekje smo se ustavili, da Dejan skoči v kombinezon. Gledam smerokaze tam zraven in med njimi – Cirque de Jaffar.

Če ni šlo z ene, bo pa z druge strani.  Prava pista, solidna, z nekaj nagiba, ampak nič pretiranega. Na piste, ki peljejo po pobočjih, se vedno od zgoraj nasuva drobir, in tista, ki ni vsaj občasno vzdrževana, prej ali slej postane z vedno večjimi nagibi do 50 stopinj ali več le še pogojno prevozna. Če nisi prepričan, da bo vozilo preživelo nagibanje, je bolje zavihati rokave in odmetati nekaj kamenja kot pa se zvaliti po kaki strmini in končati v bolnišnici ali krtovi deželi.

Po poti se kar lepo hitro pripelje Nemec. Umaknemo se mu, on se ustavi in pove, da je v konvoju šest vozil. Niso vozili v strnjeni vrsti, zato je dobro  vedeti, koliko jih je treba počakati, preden nadaljujemo.

Nekaj grap je bilo zaradi pomladnih hudournikov neprevoznih, saj so vode odnesle cesto. Šlo se je po strminah ali skozi grmovje. Jaz nagibov ne maram in postajali so vedno grši, zemlja pod kolesi pa vedno bolj razmočena zaradi stalnega rosenja. Zdrs ali onemogočena vrnitev zaradi blata sta me skrbeli. Dejan je šel naprej z motorjem pogledati, kako izgleda. »Nak, fantje, ne bo šlo, je prenevarno za to, kar imamo!«. Obrnili smo. V prvo, bolj dolgo strmino je šlo lepo, druga je bila pa bolj delikatna. Avto je bil počez obrnjen proti strmi poti skoti grmovje, na vrhu je bila prečna pot, kamor je bilo treba zaviti. S havbo v zraku na vrhu nisem videl nič, volan sem namotal desno in ustavil. Nos vozila se je počasi spustil. Levi žaromet je bil tik pred skalami, zadnje desno kolo še v zraku. Lado se je usedel na havbo, da se ne bi vse skupaj prevagnilo nazaj. On hladen kot špricer sredi zime v Javorjah, meni so šli pa lasje pokonci. Imam premalo znanja in izkušenj, za ta dan sem imel dovolj adrenalinčka. Vrnili smo se na izhodišče in nameravali naprej po cesti. Spomnim se, da smo z nekakšnim sprejem nekaj špricali pod havbo. Par dni nazaj sem vprašal Dejana in povedal je, da smo filali gumo preko kompresorja za klimo. Klime avto sicer ni imel, ampak kompresor je delal odlično, samo vsakih nekaj sekund je potreboval spodbudo v obliki spreja.

Vozimo se do večera. S ceste na makadam smo zavili, da dobimo prostor za spanje. Nekakšna separacija, ampak dovolj ravnine med kupi gramoza. V poltemi že vlačimo stvari iz avta, ko zagledamo luči, ki se hitro približujejo. Pogled na  bližnje »antene« z lučkami  je dal vedeti, da bodo »luči« prišle k nam. In so. Policaji so nas napodili v kamp v dolini. Rekli so, da tam gor »ni varno«. Ko policaj reče, da ni varno, pač spokaš in ne sprašuješ. »Varnost« je samo vljudnost, tam te pač nočejo. Dobili en čuden kamp, prespali v neki sobi, ne me vprašat kje. Zunaj je bilo vlažno, mokro, oblačno. Tudi če bi hoteli ven, ne bi imeli kam. Prvi kraj je bil izven dosega. Mislim, da smo šli napol lačni spat.

V hlevu med nevihto

Naslednji dan je bil brez dežja, vsaj do večera. Bilo je toplo, ne pa vroče. Pot nas je peljala čez nekaj prelazov, visokih čez 2.000 metrov. Cesta je bila dobra, prometa praktično nič. Stalno je šlo gor in dol, ravnine so bile kratke. Dejan je na motorju bil v glavnem pred nama, občasno sva ga uzrla le dlje v dolini ali nekje pod vrhom vzpona. Enkrat sva videla, da je za njegovim motorjem tekel pes. Čeprav ga Dejan po moje sploh ni zaznal, je bil pes vseeno prepočasen, da bi ga lahko dohitel in ugriznil v nogo (ali gumo 😉). Za najinim Land Roverjem ni tekel noben pes ali petelin, alergični so le na motoriste in kolesarje.

Doline so bile precej zelene, hribovje pa je bilo v glavnem golo, brez dreves, le tu pa tam je kak gozdiček borovcev ali osameli hrast dajal vtis, da se tudi nad gozdno mejo da zrasti.   

