Mala pernata čudesa
Avtobusna postaja v Quitu, prestolnici Ekvadorja
"No habla de mi vida, si la tuya no es un ejemplo"
»Ne govori o mojem življenju, če tvoje ni vzorno!« Stavek, primeren za obračun z (ali obrambo pred) obrekljivci in škodoželjneži. Eden od sorodnih tekstov, ki jih marsikdo lepi na obzidja svojih profilov na družabnih pajčevinah, bodisi kot lasten umotvor ali s pripisovanjem avtorstva Tenzin Gyatsu, Mahatmi ali kateremu drugemu spiritualistu. Nekje med hojo z dvignjeno glavo in instant karmo. Kot »naj prvi vrže kamen tisti, ki je brez greha«.
Ni pa se mi zdelo, da se ta napis ravno poda tja, na avtobus v Ekvadorju. Na južnoameriških javnih prevoznih sredstvih so prevladovali vsesplošno razširjeni napisi versko-zaščitno-preventivne vsebine kot npr. »Dios es mi guía«, »Dios es fiel« ali »Reina de… – guia mi camino«, podkrepljeni z ustrezno figuraliko. Izven slednjega konteksta nisem v zadnjih treh mesecih zaznal odstopanj.
Prostor, kjer sta voznik in sprevodnik, je ločen s pregrado od poda do stropa, vrata na sredini pa običajno zaprejo in potnik mora pozvoniti, če hoče ven. Napis je bil spredaj, na senčniku na desni, in kljub odprtim vratom sem se moral nekoliko nagniti, da sem razbral celega. Ko sem razmišljal o logiki, po kateri se je to znašlo tam, sem videl še del neke slike. Moral sem vstati s sedeža, da sem videl célo, potem pa mi je postalo jasno, da figura spada ob besedilo, in oboje je tam, kjer sme upravičeno biti.
Na sliki je bila ptica iz rodu Trochilidae. Poleg znanstvenega imajo tudi različna imena po vsem svetu. V Peruju in Ekvadorju vrsti rečejo quinde (izg. kinde, iz kečuanščine, pomen izvorne besede mi ni znan), Brazilci mu pravijo beijaflor (beija = poljub, flor = cvet), v drugih špansko govorečih deželah je picaflor (pica = kljun), chupaflor (chupar = sesati), v Mehiki je chuparrosa in zumbador, v Srednji Ameriki gorrion, v Panami tudi visitaflor, v Venezueli tucusito, na Kubi zunzun. Večina imen se navezuje na njeno letanje okoli cvetov, svetleče perje ali brnenje njenih kril. Pri nas ptico imenujemo z nemškim imenom kolibri, ki je preko francoskega colibri domnevno prišlo iz nekega karibskega jezika (omenjajo se prebivalci otoka Cayenne), pomeni pa svetlečo se površino. Angleži ji rečejo hummingbird (humming = brenčeč).
Habitati
Njihov življenjski prostor je omejen na obe Ameriki, a vse od Aljaske do Ognjene zemlje. Nekatere vrste so selivke, glede na svojo majhnost se odpravljajo na prav neverjetne in naporne poti, dolge tudi več tisoč kilometrov. Večina jih živi v Srednji in tropskem in subtropskem pasu Južne Amerike, vse od toplih priobalnih pasov do 5.200 metrov nad morsko gladino v andskem visokogorju. Od več kot 360 vrst kolibrijev jih 160 živi v Kolumbiji in 130 v Ekvadorju, pri čemer s površino manjšo od četrtine Kolumbije »domovino« teh ptic pripisujejo Ekvadorju.
Velikost
Kolibri od ostalih vrst ptic v marsičem odstopa. Je najmanjša ptica na svetu. Endemična kubanska vrsta čebelji kolibri meri z repom vred le 5 centimetrov in tehta do 2 grama (!), največji za svet kolibrijev pa je veliki ali orjaški (giant 🙂 hummingbird) kolibri, ki v dolžino, ki se vedno meri z repom vred, presega 20 centimetrov.
