Mala pernata čudesa Avtobusna postaja v Quitu, prestolnici Ekvadorja “No habla de mi vida, si la tuya no es un ejemplo” »Ne govori o mojem življenju, če tvoje ni vzorno!« Stavek, primeren za obračun z (ali obrambo pred) obrekljivci in škodoželjneži. Eden od sorodnih tekstov, ki jih marsikdo lepi na obzidja svojih profilov na družabnih pajčevinah, bodisi kot lasten umotvor ali s pripisovanjem avtorstva Tenzin Gyatsu, Mahatmi ali kateremu drugemu spiritualistu. Nekje med hojo z dvignjeno glavo in instant karmo. Kot »naj prvi vrže kamen tisti, ki je brez greha«. Ni pa se mi zdelo, da se ta napis ravno

Feldban Vojaška ozkotirna železnica Logatec-Črni Vrh-Idrija 1916-1917 Vračanje z “brnjava” »Beseda ni konj. Povprašala bova. Če bodo vojaki spremljevalci nama dovolili, da se skobacava na polne vagončke, se taki prijaznosti ne bova odrekla. Na noben način in za nobeno ceno ne. Tako sva bila deležna sreče in milosti, da sva se vozila s prvo in zadnjo železnico, ki je kdaj povezovala Idrijo z zunanjim svetom. Železna cesta je bila ozkotirna, po njej pa so se premikali vagončki, »hunti« po domače, vlekla pa jih je prav tako majhna, bencinska lokomotiva. Vlakec ni imel predpisanega voznega reda, niti postaj in odmerjenega postanka.