Večkrat smo se ustavili, tudi Dejan je naju z Ladom počakal vsake toliko časa. V prvih dneh potovanja  mu je bilo lažje s čakanjem, proti koncu pa ga je razlika med hitrostjo motorja in avtomobila občasno naredila malo živčnega. Če se nisi pripravljen prilagoditi in sprejeti neizogibno razliko v hitrosti napredovanja skupine z različnimi vrstami vozil, je bolje, da na takšno pot niti ne pomisliš. Dejan se je težave zavedal.

Pozno popoldne smo zavili na makadamsko cesto. Veliki okrogli kamni pod kolesi so občasno grozili, da bodo Dejanu spodnesli ravnotežje. Ne bi bilo prijetno, če bi se to zgodilo ravno v trenutku, ko je bil sredi več metrov dolge luže in vzdrževal minimalno hitrost, potrebno za prečenje terena, katerega globino in obliko dna se skozi vodo ni dalo razbrati. Z umiranjem svetlobe so tudi dežni oblaki izgledali še bolj grozeči.

Tik pred neko vasico je bila suha struga, polna nanesenega grušča, kar priča o hudourniškem potoku. Kakih 100 do 200 m smo se peljali navzgor ob toku, ko smo zagledali škatlasto stavbo pa smo šli na drugo stran. Bil je iz kamna in blata narejen hlev za živino, po vonju številnih iztrebkov večinoma za drobnico. In čeprav brez vrat, ki so ležala na tleh v notranjosti, je močan vonj po ovčjih kakcih nekoliko motil tako fino prenočišče, brez stanovalcev in zaščiteno pred dežjem. Lado se je odločil, da na ovčjih bobkih, tudi če so bili posušeni, ne bo spal, in si je šotor raje postavil zunaj.

In ponoči je kar padalo, nekajkrat je tudi zagrmelo, a voda ni prišla v notranjost. Razmišljal sem le o tem, kako bomo zjutraj prečkali hudourniški potok, če naraste. Močan tok in globoka struga bi nam lahko ne samo otežila, ampak celo preprečila vrnitev na pot. V najslabšem primeru bi lahko čakali več dni. Lado je zjutraj nad silovitim deževjem prav potožil, ampak na koncu smo ugotovili, da si je bivališče postavil pod napušč, s katerega se je vsa voda s strehe stekala na njegov šotor. Oba s Quechuo sta se junaško upirala potopu.

Moje črne slutnje se niso uresničile in potoček je dopustil ponovno prečenje na pravo stran. To je bila naša zadnja deževna noč v Maroku. Po višavju Antiatlasa smo se vozili več dni, od tega zelo malo po asfaltu. Z majhnimi presledki smo menjavali pisto za pisto. Ne spomnim se več, po katerih smo se vozili, ampak z izjemo nekaterih zahtevnejših so bile solidne makadamske poti, razgledi na zelene doline, presušeno hribovje, prostrane ravnice in kanjone pod nami pa so jemali dih. Nekatere so bile dolge in zaradi terena počasnejše, in tudi ko smo imeli čudovite razglede na pokrajine pod nami, smo lahko za pot od tam do doline potrebovali več ur. Dejan je včasih tako napredoval, da si je lahko privoščil, da je parkiral motor, slekel od znoja premočeno majico in se ob najinem prihodu že nekaj časa sončil kot martinček.

Pogosto smo se ustavljali, Lado je razumel mojo potrebo po fotografiranju. Tudi on je imel svoj fotič. Dejan mi večkrat reče, da ga postanki nikoli ne motijo, ker tako njemu ni treba dokumentirati poti. Kakšen dan smo si na lepi točki s še lepšim razgledom privoščili tudi hladno pivo.

Zahtevna pista

Ena od bolj nevarnih pist je peljala po suhi rečni strugi, ki pa je tik pred koncem struge zavila na breg. Sploh nisem videl kam. Kolesnic, ki so prej tako lepo peljale po vedno ožji strugi, ni bilo več. Lado je zaznal, kam morava. Teren je postal zahteven (tudi ta pista v Trailblazerju je bila označena tako). Čeprav ni bilo ravno potrebno, sem raje vklopil blokado. Prišli smo na neko sedlo in za naprej je kazalo lepo. Pa ni bilo. Zelo grd nagib, spodaj več deset metrov strmine, ki ne bi prizanesla nikomur, če se obrnemo dol. Lado je malo pogledal in dejal »Bo, kar pejt počas!« Ni kazal zaskrbljenosti in strahu kot jaz. Zaupal sem mu, saj je doma v Poljanski dolini s traktorjem prevozil vse vrste nagibov in strmin. Teh fotk ni, jaz zaradi skal ne bi mogel odpreti vrat, Lado pa bi kvačjemu stopil v večmetrsko praznino.