Velikost čebeljega kolibrijia
SlvrHwk, CC BY-SA 4.0 <https://creativecommons.org/licenses/by-sa/4.0>, via Wikimedia Commons
Prehrana
Skoraj izključno se prehranjujejo s cvetnim nektarjem, mimogrede pa pohrustajo tudi kakšno cvetno mušico ali uš, kljunejo pa tudi po drugih insektih in manjših pajkih. Od jutra do mraka obiščejo do 1.000 cvetov, zaradi česar je njihova vloga pri opraševanju izredna. V njihovem dolgem, tankem in večinoma nekoliko navzdol zakrivljenem kljunu se skriva dolg jezik, po katerem po ozkem žlebu iz dveh spiralastih brazd potuje nektar. Kljuni se med vrstami razlikujejo po dolžini in obliki, zato je tudi nabor cvetov, kjer se hranijo, različen od vrste do vrste. Večina ima rahlo ukrivljene kljune navzdol, obstaja pa tudi vrsta z navzdol močno ukrivljenim srpastim kljunom, in vrsta z dolgim, ravnim in na koncu navzgor zavitim kljunom. Slednji ima kljun tako dolg kot preostanek njegovega telesa.
Charles J. Sharp, CC BY-SA 4.0 <https://creativecommons.org/licenses/by-sa/4.0>, via Wikimedia Commons
Nogice
Spadajo v red ptic Apodiformes (dob. ne-stopajoči). V tem redu jim družbo delajo tudi hudourniki. Kolibrijeve nogice so enostavno preveč krhke, da bi hodili ali skakljali, zato se redko spustijo na tla. Jih pa lahko med letom držijo ob telesu, kar zmanjšuje zračni upor in so zato njihova telesca bolj aerodinamična. Prehranjujejo se med lebdenjem, zato nedosegljivih cvetov zanje ni, vse je odvisno od kompatibilnosti njihovih kljunov z obliko cvetov.
Presnova
Njihova presnova je desetkrat hitrejša od vrhunskega atleta, in če bi človeka in kolibrija postavili na skupni imenovalec (po teži seveda), bi kolibri porabil 150.000 kalorij dnevno v primerjavi z nekaj tisoč pri človeku. Zaradi izredne presnove mora dnevno posesati nektarja za polovico svoje teže.
Tisti napis na avtobusu se je verjetno nanašal prav na njihov prehranski modus operandi. Marsikje njihovo »težko« življenje opisujejo kot da bi kolibriji bili vsakodnevno »na robu stradanja« ali celo »na robu smrti«. Niso. So le v krutem živalskem svetu, kjer lahko marsikatero vrsto, ne samo ptice, doleti pomanjkanje hrane in vode, stradanje ali celo smrt. Če npr. velike mačke začnejo stradati in slabeti po nekaj dneh brez ulova, se kolibrijem to začne dogajati po nekaj urah. A te ptice so praktično vedno blizu krožnika. Res da se morajo hraniti skoraj ves dan, a ponoči in ob pomanjkanju hrane s svojo energijo varčujejo tako, da svoj srčni utrip znižajo z »dnevnih« 900-1200+ na le 50+ utripov na minuto. Njihov metabolizem se upočasni na 1/15 običajnega. Ponoči njihovo telo preide v stanje otrplosti. Vrste, ki se selijo, pa se morajo z izdatnim hranjenjem pred naporno potjo tudi zrediti, kar pomeni, da morajo svoje majhne maščobne obloge podvojiti.
Barve
Navdušenci nad njihovim živopisnim perjem jim poetično rečejo tudi »živi dragulji« ali »ljubki drobci mavrice«. Vrste imajo izbrana imena, povezana z barvami dragih kamnov ali podobno aluzijo na izjemno barvitost, npr. »rubinasti topaz«, »bleščeči trebušasti smaragd«, »komet z bronastim repom«,…
Veličastne barve imajo v glavnem samčki, predvsem po glavi in vratnem delu, kjer se skozi perje svetlobni žarki lomijo v različne mavrične odtenke. Tudi samice imajo zelo barvito perje, le da so odtenki barv bolj pastelni, pogosto pa se tudi kamuflažno ujemajo z okoljem, kjer si gradijo gnezda in skrbijo za mladiče.
Anatomija
Kolibri ima na izbočeno prsnico pritrjene dobro razvite mišice, ki predstavljajo več kot četrtino njegove teže. Njegove peruti so toge od ramen do konice, ramenski sklep pa je vrtljiv za 180 stopinj. Druge ptice lahko izrabljajo moč le pri mahanju s krili navzdol, kolibri pa v obe smeri, gor in dol. Poleg tega leti s povprečno 50 do 80 zamahi na sekundo. Sekundo, ne minuto! V različnih virih so različne navedbe števila zamahov, mogoče jih še niso uspeli natančno prešteti. Recimo, da drži, da večji kolibriji zamahnejo s krili »samo« 20 krat na sekundo, manjši pa (po nekaterih navedbah) do 100 ali več krat. Vsekakor je to veliko, od tod s takšno porabo energije povezana presnova in brenčeč zvok njegovih kril. Zaradi vrtljivih kril lahko iz lebdenja na mestu v trenutku švigne kamorkoli – navzgor, navzdol, vstran, naprej ali nazaj. Da, kolibri je edini ptič, ki lahko leti vzvratno. Tudi ni ravno počasen. Leti do 100 kilometrov na uro, pri tem pa se lahko tudi sunkovito ustavi. Med ptiči je zaradi teh osupljivih manevrov pravi akrobat.
