Kaluti
Puščavski gradovi
Na prvem potovanju sem šel po »uhojenih poteh«, kot se v popotniškem žargonu radi izražajo tisti, ki hočejo povedati, da gre za najbolj popularno in turistično smer. Ob koncu 4-tedenskega potovanja sem se odločil, da v prihodnje, če me pot še kdaj zanese v to gostoljubno deželo, tudi na »neuhojeni« poti ne bom izpustil »uhojenih« biserov, Esfahana in Yazda.
Čez 3 leta sem bil v Iranu drugič. Iz Gruzije in Armenije sem prišel do Teherana, od tam sem se odpravil na vzhod, proti Mašadu. Najprej z vlakom, potem z avtobusom. Iran ni bil ravno destinacija masovnega obiska in turistična infrastruktura je bila slabotna. Farsi, perzijščine, jezika sodobnega Irana, nisem znal, angleško so tam znali le redki. Kar se je dalo videti, je bilo v mestih, za znamenitosti izven je bilo potrebnega kar nekaj poizvedovanja, časa in pogajanj. Ali pa potovanje z agencijo. Ampak jaz nisem agencijski tip popotnika. Rent-a-car je kljub embargu, ki je zajemal tudi kartično poslovanje, brez katerega najemi avtomobilov ne laufajo, ponujal le eden od znanih, a tarifa je bila visoka in kilometri, kot gre pričakovati za tako veliko deželo, omejeni na tedensko revščino od kakih 1200 km. Precenjeno in nesprejemljivo. Preostal mi je bus, vlak, medmestni taksi in mogoče kak let.
Za skoraj 3 Francije veliko deželo so razdalje med mesti ogromne. Avtobusi so običajno vozili dolge ure, zato sem z njimi potoval ponoči. Ne toliko zaradi prihranka pri hotelu, čas je bil pomemben. Iz Mašada sem bil najprej namenjen na jugovzhod države, v Kerman, od tam bi nadaljeval v Yazd in Esfahan, že omenjena dragulja Srednjega Vzhoda. Ne da se kinkati na dveh sedežih, ne, avtobusi so polni. Da gre sredi noči tisti, ki sedi poleg tebe, ven, ja tako verjetno kot zadetek na lotu. Malo zatrjen in utrujen od celonočne, 900 kilometrov dolge vožnje, sem izstopil v Kermanu.
Kaluti prvič: gospod Vatani
V Kerman, provincijsko središče z dobrih pol milijona duš, sem prišel poiskati gospoda Vatanija. Sicer nisem vedel, kje naj ga iščem, a sem se tolažil z mislijo, da je tisti, ki je spisal turistični vodič za Iran, zagotovil, da bo on našel mene. »Don’t worry« je pisalo. Ko me bo g. Vatani našel, se bova zmenila, da me pelje v Kalute s svojim starim Land Roverjem.
Gospodu Vataniju sem se namenil pomagati. Namestil sem se nekje v centru, v bližini Velikega bazarja in drugih zgodovinskih objektov, ki jih turisti večinoma obiskujejo. Znotraj bazarja sem poiskal lepo restavracijo, natakarju pa namignil, da nisem tam samo zaradi kebaba.
Kmalu je prišel, niti pojedel nisem. Nekoliko bolj športno oblečen kot večina drugih je prišel mimo in se le napol obrnil k meni, kot da bo svojo pot nadaljeval po nekaj smalltalk stavkih. »I am Mister Vatani«. Bil sem vesel, da sem ga našel. Pravzaprav je on našel mene. Nisem bil ravno prepričan, da kroži po bazarju in okolici in išče turiste. Ima svojo organizacijo, pokličejo ga trgovci ali natakarji. Tujca v Iranu res ni težko prepoznati.
Ko sem vprašal za starega Land Roverja, je rekel, da je pokvarjen, da si mora avto sposoditi pri prijatelju. In da potrebuje še enega potnika, sicer se mu račun ne izide.
Naslednji dan sem si ogledal nekaj znamenitosti, popoldne pa je prišel g. Vatani z Benjaminom. Z mladim Švicarjem naju je najprej peljal k sebi domov, kjer je naložil kramo, jaz pa sem fotografiral njegov okvarjeni Land Rover. Bil je res legendarno star, še iz šahovih, angleških časov. V Kalutih je vroče in tja se ne hodi zjutraj, ampak popoldne. In najlepše od vsega, v puščavi bomo prespali. Tam so neke pogojno nadležne male mušice, komarjev pa ni, še zanje je prevroče.
Kerman - Šahdad - Kaluti
Cesta iz Mašada pelje skozi severozahodni rob Kalutov, tisti del, kjer so najvišji. Ko sem bil dan prej na poti z avtobusom proti Kermanu, se je že zdanilo in videl sem peščene osamelce z ravnimi vrhovi in strmimi stenami, nekje visoke več deset metrov, raznih oblik in dolžin. Komaj sem čakal, da se sprehodim med njimi. Imel sem vse, kar potrebujem za kako dobro fotko – aparat, polne baterije, kartice in za kak nočni posnetek nepogrešljivi stativ. Zraven pa še družbo, čaj, večerjo, hladno vodo in lubenico. Čeprav g. Vatani s tistim navadnim Paykanom ni mogel voziti po pesku, sem vseeno pričakoval enega od vrhuncev takratne poti.
Če še kdo misli, da so puščavski gradovi ali Kaluti podobni romantičnim evropskim gradovom s čarobnimi stolpi, zastavicami, viteškimi turnirji, dvižnimi mostovi in kako ujeto princesko, ga moram napotiti v Neuschwanstein. Kaluti so naravne tvorbe, kot gradove jih imenujejo v prenesenem pomenu.
Pot iz Kermana do Kalutov je dolga 140 kilometrov, pred puščavo je treba prečiti gorsko verigo Kuhbonan z vrhovi preko 4000 metrov. Na vrhu je cesta speljana skozi 2 km dolg predor, potem se na drugi strani po soteskah nenehno spušča proti Šahdadu. Mestece je praktično že oaza, ob ulicah pa drevoredi, trdoživa drevesa z dolgimi vejami in širokimi listi, ki blažijo poletno vročino. Kraj je izhodiščna točka za puščavo Dašt e-Lut (perzijsko prazna planjava), temperature od marca do oktobra so čez 30, od junija do septembra pa povprečne najvišje presegajo 40 stopinj. Od junija do oktobra pade pričakovanih 0,0 milimetra dežja.
Poleg depresije ob Kaspijskem jezeru je puščava Lut, ki ne zajema samo Kalutov, ampak tudi ogromne sipine proti vzhodu in druge dele slanih planjav, kanjonov in peščeno-kamnitih ravnic, najnižji del Irana. Nadmorska višina je le okoli 50 metrov. Nekdaj je tam bilo morje, zato so povsod vidni beli sedimenti soli.
Vatani je zapeljal po lepi pisti, kamor se običajno vozijo vsi obiskovalci, in se ustavil nekaj sto metrov stran od ceste, tako da nas sicer redek promet tovornjakov ni motil. Bili smo sami in imeli svoj mir. Z Benjaminom sva splezala na bližnji kalut . Pogled je segal daleč in kaluti, umetnina narave, so žareli v lepoti poznopopoldanskega sonca.
Z Benjaminom sva tekala med kaluti in skakala po vrhovih, kjer se je le dalo. Kot dva neizdivjana smrkavca sva že po mraku prišla v tabor, kjer je g. Vatani pripravljal večerjo. Ne spomnim se, kaj sem jedel. Na jed je posul neke vrste jogurt in rozine, sliko je naredil Benjamin. Od uspešnega fotolova po nezemeljski pokrajini in v pričakovanju jutranje svetlobe sem bil preveč vzhičen, da bi sestavine večerje sploh bile pomembne.
Najin vodnik se je pohvalil, da je sam sešil spalne vreče za turiste, ki jih pelje v Kalute. Tanke, dovolj široke, da gre noter en normalen dedec, z zadrgo. Neke niti so še štrlele ponekod iz šivov. Ja, definitivno moško delo. Vetra ni bilo, spanje pod zvezdami, ko je vročina splahnela, pa prav prijetno.
Bazen sredi puščave
Še pred sončnim vzhodom in precej pred običajno pripeko sva z Benjaminom naredila še en krog v drugo smer, na drugo stran ceste. Benjamin je verjetno mislil, da sem malce prismuknjen, ko sem vrtel kamero na vse strani. Ko sva se vrnila, je g. Vatani imel že vse pospravljeno v avtu. Vprašal sem ga, če ni morda omenjal nekega zajtrka. Bil sem že kar malo lačen. Zasmejal se je in rekel, da bomo zajtrkovali ob bazenu v bližini Šahdada. Dodal je, da je bazen sicer bolj plitek, ampak do kolen bomo lahko v vodi. Pa še drevo za senco je zraven.
Najprej smo šli v Šahdad po sestavine, potem je pa s ceste kaj nekaj časa oprezal, kje naj zavije. Pripeljal nas je do kanala, po katerem je tekla voda v mesto. Kanat (perzijsko Qanat) je pod zemljo skopan rov do vira vode, ki nižje pride na plano, od tam pa gre voda naprej po betoniranem kanalu. In mi smo bili točno tam, kjer voda priteče izpod površja in gre svojo pot proti bližnjim palmerijam in naselbinam. Bazenček, le 2×2 metra velik, je bil sicer poln kamnov, ampak obljubljeno namakanje tac do kolen je bilo izvedeno. Voda je bila čista, eno in edino drevo, ki je dajalo senco, pa pika na i.
Vatani je zmešal nekaj z jajci, na katerih je bila čisto na vsakem (jajcu) neka štampiljka, in jutro, ko sonce še ni nažigalo do onemoglosti, je bilo popolno. Vrnili smo se v Kerman in šli vsak svojo pot. Tistega bazenčka ne bom pozabil in če mi bodo milostljivi gospodje nad oblaki namenili, da ga še kdaj najdem, in bo v približno podobnem stanju kot takrat, bom tam prespal in si privoščil ne samo zajtrk, tudi soliden obrok večer prej.
Kaluti drugič: s terenci
V bistvu smo bili precej nehomogena druščina, ki smo se slabo poznali med sabo. Šest osebkov, po trije na vozilo, smo vseeno lahkotno potovali. Dejan je meni in Tomažu pustil upravljati njegov Defender in tudi Zoran je s Patrolom računal na sodelovanje Mihe in Marijana. Neznanci in bežna poznanstva. Po propadli turi v Alžirijo, kjer bi bil lahko srečen, da sem sploh vabljen med terensko elito, se je Marijan kasneje obrnili name, da bi celo ekipo povedel v Iran, ker sem tam že bil. Dvakrat.
Povedal sem, kakšno vedenje domačini pričakujejo od nas, kaj bomo videli, predvsem pa sem izrazil edino željo, da obiščemo Kalute za kaj več kot eno noč. Vsaj par dni. Za vožnjo s terenci so Kaluti manj zahtevni kot saharske sipine, in če jih že ne morem prevoziti po celi dolžini 150 kilometrov, bi vanje zapeljali vsaj par deset kilometrov in se naužil lepot, ki jih je tam ustvarila narava ali višje sile, ki bedijo nad vsem živim in neživim. Upal sem, in čeprav so bili vsi za tistih par dni, se tudi bal, da spet ne bo tako, kot bi si želel.
Mnogi »terenčkarji« tako ljubosumno skrivajo koordinate prevoženih poti, da še zdaj ne vem točno, kje smo z glavne ceste vstopili v puščavo in prišli nazaj na cesto, ki gre po zahodnem robu Kalutov. S ceste smo zavili nekje na severu in se dva dni vozili skozi puščavska področja Irana. Navigator Marijan nas je dobro usmerjal. Znak za oster ovinek v ravnici kamnite puščave je bil prav posrečen, nekoliko manj globok kanjon in dve rečni strugi, prekriti s trdimi kristalnimi ponvicami soli, ki so se podajale, če si stopil nanje, in dajale dvomljiv občutek, da pod njimi ni ravno trdno. Spali smo med strjenimi izkrivljenimi slanimi skorjami. Ponoči je začelo pihati, zjutraj smo ovoje spalnih vreč in druge opreme iskali več sto metrov daleč. Nekaterih nismo nikoli našli. Tisti dve suhi rečni strugi s črnim blatom pod belo trdo slano skorjo smo dopoldne z izdatno pomočjo pasov za vleko le prečili, a Kaluti, ko smo prispeli tja, kjer sem bil pred par leti, so bili v peščenem vetru nevidni. Pesek se nam je zajedal v nos, usta, oči, ušesa in pljuča.
Odločili smo se, da gremo naprej, v takem vetru res ni bilo smisla, da se podajamo na brezpotja. Tudi če bi želeli v Kalute, bi morali prej v 50 kilometrov oddaljeni Šahdad in se primerno oskrbeti z gorivom, hrano in vodo. Edina bencinska črpalka ni imela dizla, samo neko gorivo, za katerega si nihče ni upal trditi, da paše v dizelski motor. Odločili smo se, da gremo naprej v Bam in se ob povratku ponovno zapeljemo v Kalute, če bo vreme kaj boljše. Navsezadnje smo v povprečju dobili 10 litrov dizla za evro, samo kartice smo morali fehtati od tovornjakarjev in avtobusarjev. Ker je bil strošek goriva praktično izločen, je bil edini faktor, ki nas je tepel po glavi, čas. Ampak ta je še imel kak dan rezerve.
Na glavni šahdadski ulici smo ravno nesli debele vreče s hrano in pijačo proti avtom, ko se je naokoli kar naenkrat pojavilo več policijskih in vojaških vozil s kupom osebkov v uniformah. Očitno smo se s prečenjem puščave po brezpotjih izgubili z njihovega zemljevida. Zanimalo jih je, kje smo bili zadnja dva dneva in kje za vraga je šesti potnik. Tomažu smo pustili, da gre po svoje in si ogleda Teheran, ki ga nismo imeli v načrtu. Peljali so nas na neko vojaško-policijsko postajo, kjer nas je eden od policistov kar na parkirišču popisal. Zaradi irsko-rdeče barve njegovih las smo ga med nami poimenovali Chuck Norris. V Iranu imajo vsi, tako ženske kot moški, v glavnem temne, črne lase. Res da jih ženske načeloma ne smejo kazati, a v mestih se nošenje rute šteje da je, tudi če je komaj toliko, da je. Pač mora biti, lasje se pa lahko vidijo. Pravzaprav se morajo. Nekateri moški si nesramežljivo privoščijo tudi barvanje las, tako da nismo bili ravno prepričani, da je bil naš Chuck »naraven«.
Poleg Chucka je bil tam še mladi komandos v vojaški uniformi, ki smo ga vsi opazovali z neko čudno mešanico spoštovanja in občutka negotovosti, saj nismo vedeli, ali bo njegov karakter sovpadal z roza opankami, ki jih je imel obute, ali s potencialno agresivnostjo skladno z njegovo urejeno wrestling bradico. Ko je spregovoril z visokim altom, smo smeh zadrževali samo s pomočjo dejstva, da nismo vedeli, kaj nas čaka. Rekli so, da pot v Bam ni varna, in da nas bodo spremljali. Prav, bomo varni, tiste poti po JV Irana so bile vedno malo problematične, in ugrabljen turist ni dobra reklama, ne za njihovo vlado ne za naše veleposlaništvo. Po 10 kilometrih so se že ustavili. Chuck je prišel do nas in rekel, da nas ne bodo spremljali in če gremo v Bam, pojdimo samo v Bam in nikamor drugam.
Po vrnitvi iz Bama smo res šli nazaj v Kalute, a čas je postajal faktor in spet smo, na moje veliko razočaranje, tam ostali le en dan in se zapeljali ne prav globoko mednje.
Zoran in Dejan sta se malo izživljala Z Nissanon in Defenderjem, vendar si prav kaj veliko nista privoščila. Zorana je skrbela poraba 17 litrov na sto na asfaltu, kaj bi šele bilo v Kalutih. Dejan je pa itak že v Benetkah vriskal od veselja, ker je Def zdržal tistih 200 km do trajekta za Grčijo. Saj jih je potem naredil še 11.800, ampak če si srečen po dvestotih, angleški legendi prav veliko ne zaupaš. V Kalutih res nismo želeli, da bi se kaj na avtih zlomilo. Do poldneva smo že jurišali v Kerman. Na srečo mi je ostalo kar nekaj fotografij in neizpolnjena želja, da bi Kalute doživel kot se spodobi. Vsakih nekaj sto metrov so drugačni, drugi motivi se ponujajo, in Kaluti so dolgi 150 in široki vsaj 50 kilometrov.
Kaluti tretjič: spet s terenci, skoraj kot se spodobi
Očitno svojega navdušenja nad deželo in ljudmi nisem držal dovolj zase, da se ne bi pojavili drugi, ki bi si želeli dol. Pa tudi moje fotografije so govorile mnoge zgodbe. Tokrat naj bi šli za 5 tednov.
Pot v Iran z lastnim vozilom je dolga. Tako dolga, da je takoimenovani »transfer«, čas do vstopa v državo, dolg in naporen. S trajektom do Grčije ali po kopnem čez Ex-Jugoslavijo in Bolgarijo, 1500 kilometrov je do Istanbula, potem še več kot 2000 kilometrov Turčije. Mine skoraj en teden in komaj prideš na iransko mejo.
Uroš je svojega Patrola sestavljal dve leti. Le kak dan pred odhodom ga je prvič vžgal. Niti zvok motorja niti gostota in barva izpuhov nista bila zaupanja vredna. Vsi smo bili malo živčni celo pot do dol in še vmes. Malo se ga je kalibriralo (beri šraufalo) že na Hrvaškem, potem smo kupovali neko brozgo za hladilnik, v Srbiji ali Bolgariji je strgalo enega od jermenov, v Turčiji so odleteli vijaki s kolesa. Vprašanje ni bilo, če pridemo nazaj, ampak če sploh odidemo kot se spodobi. Če bi nas Ibn Batuta videl, kako se mučimo, bi rekel »Kupite si kamele!«. Naše zaupanje vase in v tistega tam zgoraj je bilo kljub temu kar na nivoju.
Počen hladilnik in večerni obiskovalci
Mitja je v Esfahanu v svoji Toyoti zamenjal potnike. Marko in drugi Mitja s hčerko Izabel so odšli domov, pridružili pa sta se nam Polona in Kea Pika. Po obisku Yazda so bili na vrsti Kaluti. Še prej smo morali priti iz Kermana do tja. Mosafer, tritonska pošast s precej od raznih dirk in predelav zdelanim 2,8-litrskim motorjem, je bolj sopihala kot vlekla v tisti klanec od Kermana proti predoru na vrhu. V tretji ni bilo moči, v drugi se je motor pregreval. Nekaj časa je še šlo, potem je hladilnik brizgnil napol uparjeno vodo na vse strani in dal odpoved. Spustili smo se nazaj do bližnje vasice in počakali, da se vse skupaj ohladi. Uroš in Mitja sta začela amputirati neposlušni hladilnik, ostali pa smo stali pod dežniki ali se držali v avtih. Začelo je namreč deževati, črni oblaki nad vrhovi so grozili s snegom.
Lado, tretji človek v Patrolu, in jaz sva spala vsak v svojem šotoru. Stemnilo se je zgodaj in v tistem dežju kakršnokoli početje ne bi dvigalo duha. Betonska ploščad, obdana na treh straneh z zidom in velikim drevesom na sredini, je bila odličen prostor za spanje. S ceste se je le občasno slišal kak tovornjak, ki je hropel v klanec, sicer je bilo mirno in tiho.