Po kampih

Večkrat smo prespali v kampih. Bili so v malo večjih krajih, na obrobju. Čeprav je oktober eden najboljših mesecev za potovanje po Maroku, so bili tako prazni, da smo mislili, da so zaprti, če se oskrbnik ni kmalu pojavil s kake čistilne akcije v oddaljenem vogalu kampa. Zjutraj sva se z Ladom odpeljala v mesto po kruh in jajca za zajtrk. Slednje so postregli kar v majhnih vrečkah. Kljub temu, da sva jih nežno položila na mehko, sva se že prvič pripeljala v kamp s par razbitimi. Od takrat naprej je Lado vrečko z jajci držal kar v roki, včasih celo iztegnjeni skozi okno, da bi jajca imela čim boljše vzmetenje. Kak domačin nam je spodbudno pomahal.

Sami smo izbirali parcele, oštevilčene ali označene z belo barvo, pravokotno kot nogometna igrišča, ponekod na lepi travi, drugje spet na grušču. Če smo se uspeli vsi – Land Rover, Yamaha in mi trije, vključno z mizico in stoli – spraviti na eno parcelo, so nam večinoma zaračunali le eno. Redko smo  plačali dve. Marsikje so nam ponudili, da nam pripravijo večerjo, in večinoma smo ponudbe sprejeli. Obroki so bili zelo okusni. Tudi vina so bila dobra.

Enkrat so nam prekopali izhod iz kampa na cesto. Jarek sicer ni bil globok, tako da je z motorjem in terencem šlo. Delavcem bi vseeno zažugali, če bi bili tam. Inženirski podvigi maroških gradbincev pa na žalost niso bili edina nadloga. Dobili smo diarejo. Ne, ne tiste iz Mladine.

Diareja

Tudi če smo imeli precej hrane za lastno uporabo, nismo vedno sami kuhali, če ni bilo nujno. To smo počeli le v primerih divjega kampiranja. Marsikdaj smo si privoščili obrok ob poti, če se nam je le zdelo, da paradižniki na vrhu tadžinov pričajo o sveže kuhanem, običajno tudi okusnem kosilu. Tudi kaj drugega smo si privoščili, med drugim solate, vključno z drobno narezano šalotko. Nikoli ne bomo vedeli, kaj nam je povzročilo kaos v prebavilih – lahko je bila voda, v kateri je bila presna solata oprana (če je bila), pribor, ki so ga ohlapno prali brez detergenta s kratkim postankom pod hladno vodo, ali pa hrana, ki ni bila (dovolj) temperirana, da bi nam neznane afriške bakterije izginile. Ne vsem naenkrat, ampak v dnevu ali dveh smo bili vsi trije »prijeti«. Ko smo v kampu vprašali, če lahko spimo na trati pri straniščih, je dečko mislil, da nam je všeč angleška travica. Ko smo zlagali in preverjali zaloge rolic toaletnega papirja, mu je bilo jasno. Mene me je prijelo zadnjega, ampak tisto noč sem bil najpogostejši obiskovalec ene od številnih wc kabin.

Naslednji dan smo preventivno ostali v kampu in opravili žehto, ki se je nabirala vse od začetka poti. Do konca dneva je bilo suho. Ampak še nekaj naslednjih dni je bilo kar nekaj nujnih postankov v bližini kakega grmičja ali grape. Še v Marakešu, ko se nam je pogum nekoliko vrnil, samo se namestili v nekem lokalu. Za vsak primer. Izbrali smo ravno takšnega, ki ni imel stranišča. Povedali so nam, da je par sto metrov naprej javni wc. Naročili smo pijačo in potem se je začelo. Eden po eden smo odhajali in se vračali. Rolico papirja, ki smo jo preventivno vzeli s sabo, smo si kot štafetni sprinterji podajali približno na pol poti med barom in wc-jem. Tisti, ki se je iz wc-ja vračal, je ponavadi hodil počasneje, z olajšanjem, tistemu namenjenemu tja se je pa malo bolj mudilo.

Sčasoma so razmere postale bolj obvladljive in v precejšnji meri predvidljive.

Dades in Todra

Opevani soteski, obvezen postanek za overlanderje, sta priročno postavljeni skoraj na sredini države med Velikim in Malim Atlasom. Poleg tega je med njima le 70 kilometrov, kar omogoča ogled obeh v enem dnevu. Soteski sta poimenovani po istoimenskih rekah, ki sta v zadnjih nekaj deset kilometrih toka izdolbli strmi soteski.

V nekaterih zapisih boste videli tudi Todgha. Gh se v arabščini izgovarja kot francoski r, ali če hočete, kot naš primorski g. Stene kanjona so do 400 metrov visoke, po dnu pa poteka cesta, le slab meter dvignjena od široke struge plitkega potočka. Slednji ob obilnejših padavinah naraste in se spremeni v deroč hudournik, ki dere tudi po cesti. Ko voda upade, morajo cesto očistiti blata, peska, grušča in kamenje.

V turistični sezoni je ob cesti kar nekaj stojnic, v glavnem s cunjami in spominki. Zdolgočaseni prodajalci v času našega obiska niso bili nadležni.

Soteska Dades je prepoznavna po serpentinah, na vrhu katerih je razgledna točka. Zraven je tudi luksuzni hotel, s katerim jim je uspelo uničiti še tiste nekaj naravne lepote, ki je kanjonu ob asfaltirani cesti ostala. Že tiste štiri serpentine res niso nekaj impozantnega, če vemo za Stelvio s sedemdesetimi, in celo naš Vršič jih ima okoli petdeset. Poleg tega so zidovi okoli ceste, kot da bi jih nekdo risal z ravnilom, prav odbijajo ob naravnih vijugah ceste. Če obiskovalec ne pričakuje preveč, je že sama pot po soteski do serpentin zanimiva, zelena dolina ob strugi pred vstopom v sotesko pa je polna naselij.

Gnila kura

Ker smo s sabo imeli Ladov žar, ki ga v skoraj tednu in pol nismo niti raztovorili, kaj šele da bi pod njim zakurili, sva z Dejanom pomislila, da bi ponovili postopek izpred dveh let, ko smo v Iranu kupili kuro in jo zvečer v puščavi spekli na žaru. V naslednjem mestu na glavni ulici zagledamo mesnico. Grem v šoping in – kure nimajo. Mi pa pokažejo trgovino naravnost čez cesto. Pa en čas gledam, neke živali narisane po zidu in pa pršut (goveji), notri pa nobene vitrine, hladilnika, česarkoli. Vprašam kje prodajajo kure. In reče, da tukaj. Pa kje jih imate? Mi pokaže, da naj stopim v levo za par metrov. Skozi vrata zagledam kure. Dve beli, nekaj rdečih, kombiniranih, operjenih in – živih. Sem rekel »Daj eno!«, on pa »Katero!«.  Meni je bilo vseeno, katerokoli, izberi sam. Pa jo prinese na pult, da pokaže, da ima pravi kurji korak.

Grem do avta. Lado reče »Ni kure?« »Bo, čez 20 minut.« »A jo morjo še ulovit?« »Približno tako.«. Še toplo kuro damo direktno v hladilnik, za vsak primer, da zdrži do večera. In zvečer, nekoliko utrujeni, po nekem čudnem naključju naročimo večerjo, ker se nikomur ni dalo ukvarjati s kuro.

Čez 2 dni, nekje na pisti med Zagoro in Foum Zguidom, se nama je zazdelo, da z bližnjega smetišča neprijetno zaudarja. Mora biti pa res eno veliko, regionalno smetišče. Smrad se je vlekel še nekaj časa, kot da bi veter s smetišča vel nad nami. In potem mi je kapnilo: »Lado, to je kura!« Ustavim, greva pogledat zadaj. Odprem hladilnik. In ga takoj zaprem. Smrdelo za kozlat. Lado je predlagal, da vlečeva slamice. Jaz sem moral vzeti vrečo s kuro in jo zafasati proti smetišču, Lado pa očistiti hladilnik, v katerem se je nabrala smrdljiva beljakovinska brozga. Vrečko s kuro sem vzel, stopil nekaj korakov nazaj, z levo roko držal nos, da ni mogel zaznati vonja, in z desno zamahnil. Tako močno (in kura tudi ni bila ravno lahka), da sem s strgano vrečko zamahnil v prazno, kura pa mi je skoraj padla na nogo.

Senca suma zaradi katastrofalnega  dogodka je padla na Lada, ki je med iskanjem škatle s čaji vedno vtikal roko med hladilnik in okno in tako nevede izklopil stikalo.

Zlomljena tačka, razbita lučka

Sredi ene od pist se je Dejanu zlomila nogica. Na motorju, ne na njemu. To je tisti kos, ki je spravljen pod motorjem, ko pa voznik želi parkirati, nogico z nogo potisne navzdol in nanjo nasloni motor, da ne pade. Še kak dan je naslanjal Yamaho na kamen ali zid, potem smo pa le prišli do mojstra, ki je imel varilni aparat in drugo opremo. Uredil je zelo hitro in ni bilo drago.

Ko smo prihajali v Zagoro, nas je dohitel terenski komercialist na mopedu in nam preko direktnega marketinga ponudil servis za LR. Če bi imeli Toyoto ali katero drugo znamko vozila, bi nam ravno tako ponudil servis za točno to znamko. Ker oni so servis za vsak posamezen model katerekoli znamke vozila, torej za vse. Dejan se je sicer odločil samo za prepotrebno mazanje, brez servisa, so pa ponujali tudi menjavo vzmeti, napenjanje špic na Yamahi in še par stvari, za katere so videli, da bi lahko bile preventivno narejene.

Z neke rečne struge sem zavil ven med par bajt, ker sem mislil, da gre od tam cesta naprej. Potem sem iz vljudnosti, da ljudem ne vozim po dvoriščih, tam manevriral med hišami in med rikvercanjem razbil zadnjo luč na Discoveryju. Dejanu sem predlagal, da on nabavi del preko spleta, ker je dobival neoriginalne LR dele precej poceni. Mislim, da nikoli ni prišlo do poravnave škode z moje strani. Bi se spodobilo, da ga ob prvi priliki vprašam, za koliko sixpackov obresti se je nabralo.  

Kakšnih drugih težav se ne spomnim. Še policaji, ki turistov sicer ne izsiljujejo, a jim tudi ne gledajo skozi prste, nas niso nikoli ustavili. Pa saj jih tudi prav veliko nismo videli, spomnim se le ene patrulje z radarjem na izhodu iz Zagore.

Ouarzazate

Romanizirano Warzazat. Je eden od najbolj turističnih krajev v deželi. Znan je po kasbi, lepo ohranjeni utrdbi, nisem pa ugotovil, koliko je stara. Vsekakor je impozantna in vredna ogleda, a glavni prihodek kraja ni od turizma. Tako kot je Maroko privabljal hipije s celega sveta, so oko na Ouarzazatsko kasbo in okolico zdavnaj vrgli filmski studiji, najprej evropski in ameriški, zadnje čase pa tudi indijski in kitajski. In ni samo sama kasba primerna lokacija, mesto je polno zgodovinske arhitekture, južneje pa se razprostira puščavska pokrajina, iskana filmska kulisa. Na leto tam posnamejo od 20 do 50 tujih televizijskih izdelkov.

Tam in okoli so bili posneti deli naslednjih filmov: Dih smrti (The Living Daylights, franšiza 007), Asteriks in Obeliks: Misija Kleopatra, Lovrenc Arabski (Lawrence of Arabia), ena od Mumij, Nebeško kraljestvo (Kingdom of Heaven), Gladiator in še en kup drugih. Pojavlja se tudi v tretji sezoni serije Igra Prestolov.

Mimogrede, ne glede na dolgo zgodovino stikov z zahodno civilizacijo mularija v tistem koncu sveta še vedno s kamni obstreljuje vozila tujcev.

Jemaa el-Fna

Znameniti trg sredi medine v Marakešu je tudi tržnica. Čeprav je namenjen marsičemu, je turistom najbolj znan po stojnicah s pomarančami, ki jih tržijo v obliki soka. Imajo jih lepo zložene v piramidice. In Lado je vsakemu naročil kozarec svežega soka. Sicer ni bil mrzel, kot bi se spodobilo. Če so imeli elektriko za tistih par leščerb pod streho, bi pa lahko imeli tudi kak ledomat. Ko spiješ, je treba stekleni kozarec vrniti. In kako ga prodajalec opere? Dvakrat ga sprehodi po plastičnem koritu z nekaj vode, potem še v drugem, kjer je voda videti bolj čista, in ga položi med oprane. Postalo mi je afriško logično, saj tam tekoče vode nimajo, s količino, ki jo pripeljejo s sabo, pa je potrebno oprati verjetno na desetine kozarcev.

Kasneje sem nekaj besed spregovoril s simpatičnim starčkom. Ko se je veseljak zasmejal, sem zagledal veliko vrzeli v ustih, pa še tisti zobje, ki jih je imel, so bili piškavi. Potem sem v njegovi roki zagledal še tipični kozarec za pomarančni sok, napol prazen, in me je že malo stisnilo v želodcu. Upal sem, da tisti trgovec s sokom ni v tisti umazani vodi opral prav veliko umazanih kozarcev strank z redkimi in gnilimi zobmi. Še ene diareje ali še česa hujšega ne bi potreboval.    

Obalna mesta, lagune, klifi, valovi, pa mački (ta pravi), jastog z dodatki, izpuščaji, traktor in še spalna vreča, približno v tem vrstnem redu

Ko smo enkrat končali z off-road pistami maroških Atlasov, smo se čez Ouarzazate in Marakeš obrnili proti obali, kjer smo se z zavojem proti severu nameravali počasi vrniti proti Evropi. Bilo je dovolj pist, divjine, domačinov, ki so nas vsakokrat nadlegovali za majico, kapo, svinčnik ali deset dirhamov, kot da je to njihova pravica in jim ta »cadeau« (darilo) pripada. Hoteli smo še čisto v  miru vstopiti v Casablanco, vmes pa samo uživati v presenečenjih, ki nam jih bo pot prinesla. Prav na easy, s kakim tadžinom in kozarcem rdečega.

Eno od teh presenečenj so bile obalne lagune. Prišli smo do atlantske obale. Ustavili smo se in uživali v razgledu na mogočni ocean, čigar ime naj bi kot že omenjeno izviralo prav iz imen gorovij severozahodne Afrike, Atlas – Atlantis. Pokrajina ob atlantski obali je nekaj posebnega. Najprej se vidi del kopnega, ki pa ga prekinjajo prelivi, skozi katere morska voda prodira v zaledje. Tam nastajajo lagune, kot reka, ki vijuga med trstičjem, ponekod več sto metrov široke. Polne so ptic in čolničkov. Če ni lagun, se za prvim kopnim poševno proti vrhu klifa dvigajo urejena polja.

V bližini mest, ki so nastala ob naravnih zalivih, so dolge in široke peščene plaže, kamor hodi na stotine prebivalcev bližnjih sosesk in naselij. Mnogi prinesejo s sabo žoge in igrajo nogomet, med sprehajalci je videti tudi policiste na konjih. Spet drugje so pod klifi velike skale, v katere se orjaški valovi zaletavajo tako silovito, da se pršenje predhodnega vala ne poleže, ko s še večjo silo udari naslednji. Pod nekaterimi skalami je voda izdolbla votline in ko se del stropa sesede, skozi odprtino silovito prši slana voda. Včasih se zdi, kot da ribiči z dolgimi palicami neustrašno stojijo sredi nevarne moči vode. Skozi visoke valove se majhni ribiški čolni prebijajo proti mirnim in varnim lagunam.

Po vrhu klifov pa gre cesta z lepimi razgledi na morje. Na nekaterih delih ob tej cesti stojijo, sedijo ali pa ležijo v senci ribiči, ki so v minulih urah nalovili nekaj rib. Na prodajo opozarja ribiška palica, zapičena med nekaj kamnov. In čeprav ob palici in kakšnem kilogramu rib ni  bilo nikogar, je Lado počakal, da se je ribič prikazal. Lada je vprašal, koliko rib, Lado pa je rekel »Vse!«. Možakar je vesel odšel domov,  mi pa poiskali kamp, kjer smo končno v miru in po skoraj dveh tednih zakurili žar. Lado je očiščene ribice spremenil v okusno večerjo. 

Ker se jaz dobro ne spomnim, sem ob pisanju prispevka sopotnika spraševal, v katerih obalnih mestih smo pohajali. Dejan je naštel Tanger in Essaouiro, Lado je poskusil poiskati zemljevid in blokec, kamor je zapisoval vsakodnevne lokacije in stroške. Do objave zapiskov ni našel, tako da zdaj lahko samo ugibam. Spomnim se Dejanove vožnje z motorjem po neki plažni promenadi, razglednega stolpa, razbitine neke ladje blizu obale. Kje se je vse to dogajalo, pa ne vem. Po eni varianti naj bi na obalo prišli v Essaouiri, ampak to mesto ima obzidje, jaz se ga pa ne spomnim. Verjetno smo šli iz Marakeša v smeri zahod-severozahod in potem ob obali po liniji Safi – El Jadida – Casablanca – Moulay Bousselham in na trajekt. Lado me je spomnil, da sem se v El Jadidi ostrigel in da smo med ogledom mesta videli tudi portugalski podzemni vodni zbiralnik – cisterno.

V Moulayu, dan pred odhodom, sva si z Ladom za kosilo omislila jastoga, za zraven pa kako solidno vino. Imeli so rdeče, bilo je dobro in buteljka je šla hitro. Potem sva naročila še eno. Dejan je nekam odšel po svoje, misli so mu težila opravila v zvezi z vzdrževanjem vozil. Ko sva stolkla drugo buteljko, je Lado predlagal še tretjo. Natakarji so jo morali iti nekam iskat, ker takega navala evropskih ljubiteljev maroških vin niso pričakovali. Prinesli so nekaj drugega, ampak je bilo vsaj rdeče. Ko je Dejan prišel po naju, bilo je že proti večeru, sva bila že primerno »kuhana«.

V zadnjem kampu pred odhodom na trajekt nam avto ni hotel vžgati. Baterija je bila prazna. Nekaj časa smo poskusili avto vžgati na potisk, pa ni šlo. Baterija je bila tako prazna, da ni odprla goriva. Potem nam je na pomoč priskočil domačin, ki je delal v kampu. S traktorjem je vlekel našega LR-ja več krogov po celem kampu, tako da so še trije nemški turisti, ki so bili v njem, opazili nenavadno početje in ga fotografirali. Tudi ni šlo. Potem smo iz LR-ja potegnili kable za vžig, ampak traktorjeva baterija ni dala nič od sebe. Bila je tako slaba, da ni bila v nobeno pomoč. Nameravali smo zamenjati bateriji. Traktorska je imela na klemenih colske šraufe, spodaj pa je bila z rjo dobesedno pritrjena na ležišče. S pajsarjem je operacija po dolgih minutah uspela. Plus in munis sta bila, kot se za take situacije spodobi, narobe obrnjena. Traktorski akku smo povezali na kleme od LR-ja, potem nam je na potisk uspelo. En cajt smo laufal motor, potem vse pospravili na svoje mesto in se spokal “out od Africa”. 

Dejan je v naročju čohal dva mačja mladiča, ampak očitno nista bila najbolj zdrava, saj je naslednji dan dobil neke čudne izpuščaje. Razen če je za to kriva morska voda, v kateri se je naslednji dan namakal. Preživel je, njegova afiniteta do živali pa je 3 leta kasneje pripeljala do  nabave psičke, ki je lani (2024) dopolnila devet let. Prva dva tedna leta 2025 je sicer bila na begu in pohajala po svoje. Kosmati vagabund je odšel z ene od bohinjskih planin, 12.01.2024 pa smo potepuško psičko našli ob cesti blizu Dolenje Trebuše. 

Spalna vreča, ki sem jo kupil posebej za potovanje v Maroko, je bila za precej nizke temperature, saj sem v Atlasu na višinah med dva in tri tisoč metri pričakoval nekaj mraza. Ni ga bilo in vreča je bila pretopla. Vsake toliko časa sem iz nje stegnil roko ali nogo, da vsaj ude malo ohladim. Je pa kondenz, ki se je na vreči (in šotorih sopotnikov) nabral do jutra, grozil, da bom naslednjo noč spal v mokrem, če vreče čim prej ne posušim. Vsi smo čakali, da jutranje sonce opravi svoje, tako da smo se bolj pozno odpravljali na pot. 

Casablanca

Do 15. stoletja se je kraj imenoval Anfa. Eden od sultanov je mesto po potresu 1755 obnovil in mu nadel novo ime: Ad-Dar al-Bayda, Bela hiša. Po nekih zgodbah od prej ali pa zaradi prepoznavnega belega stolpa. Portugalci so rekli Casa Branca, ko so Španci prevzeli trgovino v regiji, pa je postala Casablanca. Ima več kot 3 milijone prebivalcev, njeno umetno pristanišče pa je tretje največje v Severni Afriki, za Tanger-Med-om in Port Saidom (Egipt). Je nesporno gospodarsko središče države, ne pa tudi politično. Glavno mesto je namreč Rabat.

Kot se za večmilijonsko zgodovinsko mesto spodobi, ponuja veliko za videti. Tam so kraljeva in druge palače, čudovita obmorska promenada, vrtovi, trgi, urni stolp, art-deco četrt iz francoskih kolonialnih časov, medina, muzeji (med njimi judovski), katedrala in nakupovalno središče v treh nadstropjih s površino 250.000 kvadratnih metrov, od tega 70.000 za 350 trgovin. 

Mi trije, ki sicer radi kam vtaknemo nos, načrtno ali po naključju, se z obiski velikih mest, kadar smo na poti z vozili, bolj izogibamo kot da bi vanje rinili, če ni ravno nujno. V Casablanci smo si ogledali le njeno največjo znamenitost in simbol mesta, mošejo Hasana II. Z 210 metrov visokim minaretom je najvišji tempelj na svetu, sprejme 25.000 vernikov v notranjosti in 80.000 na zunanjem dvorišču. Mi, infideli, lahko izven ur za molitev vstopimo proti plačilu vstopnine. V minaretu je laser, čigar žarek je usmerjen proti Meki. Vidi se menda od daleč, mi ga tudi od blizu nismo. Impozantna je tudi okolica s široko ploščadjo in zidom, nagnjenim navzven, ki močne in visoke valove obrača nazaj proti morju.

Casablanca tudi ni kar nekaj. Je mondeno mesto, v katerem so vsi tujci. Vsaj tako pravi Riblja Čorba. Ne le to, tam »svira Hemfri Bogart«. Aluzija gre na film Casablanca, posnet davnega leta 1942. V Casablanci so se zbirali tisti, ki so imeli dovolj denarja ali/in iznajdljivosti, da pred vojno odidejo na varno čez lužo, nacistom naklonjeni žandarji, vohuni in še en kup osebkov z moralo v sivi coni. S filmom povezujejo tudi znameniti stavek »Play it again, Sam!«, toda v filmu ta stavek ni nikoli izrečen. Sam je temnopolti pianist, ki mu protagonistka, ki jo igra Ingrid Bergman, reče »Play it once, Sam! For old times’ sake. Play it, Sam! Play “As Time Goes By!” In nič drugega. »Play it again, Sam!« je nastal 30 let kasneje v stvaritvi Woodyja Allena. Casablanco so posneli v WB studijih v Kaliforniji, prizor na letališču nekje na vzhodu ZDA, premiera je bila pa le nekaj tednov po izkrcanju zaveznikov v Severni Afriki v operaciji Bakla (Torch). Mogoče je bil povprečni film prav zaradi predvajanja v pravem trenutku bolj uspešen od pričakovanj.

Je pa vseeno en kup ljudi hodilo v Casablanco, da bi šli na pijačo v znameniti Humphrey Bogartov bar Rick’s Café. Bar v Casablanci ni nikoli obstajal, lokacija je bila hollywoodsko izmišljena. Verjetno so bili domorodci siti turistov, ki so kar prihajali in spraševali, kje za vraga je ta bar, da so za vse nevedne entuziaste leta 2004 postavili in odprli repliko.    

In ljudje?

Mogoče ste že kdaj slišali zgodbo o dečku, ki je v nekem nedoločenem turističnem kraju nekega dne domov prinesel več denarja, kot ga je njegov oče zaslužil v več tednih. Foter je šel na štrik, kako je mulc potem vzdrževal ostale v družini, niti ni pomembno. Samo upamo lahko, da je le zgodba, ki opozarja na neprijetne posledice masovnega turizma. In Maročani so že dolgo navajeni na prisotnost »bogatih« tujcev, ki dajo mulariji kak bombon, priboljšek, sladkarijo ali nekaj drobiža, odraslim pa kak svinčnik, obesek za ključe, blokec, kapo, majico. Otroci ne hodijo v šole, saj z malo iznajdljivosti že »služijo« denar in dobrine. Država nima pogojev ali pa ne zna tega ustaviti, pritisk tujcev, ki tako lahkomiselno rešujejo tretji svet, pa ne pojenja.

Da, mnogi Maročani, kadar srečajo tujca, postanejo fehtarji. Ne samo otroci, tudi odrasli, predvsem mladi fantje, na podeželju tudi kakšna ženska. Kar naenkrat se pred oknom vozila drenja en kup ljudi, ki skoraj kričijo eden čez drugega in stegujejo dlani, ker bi radi svoj »cadeau«. Tukaj ni vprašanje, ali je bila prej kura ali jajce. Tukaj smo bili prvi mi, tujci, ki smo te ljudi naredili take, kot so zdaj.

Z Ladom sva se na pisti ustavila, da preveriva pot naprej. Že prej sva opazila žensko in otroka, ki sta tekla proti avtu navzgor po pobočju. Otrok ni mogel stegniti roke skozi okno, dokler se ni na vrata obesil, ženska pa je še vsa zadihana brez sramu globoko v kabino stegnila roko in naglas ponavljala »Dix dirham, dix dirham!«. Kar sama je določila, da je njen tek navkreber z otrokom ob strani vreden vsaj deset dirhamov.

Drugje smo se spuščali po slabi pisti proti dolini, ko zagledava 2 osebi, ki na nasprotnem pobočju tečeta navzdol. Zapeljal sem kar naravnost po pobočju, da skrajšam pot in greva mimo, preden prideta do piste. Ni mi uspelo. Ko prihaja potujoča denarnica, tečejo zelo hitro. Otroka sta pritekla na pot le kakih 20 metrov pred avtom. Potem sta začela pobirati kamenčke in jih metati s ceste, kot da nam čistita pisto. Simpatično ali pa ne, nekaj sva dala. Bolje to kot dobiti kamen v zadnjo šipo.

Razvoj subkulture metanja kamenja v vozila tujcev v nekaterih državah si niti ne znam prav razložiti. Odgovornost si po mojem delijo starši teh otrok – kamnometalcev, veliko pa bi jo pripisal tudi tujim prepotentnežem in njihovi objestni vožnji skozi naselja, kjer se mnogi vedejo, kot da so domačini manjvredni. Zaprašijo jim stojnice ob cesti, počasnejša vozila prehitevajo s hitro vožnjo kar po dvoriščih hiš ob cesti, ustavljajo se sredi ceste in parkirajo, kakor in kjer se jim zdi. Mi smo se počutili kot žrtve te zgodovine.

Ne posplošujem. Ni povsod kot prej opisano in večina ljudi, s katerimi smo imeli stike, so popolnoma v redu. Pri večini naših stikov je sicer denarni tok tekel v njihovi smeri, toda ne glede na to so ljudje ustrežljivi in prijazni, nekonfliktni in tolerantni, včasih zvedavi. Če ne bolj kultivirani, pa vsaj tako kot mi, ki se imamo za fejst dobre.  

Pot nazaj

Po novonastali težavi s prazno baterijo smo v luko vseeno prišli pravočasno. V pristanišču Tanger-Med so skenirali vsa vozila. Po 5 v vrsto, vozniki ven, nato pa gre portal s skenirno opremo počasi od prvega do zadnjega. Mislim, da pri nobenem v naši vrsti niso našli ničesar, za kar bi bilo vredno gnjaviti ljudi.

Nekdo je omenil, da bi bilo fino, če bi spet dobili tako lepo kabino, kot smo jo imeli za dol. Bi bilo. Pa tudi če ne, bomo preživeli. Ko dobimo ključ in spet hodimo poldrugi kilometer proti premcu, se nam začne dozdevati, da večina ljudi na trajektu potuje v dvoje ali pa po več kot tri. Še predem smo odprli vrata so se nam usta raztegovala do ušes. V dveh dneh udobnega potovanja nazaj smo že obudili kak spomin na pretekla dva tedna in pol. Imeli smo se dobro, dovolj za jest in pit, minimalno dozo problemov in okvar, Dejan pa je v svojo biografijo vpisal krstno potovanje z motorjem. Od takrat potuje v glavnem z njim in lani (2024) je bil drugič v Maroku na poti v Mavretanijo in Senegal.

Za konec lahko zdaj rečem, da s(m)o zdaj res vsi že bili tam. V prvi osebi množine. Tudi mi.