Oglašanje in Dvorjenje
Edino, v čemer ne blestijo, je njihovo oglašanje. Niso znani po milozvočnem petju, a kljub temu je nekaj muzikalnih vrst – petje belouhega kolibrija naj bi zvenelo kot »cingljanje srebrnega zvončka«. Večina se pa sicer oglaša enolično vreščavo ali pa mrmra z zaprtimi kljuni. Ker mnogo stvari počnejo z veliko hitrostjo, so tudi njihovi čivki, če se jih posluša v počasnem posnetku, lahko skrivnostno melodični.
Nekatere vrste privabljajo samice s petjem, spet drugi z osupljivimi akrobacijami. Rjavi kolibri se z višine spusti navpično do samice in se pred njo bliskovito obrne navzgor. Njegov luping je v obliki črke J. Potem se giblje sem ter tja in če samica ne odleti z njim, ponovi vajo. Med ustavljanjem zamahne s krili krepko nad 100 krat.
Nežni dom
Po parjenju večinoma samci odletijo po svoje in samica mora sama zgraditi gnezdo. A to ni kar gnezdo iz trdih vejic in slame. Kolibrijevo gnezdo, kamor samica izleže običajno po dve jajci, le malo večji od zrna graha, je veliko 4-5 centimetrov. Narejeno je iz mehkih rastlin, mahu in nežnega perja, prepletenega s pajčevino. Gnezdo je globoko okoli centimetra, a je domek vseeno tako nežno puhast, da se z rastjo podmladka lahko tudi širi. Mladiči po treh tednih že odletijo na svoje.
Pripravljena za odhod iz mehkega gnezdeca
Mike’s Birds from Riverside, CA, US, CC BY-SA 2.0 <https://creativecommons.org/licenses/by-sa/2.0>, via Wikimedia Commons
Spomin
Velik del njihovih malih možganov zaseda hipokampus, del, ki je namenjen učenju, spominskim funkcijam in prostorski orientaciji. Zaradi tega si dobro zapomnijo, katere cvetove so že obiskali, in celo po več letih najdejo pot do prehranjevalnega območja “svojih” cvetov.
Neidentificirani in izumrli
Modrogrla hribovska zvezda je vrsta kolibrija, ki je bila »odkrita« leta 2017. Ocenjujejo, da na majhnem območju v jugozahodnem Ekvadorju živi okoli 1000 osebkov te vrste. V naravi je verjetno še kar nekaj vrst, ki še čakajo, da jih odkrijejo. Nekaterih že znanih vrst niso videli po več desetletij. Prisotnost modrobrade perjanice (ang. Blue-bearded Helmetcrest) je bila po več kot 60 letih od zadnjega videnja ponovno opažena v Kolumbiji. Za nekatere ugotavljajo, če vrste sploh še obstajajo.
Na žalost je tudi nekaj vrst, ki so bile iztrebljene prav zaradi svoje lepote, saj so jih pobili na milijone, da bi jih uporabili kot okrasje na klobukih aristokratskih dam, razni ornamentiki in celo pri izdelavi umetnih cvetov.
Selitve
Ta mala pernata čudesa so neustrašna. Na svojih dolgih poteh se ne bojijo ne visokih gorskih verig in prelazov in ne slabega vremena ali odprtega morja. Kaliopin kolibri je s svojimi 7-8 centimetrov dolgim telesom med pticami najmanjši dolgoprogaš. Ko mu njegova notranja ura naznani čas, se ta nepopustljivi drobižek seli kar dobrih 7.000 kilometrov med jugozahodno Mehiko in severozahodnimi deli Severne Amerike. Kljub svoji majhnosti so kolibriji hitri letalci, zato njihove selitve, tudi po več tisoč kilometrov, minejo kar hitro. Modrogrli kolibri lahko preleti 500 kilometrov čez Mehiški zaliv v manj kot dnevu. Nekateri se med potjo čez morje ustavljajo na ladjah in naftnih ploščadih, da se odpočijejo
V preteklosti so bili ljudje celo prepričani, da tako drobna in krhka bitja ne zmorejo dolgih in napornih selitev, zato so domnevali, da se kolibriji kot slepi potniki prevažajo na hrbtih večjih ptic npr. kanadskih gosi.