Pa ne za dolgo. Glasovi, ki so prihajali vedno bližje, so imeli tudi svetilke. Najprej sem pomislil, da jih bova z Ladom slišala, ker nočiva na njihovi parceli, in tudi on ni bil ravno prepričan, če bi pomolil nos iz šotora. Zdaj sem razločil ženske in moške glasove, prisegel bi, da tudi nekatere otroške. Ženski glas: »Mister, mister!«. Ok, menda naju ne bodo špikali s štalskimi vilami. Ker sem bil samo v gatah, sem malo odprl zadrgo na šotoru in pogledal ven. Saj so mi vsi svetili v obraz, da sem bolj ali manj mižal, vendar sem kmalu ugotovil, da so tam vse generacije, ki živijo v tisti vasi. Od otrok do odraslih in starcev obeh spolov. Čez palec sem jih naštel nekaj manj kot deset. Tudi mi je postalo jasno, da je mladenka, tista, ki naju je klicala, verjetno edina, ki zna angleško.
Gospodična je rekla, da se ne spodobi, da spiva tam, zunaj, na dežju. Rekel sem ji, da ne bova mokra, ker sva v šotorih. Potem da je nevarno. Zakaj? Kaki teroristi? Neee, so se vsi zasmejali. Mogoče kaka žival, recimo kača, škorpijon. Eh, saj smrčiva, bodo že pobegnile.
Hoteli so naju spraviti v vas. Ne spraviti, povabiti. Popotnik, tujec, je v iranskem domu vedno dobrodošel. Za hišo ali vas to pomeni blagoslov. Vem, kaj bi naju čakalo. Ne bi mogla iti kar spat naprej, ne. Najprej bi se lepo usedla na preproge, dobila blazine, čaj in kaj za prigrizniti. Potem bi sledila vprašanja. Tujcev ne srečajo veliko, sploh v neki vasici, kjer se nihče ne ustavi. Vprašajo, kaj si misliš o Iranu, od kje prihajaš, katero je glavno mesto tvoje dežele, koliko ljudi ima, kje si že bil v Iranu in tako naprej, verjetno nekaj ur. Včasih tudi vprašajo, katero religijo furaš, ateisti so jim malo čudni. Zjutraj bi naju nahranili in spremili do avtov. Škoda, verjetno bi bilo zanimivo.
Ker se nisva dala, so naju začeli kar pred šotorom radovedno spraševati. Če me mladenka ni razumela, mi je pod nos pomolila svoj mobitel, in ko sem vpisal ali zrecitiral kak stavek, je prebrala prevod v farsiju in vsi so veselo komentirali. Videti je bilo kot kakšna novinarska konferenca, kjer ne pridejo vsi na vrsto z vprašanji. Še enkrat so poskusili s povabilom in se potem vljudno poslovili. To sem že opazil pri njih, nikoli ne silijo vate bolj kot je spodobno. Malo mi je bilo žal, ker se nisva odločila, da sprejmeva vabilo. Nekaj stvari na potovanjih sem naredil narobe in nekaj, ki jih nisem, obžalujem. Prirediti moram Sinatro: »Regrets, I had a few…«, but this one needs to be mentioned.
Če ni tu spodaj nobene fotografije, je to zaradi travmatične izkušnje s hladilnikom in kislega vremena.
Drugo jutro sta Uroš in Mitja odšla nazaj proti Kermanu, našla delavnico, kjer so ga mojstri zakrpali, in sredi dopoldneva smo se že peljali naprej.
Dasht-e Lut in Rig-e Yalan
Dasht-e Lut v farsiju pomeni planjava praznine. Iran ima dve veliki puščavi, Kavir in Lut. Puščava Lut pa ne zajema samo Kalutov, naprej proti vzhodu so visoke sipine s širokimi dolinami, vsaj na obrobju. Kalute smo na poti tja samo obliznili, za uro in pol. Kot ponavadi ob cesti, kamor hodijo Iranci na piknike. Nekaj fotografij je vseeno nastalo.
Po kamniti ravnici, prepredeni s plitkimi suhimi strugami, ki jih ob pomladnem deževju naredijo hudourniki, smo potrebovali kar nekaj časa, da smo prišli do prvih sipin. Ploha nam je poslala mavrico, a skoraj sto kilometrov dolga pot tudi konec dneva.
Takrat smo že vedeli, da je za izlet v puščavo treba imeti dovoljenje in vodiča, in zadovoljni smo bili, da nas njihovi snovalci turistične industrije niso imeli na radarju.
Naslednji dan je bil pravljičen. Vlažen pesek v sipinah je omogočal lepo vožnjo brez pogrezanja. Del krasnih razgledov na največje sipine, kar sem jih do tedaj videl, smo prenesli tudi na spominske kartice fotoaparatov. Prepletanje pasov mokrega in suhega peska je risalo redko videne vzorce. Hodili smo bosi po pesku in se vzpenjali na sipine, posneli avtomobila iz vseh mogočih kotov in se še med sabo obstreljevali s fotografiranjem, nato smo nabrali les za večerni ogenj in poiskali prostor za kampiranje med nižjimi sipinami ob izhodu iz doline.
Kačji jezik
Nadaljevali smo po prazni planjavi. Iz tistih nekaj ozkih pasov mehkega peska, ki ga je težko opaziti, dokler se ne pogrezneš in izgubiš v oblaku prahu, bi se lahko z nekaj truda rešil vsak spodoben terenec. Vseeno smo se hoteli izogniti mogočim težavam z vozili tako daleč od civilizacije in od doma, zato smo enkrat ali dvakrat tudi izvlekli vitel in si pomagali.
Široke doline z dolgimi položnimi bregovi in naključno posejanimi osamelci na robovih ali kar sredi peščene planjave, so bile dober razlog za postanke pred spusti in kako fotografijo za koledar.
Bližali smo se Kanjonu Kačji jezik. Po spletu boste zasledili poimenovanje Snake Tongue Canyon, zemljevid ameriškega strica pa vam ga pokaže, če vpišete Zaban Mar ali Zaban-e Mar (zaban pomeni jezik, mar je kača). Upravičeno ime, pa ne zato, ker bi tam prežale strupenjače, ampak se kanjon razcepi v dve smeri kot kačji jezik.
Vhod v kanjon je položen. Globok je kakih dvajset metrov, širina presega deset metrov. S strmih sten se krušijo skale in osipa pesek. Poskusili smo voziti po dnu kanjona. Čez čas so nam težke skale, ki so zapirale pot med nanosi peska, onemogočile nadaljevanje.
Kasneje smo se po vrhu zapeljali do točke, kjer se Kačji jezik loči, in ugotovili, da nam je do »križišča« le malo manjkalo. Zeleno kanto smo videli tako z vrha kot prejšnji dan v kanjonu, ko smo šli možnosti napredovanja oceniti peš.
Po obrobju Kalutov smo peljali nazaj, z veliko postanki za fotografiranje. O lunarni pokrajini lahko govori le Armstrong in ekipa ali pa kdo iz Nase, toda turistični vodiči, tako tisti na dveh nogah kot oni v knjigarnah, uporabljajo izraz za opis pokrajine, ki ni s tega sveta, »out of this world« – nekaj redkega in hkrati veličastnega, na čemer se oko naužije lepot, ki jih še ni bilo deležno.
Kaluti: finale
Pravzaprav kalutom drugje po svetu rečejo yardangi. Beseda je turškega izvora in pomeni strm breg. Gre za naravne tvorbe, ki jih tisti gospod z Olimpa, Eol, obdela tako, da odnese pesek in mehkejši material naprej, iz trših konglomeratov pa nastanejo različno visoki osamelci, ki si lahko, kot je primer v Kalutih, sledijo v ravnih vrstah. Take vrste so mogoče samo tam, kjer veter vedno piha v isti smeri. Beseda Kalut naj bi bila iz Kal (vas, naselje, grad) in Lut (iz poimenovanja puščave).
Ustavili smo se nekje ob cesti na zahodnem robu. Spomladansko deževje, če je, sicer ne ozeleni ničesar, skozi eno najnižjih točk v Kalutih pa lahko še nekaj tednov teče rdeče obarvana rečica, obdana z belimi nanosi soli, ki naredi pokrajino še lepšo.
V iskanju najbolj vroče točke na svetu smo se zapeljali na zahod, a smo se ji le približali. Pot so nam zaustavile razbrazdane doline in suhe rečne struge. Bilo je neznosno vroče in ne vozila ne ljudje nismo imeli želje po kakšnem tveganem podvigu, da bi famozno točko na drugi strani dosegli.
Okoli poldneva smo bili nazaj na »piknik« točki ob cesti na robu Kalutov. Pomahali smo domačinu z avtomobilom in kamelama in se ponovno zapeljali čez cesto globlje v Kalute. Površina je v glavnem trda, nekoliko je motil »ribežen«, ki nas je na nekaterih mestih neusmiljeno tresel. Kampirali smo v bližini kaluta v obliki zvezdnega rušilca (Star destroyer iz Vojne zvezd). Ta in še ves naslednji dan smo si privoščili fotografiranje ne samo pokrajine, ampak tudi obeh terencev v akciji.
Kjer se počutiš lepo, vedno lahko rečeš, da bi tam ostal še vsaj en dan. Res bi lahko. Vsaka dolina bi ponujala drugačne razporeditve motivov, ozaljšanih z jutranjo ali večerno svetlobo. Posnetkov sem imel že veliko in z njimi sem bil zadovoljen. A če bi nadaljevali po Kalutih proti jugovzhodu, bi vseeno kar trajalo, da se jih naveličam.
Želja, da bi Kalute prevozili po dolgem in še malo počez, se mi sicer ni uresničila, a po pravici povedano, niti ni bila izvedljiva. Tistih dobrih 10 kilometrov, ki smo jih napletli na skrajnem jugozahodnem področju, je vseeno več kot zadostovalo, da je bila zame izkušnja tokratnega obiska Kalutov eno najlepših doživetij, ki ga ob fotografijah, ki jih delim z vami, ne bom zlepa pozabil. Upam samo, da obisk, ne samo Kalutov, ampak celotne puščave Lut, ni bil moj zadnji.
Nismo bili sami
S tem epilogom nimam v mislih tistih par osebkov, ki smo jih srečali v puščavi, še manj kakšnih državnih uslužbencev, ki bi skrbeli, da turist pride le po turizem.
Čeprav je Lut vroč in negostoljuben, in so puščavo v preteklosti opisovali kot »no life« prostor, ima Lut več različnih vrst živali. Tam živijo peščena (puščavska) lisica, zajci, puščavska (divja) mačka, činkara ali indijska gazela, razni mišim podobni dolgorepi in dolgonogi glodalci in skakači, volk in šakali.
V glavnem smo se borili le z nadležnimi mušicami, a nekaj bližnjih srečanj s tam živečo favno smo vseeno imeli. Neko noč smo obiskali eden od kampov na obrobju Kalutov, kjer pa ni bilo žive duše. Na koncu ravnice v smeri prvih kalutov smo slišali šakala. Prenočili smo v prvi dolini med kaluti, povečerjali in zakurili ogenj. Čez nekaj časa, ko smo ležerno sedeli ob ognju in čakali, da zavre čaj, je mimo nas, le nekaj metrov stran, suvereno odkorakala lisica, ne da bi nas sploh pogledala. Ustavila in obrnila se je šele čez kakih 15 metrov, ko smo vpili nanjo, naj se vendarle ustavi, in se spotikali med stoli v mrzličnem iskanju svojih fotoaparatov. Če se ne motim, nihče ni bil dovolj hiter, da bi naredil z visokim ISO-m kaj pametnega.
Iz ognja je prihitel tudi malo večji pajek, ki je bil verjetno skrit v kakem kosu lesa, nabranega za kurjavo, in so se mu začele smoditi kocine na nogah.
Tudi lokalni kuščar je zadnji dan v Kalutih zaskvotal Mitjino Toyoto. Kar nekaj časa je potreboval, da je zmuzljivega plazilca, če ni hotel pustiti svoje družine v Kalutih in kuščarja odpeljati s sabo, deložiral nazaj v njegovo naravno okolje. Velika nerodnost bi bila, da en tak kuščar skoči v carinika ravno na meji, ker se potem ne moreš izgovarjati, da ne tihotapiš eksotičnih živali.
Povezave do pojma Yardang, puščave Lut in Mitjinega prispevka o tem potovanju:
https://en.wikipedia.org/wiki/Yardang