Napadalnost
Neustrašnost kolibrijev je povezana tudi z napadalnostjo. Ko te ptice lebdijo, se njihova telesca rahlo gibljejo v vse smeri, le njihova glava je povsem pri miru. Kar poglejte si v kakšnem dokumentarcu. Tako se lahko srečata kolibrija na istem prehranjevalnem območju in se med lebdenjem gledata toliko časa, dokler nekdo ne popusti, kot da bi se šla igro »kdo prej pomežikne«. Nekateri druge napadejo tudi s kljuni. Kolibri ne samo silovito brani svoje cvetove, par se bo pogumno zaganjal v orla, ki je vdrl v njuno gnezditveno področje. Orli in druge ujede so enostavno prepočasne za brenčeče švigajoče puščice, ki jih neutrudno nadlegujejo.
Plen
Kolibriji le izjemoma pojedo kakšnega insekta, njihova prehrana v glavnem bazira na nektarju. So pa lahko plen sovražnikov kot so kače, žabe, bogomolke in človeški zbiratelji, njihovo življenje pa lahko skrajšajo močnejša pajčevina in bodičaste rože. Življenje jim lahko otežijo tudi sezonske zamude pri cvetenju, ki prizadenejo njihove prehranske navade.
Prestolnica kolibrijev
Že na avtobusni postaji v Quitu je na zidu v prehodu v notranjost slikarija, ki prikazuje več vrst kolibrijev. Ekvador je pač na svojo slikovito ptičjo raznovrstnost lahko upravičeno ponosen.
Avtobus s pomenljivim napisom, omenjenim na začetku, je peljal iz Quita, ekvadorske prestolnice na 2.850 m nadmorske višine, v majhno, kakih 100 km oddaljeno mestece Mindo na višini okoli 1.300 m. Ovinkasta vožnja po zahodnih obronkih Andov traja približno dve uri. Mindo velja za svetovno prestolnico kolibrijev, tja pa se zgrinjajo ornitologi in ljubitelji ptic z vsega sveta. Ne samo kolibrijev, okoliški oblačni (megleni) gozdovi so polni vseh vrst ptic, agencije pa ponujajo raznovrstne izlete, na katerih vas oskrbijo z daljnogledi in razkažejo ptičji svet, ki ga sicer malokdo opazi. Imena sem večinoma pozabil, z mojim 400 mm objektivom pa mi je le uspelo ujeti nekaj ptic, ki bodo ob primernem izrezu fotografije mogoče še primerni za objavo – kdaj drugič.
Le malo ven iz mesteca je Punto Ornitologico Mindo, majhen park za opazovanje ptic, predvsem kolibrijev. Vstopnina je 5 dolarjev. Ko sem začel iz nahrbtnika jemati fotoaparat z objektivom 80-400, za katerega še vedno nimam orožnega lista, je gospa na »mojo« stran opazovalnice postavila poseben cvet, iz katerega se hranijo kolibriji, in ga prelila s sladko vodo. Terasa ali kakorkoli bi že poimenoval dovolj veliko verando na strmem pobočju, je imela več miz in stolov. Ljudi je bilo malo, zato sem se lahko usedel tako, da sem imel pogled na vabljivi cvet s strani, od koder sem pričakoval kakšen kolibrijev obisk. Daleč zadaj ni bilo nekih vej ali drugih motečih elementov in bokeh (po domače zablurano ozadje) je bil odličen. Najbolj me je skrbelo, kako bo moj stroj sposoben ujeti kolibrijeva krila. Pa je kar šlo, od osemstopetdesetinke do večtisočinke sekunde. Nekaj kolibrijev je sicer stalno prihajalo, ampak marsikateri posnetek je bil »prazen«, ta ptič izgine iz vidnega polja v nanotrenutku. Rezultati so spodaj, od več kot 500 fotografij v dobri uri jih je nekaj vseeno kar dobrih.
Povezave
Nekaj vrst kolibrijev, ki se selijo na ozemlje ZDA in Kanade:
https://abcbirds.org/birds/?_search_birds=hummingbird
Na tej povezavi so podrobni prikazi posebnosti posameznih vrst, vključno z razlikami med samcem in samico, zemljevidom njihovih habitatov in posnetki njihovih glasov:
