Mesteca z dušo
Prolog
V Južni Ameriki obstajajo kraji, ki so veliko več kot točke, zapisane v zemljevidih. Majhna mesteca, raztresena med Andi, oblačnimi gozdovi, puščavami in morjem, kjer se življenje ne meri v urah, temveč v ritmu sonca in zvezd, pršenju dežja iz mimoidočega oblaka, počasnem nihanju visokih palm v šepetu vetra, večernem zvoku lastnih korakov po tlakovcih sramežljivo osvetljene ulice in vonju kave, ko jo piješ z občutenimi požirki, medtem ko konj, na katerem si prijezdil po zeleni rečni dolini na plantažo, počiva v senci ob zasluženi kopici sveže trave po večurnem potepu.
To so kraji, kjer se popotnik nehote upočasni. Ne zato, ker bi moral, ampak ker bi bilo skoraj nespoštljivo hiteti mimo vsega, kar se dogaja okoli njega: mimo metuljev, ki razkazujejo neverjetne barvne kolaže; mimo ptic, ki varne v visokih krošnjah oprezajo za partnerji ali hrano; mimo psa, ki opravlja svoj del poslanstva tako, da predano spi na toplem asfaltu sredi ceste. V teh mestecih se človek nauči, da svet ni nujno hrupen, da življenje ni vedno tekma s časom in da je včasih dovolj, če samo sediš in opazuješ, kako se svetloba poznega popoldneva premika po fasadah.
Tu se zgodbe ne začnejo z velikimi dogodki, temveč z majhnimi trenutki: z jutrom, ki diši po sveže pečenem kruhu ob ocvrtih jajcih; s čokolado, ki ima na drugačnem zraku poseben okus; s prečkanjem potočka, ki popotnike z enakomernim šumenjem pozdravlja že stoletja; z naključnim pogovorom, ki se ob kozarcu hladnega piva začne brez razloga in konča brez zaključka. V teh krajih se človek ne izgubi, lahko se le najde. Najde prostor, kjer lahko diha globlje, hodi počasneje in misli mehkeje.
In ko se večer spusti nad gore, džunglo ali puščavo, se z mrakom nad hribi prižgejo številne zvezde. Zdi se, da se vse skupaj poveže v eno samo misel: da so ti kraji majhni samo na zemljevidu. V resnici so veliki – veliki v občutkih, v zgodbah, v tišini, ki jo nosijo. Veliki v tem, kar pustijo v človeku, ko jih zapusti. Ti kraji popotnika naučijo, da se svet ne razkriva tistim, ki hitijo, temveč tistim, ki postanejo.
Ko imaš občutek, da čas ne teče tako, kot te je življenje naučilo, si verjetno v enem od teh krajev. Kot da bi se znašel v dimenziji brez naglice. To je zgodba o mestecih, ki so majhna, a imajo dušo. In o trenutkih, ki so kratki, a ostanejo dolgo.
San Pedro de Atacama, Čile – mesto, kjer se zemlja dotika vesolja
Preb. 11.000, nmv 2.400 m
Atacama je najbolj suha puščava na svetu, stara med deset in dvajset milijonov let. San Pedro de Atacama je kot privid sredi nje. Bele hiše se stiskajo pod žgočim soncem, ulice so prašne kot spomin na neke druge čase in noči tako jasne, da se zdi, kot da se zvezde spuščajo na strehe. To je kraj, kjer se človek nauči poslušati tišino – tisto globoko, puščavsko, ki govori več kot besede.
Nežne večerne svetlobe na koncu ulice
V suhem in prašnem mestu se ljudje pretvarjajo, da jim ni vroče. Se pa nihče ne pretvarja, da se mu kam mudi. Ker če hitiš, si morda na napačnem mestu. Tudi če si se čez dan stopil od vročine, te zvečer čaka nagrada – noči so tako lepe, da imaš občutek, da lahko sediš v gugalniku s hladno pijačo v eni roki, drugo pa steguješ, da nekoliko premešaš zvezde v nove konstelacije, ki si si jih zamislil pod vtisi dneva.
Je pa tudi kraj, kjer te sonce pozdravi tako silovito, da ti bo kožo spremenilo v barvo rakca, če je ne boš primerno skril. Na 2.400 m nad morjem je neusmiljeno, le pokriti se je treba ali pa srebati kaj hladnega v senci, medtem ko tuhtaš, če bi ti krema za sončenje s faktorjem 50 kaj pomagala.
V San Pedro smo prišli iz Altiplana v Boliviji, s štirih kilometrov nad morjem smo se spustili skoraj za polovico. Pogled na prazno puščavsko planoto pod nami je bil kot nepopisan list papirja, le ponekod so bile videti gruče dreves.
Bil sem še s Šapci. Maši, naši vodički, sem povedal, da bom po odhodu skupine verjetno ostal kak dan v San Pedru. Tu bi se naše poti ločile, saj bi jaz po nekaj dneh nadaljeval na jug kontinenta, v Patagonijo.
Pisco sour
Skupino sem zapustil dva dni pred koncem programa. Načrt agencije je predvideval še odhod v Santiago, kjer bi med drugim obiskali piskoteko. Ne, to ni diskoteka, če kdo misli, da sem se zatipkal, piskoteka je nekaj podobnega kot vinoteka. Pisco je namreč destilat fermentiranega grozdnega soka, z 38-48 % alkohola precej večje moči kot sherry, le da se tam v Peruju in Čilu, poleg Argentine drugi največji proizvajalki vin in sorodnih tekočin v Južni Ameriki, imenuje pisco. Za pisco izbirajo aromatične sorte trte. Ne zorijo ga v sodih, zato ostane prosojen.
V obeh državah ga strežejo kot koktejl z imenom pisco sour. Destilatu dodajo limetin sok, sirup trsnega sladkorja, za peno pa jajčni beljak. Zraven dolijejo še nekaj kapljic Angosture bittersa, koncentrirane grenčice iz zelišč, začimb, lubja in aromatičnih rastlin. Dozira se v kapljicah, da okus ne prevlada, je pa koncentrat precej »težak«, ker v postopku maceracije doseže okoli 44 % alkoholne stopnje.
Peru in Čile sta v sporu, saj si vsak lasti izvor pijače, njuni verziji pa se tudi nekoliko razlikujeta. Poleg diplomatskega spora je pisco sour tudi simbol nacionalnega ponosa, saj imata obe državi svoj pisco dan.
Sam koktejl je enostaven, eleganten, osvežilen, priljubljen prav zaradi odlične kombinacije kislega, sladkega in močnega, in hkrati resen, da ga lahko piješ tudi pozno popoldne ali zvečer, kot da bi pil limonado, samo paziti je treba, da te zadnji ne klofne tako kot policaj naše bivše države, ko si mu brez čelade in izpita z mopedom zapeljal čez stopalo.
Maša mi ni samo vrnila denarja, ki sem ga že plačal za nočitve in vstopnine v Santiagu, ampak je šla z mano tudi do agencije, ki organizira prevoze do letališča v Calami, ki je slabi dve uri oddaljeno od San Pedra. Sedela sva za mizo, ona se je pogovarjala z gospo. Videla je, da sem svoj nahrbtnik odložil za zadnjo nogo stola. Zadaj ni bilo nikogar, a vseeno me je opomnila, naj v nadaljevanju poti nikjer ne puščam nahrbtnika izven vidnega polja in dosega rok. Na številnih poteh po kontinentu je prevečkrat videla, kako se ležernost slabo obrestuje, verjetno je tudi velikokrat reševala težave lahkoživih sopotnikov s prijavami kraj pri policiji in posredovanji na ambasadah. Nekaj zgodb je med potjo delila z nami. V hotelu se je tudi dogovorila, da mi dajo bolj asketsko sobo, ki je namenjena vodičem, za primerno ceno. Hvala, Maša, carica si!
Kasneje sva se pogovarjala ne samo o tem potovanju, ampak o vandranju po svetu nasploh. Na koncu me je vprašala, kako občutim San Pedro. Omenil sem sicer, da bi vsaj tisto glavno ulico lahko asfaltirali ali tlakovali, da ne bi bilo toliko prahu, ampak ona ne bi »pokvarila« najpomembnejše »promenade«, ki kraju daje dušo, in ti nihče ne zameri, če v trgovino ali bar vstopiš s prašnimi čevlji ali pa kar bos. Strinjal sem se.
Dan po prihodu je bil na vrsti edini dan na programu, ko smo šli na konje. Kar večina od nas, le nekaj mladcev je šlo raje teči ali na kolo. Poleg mene je bil edini, ki je imel izkušnje z ježo, gospod, ki je v vojski služil kot veterinar in je imel na skrbi konje, ki so sodelovali na Sinjski alki. Povedal je, da se je močnim brcam konja z imenom Vis za las izvlekel. Vis ni trpel nikogar v svojem boksu, ko je enkrat dobil hrano, gospod (ime sem pozabil) pa ni vedel, da je drug vojak Visa že postregel. Iz boksa se je brez stika z Visovimi kopiti teleportiral kot najboljši nogometni vratar.
Med ježo po puščavski pokrajini sem uspel na začelju skupine zadrževati mojo kobilo, dokler ni postala živčna, ko so ostali pred nama izginjali z vidika. Vseeno nama je uspelo nekaj kratkih galopčkov.
Naslednji dan smo šli še na izlet v Valle de la Luna, dolino z lunarno puščavsko pokrajino, a so nas na vhodu odslovili, da ne bo šlo, ker je začelo pihati in je dostop zaprt. Razočarani smo se peljali nazaj, Maša pa je šla možakarju, pri katerem je kupila vstopnice, zvijati roko, da dobi nazaj »la plata«. Plata v španščini pomeni srebro, v žargonu pa denar. Z njo je šlo nekaj fantov, ki so notri mrko gledali, tako da je mogoče bilo lažje rešljivo.
Če boste kdaj v San Pedru, pojdite na izlet dopoldne. Še posebej, če je treba plačati vstopnino in je dostop nadzorovan. Ker ko začne pihati – vse zaprejo, zaklenejo, spustijo rampe in odidejo. Če ostanejo, skrbijo za odvračanje raznih pešakov in kolesarjev. Jaz sem namreč dan po odhodu skupine šel z najetim kolesom v Hudičevo žrelo in do cerkvice Svetega Izidorja. Na začetku popoldneva. Na srečo je veter šele začel pihati, tako da sem lahko vstopil. Potem so sunki postajali vedno močnejši. Zaradi njih in prahu v zraku sem se moral večkrat ustaviti. Pri cerkvici pa me je narava dotolkla. Prvi sunek me je vrgel iz ravnotežja, drugi, močnejši, ko sem se še lovil, pa na tla po kamnih. Na izhodu iz območja je bila rampa spuščena, pisarne pa prazne. Poleg krvavega prsta so me rebra zaradi udarca tako bolela, da sem naslednji teden stiskal zobe takoj, ko sem začutil, da bom kihnil. Tudi kak vic sem raje preskočil, ker bi mi smeh prešel v boleče stokanje.
Poleg reber so me boleli tudi problemi s spletno banko, saj so uvajali neke spremembe in meni stvar ni delala. Tega sem se zavedel takoj, ko sem pomislil, da moram vsak spletni nakup, npr. letalskih kart, potrditi preko banke. Po nekaj dneh so mi slabo odzivni bankirji svetovali, da grem na najbližjo poslovalnico. Pis of kejk, slaba dva jurčka pa sem čez par dni nazaj v Čilu. Da mi ni bilo treba deset tisoč kilometrov v Slovenijo in ravno toliko nazaj, smo problem rešili z video pogovorom, kjer sem jim za identifikacijo porinil osebno izkaznico v kamero na prenosniku. Če pomislim, da nisem verjel tistim, ki pravijo, da nas bodo ti bankirji ugonobili…
Čile ni ravno poceni. Za dve nočitvi sem dal 55 € (asketska soba!). V neki restavraciji sem za juho in ceviche (hladna jed iz surove ribe ali morskih sadežev, mariniranih v citrusovem soku, čiliju in čebuli) plačal skoraj 30 €. Je pa res, da je bilo že juhe toliko, da bi zadostovala, ceviche pa je bil postrežen kot glavna jed, tako da sem se dobro najedel. Najceneje je ujeti meni za kosilo, ki stane okoli 15 €.
V bližini Calame so veliki rudniki bakra, zato so leti z rudarji na krovu pogosti. A iz Calame se leti le po Čilu, najpogosteje v Santiago. Tam sem presedel na let za Buenos Aires, potem pa na srečo brez menjave letališča naprej v El Calafate v Patagoniji, kamor sem prišel opoldne naslednjega dne. Če ne štejem dnevnega izleta v Torres del Paine, se v Čile nisem več vrnil.
Vilcabamba, Ekvador – dolina, ki diha počasneje
Preb. 2.700, nmv 1.500 m
Vilcabamba je dolina dolgoživosti, kjer se čas raztegne kot toplo popoldne. Zrak je mehak, hribi so zeleni in polni skritih stezic, ljudje pa se premikajo z ritmom, ki izžareva odsotnost stresa. Tu se zdi, da vsak vdih nosi leta modrosti, in vsak potok šepeta zgodbe, ki jih je treba slišati počasi. Tam se še temperaturam ne mudi, stabilne so čez celo leto – ponoči 11 do 13, podnevi 20 do 22. Ponoči se da spati, podnevi pa te ne lovi infarkt zaradi vročine. Vilcabamba ni kraj za mimobežni obisk – je kraj, ki te umiri. In tukaj sem se umirjal tudi jaz, ves teden. Takoj ko sem zavohal zrak tega kraja, sem vedel, da je Vilcabamba točno to, kar mi je že nekaj časa hodilo po glavi – kraj za sprostitev in počitek od intenzivnega potovanja. Ob buteljki rdečega južnoameriškega vina in steklenici ruma, ki sta mi izmenično delali družbo ob bazenu v hostlu.
Vilcabamba je znana po dolgoživosti. S tem se pohvalijo. Pod imenom Vilcabamba je v parku napis, da je to kraj, kjer se čas razteguje in življenje daljša. Morda zato, ker tam nihče ne hiti. Mogoče ljudje res živijo tako dolgo, da pozabijo, koliko so stari, osebno izkaznico z rojstnim datumom pa jim v zaprašenem predalu varujejo pajki. Avtomobili se premikajo tako počasi, da prestave nad drugo uporabljajo samo, ko gredo v 40 km oddaljeno Lojo. Morda tudi zaradi občutka, da je zrak čist kot požirek mineralne vode. Ali pa zato, ker se tam preprosto nič ne dogaja dovolj hitro, da bi te lahko streslo. Edini živčni osebek je bil Nemec, digitalni nomad, ki je z ženo in hčerko iskal hišo v okolici Vilke, pa so ga znervirali, ko so mu obljubljali vilo, ob ogledu pa je našel le kolibo brez tople vode, interneta in elektrike.
Nasproti hostla je bila agencija Gavilan Tours, ki je bila v turističnem vodiču omenjena kot organizator terenskega jahanja. Bil sem na preži za njim, a je kar nekaj časa trajalo, da sem našel odprta vrata, in ko sem gospe povedal, kaj bi, je rekla, da mora vprašati. Malo sem čudno pogledal, ampak dan kasneje ugotovil, da je ostareli Novozelandec Gavilan že v penziji, nekoliko bolehen in se s konji ne ukvarja več. Prav, saj je bil še kdo. Poizvem, grem na vogal dve ulici od trga. Sedla, kavbojski klobuki, ostroge na zidu, sama »konjska« dekoracija. Potem pride mladenič, ki mi pove, da je več različnih tur. Mi da program. Potem vprašam, če imajo Perujskega Pasa. Reče, da je Paso 5 dolarjev dražji. Prav. Kasneje sem od njegovega očeta Reneja izvedel, da imajo 12 konjev, polovica jih je pasme Perujski Paso, tako da bi imel 50 % možnosti, da bi ga dobil brez doplačila. Rene je razumel, ni pa komentiral. Mogoče je v bližnji prihodnosti s svojim sinom, tržnim specialistom, le spregovoril o marketinških prilagoditvah v smislu usklajenega »laganja«, če že hoče oplemenititi dodano vrednost s skubljenjem turistov.
Potem mi je še bankomat prav nesramno pobral 5 € provizije za dvig dobrih 20 €, tako da sem takoj šel vprašat na Western Union, če imajo kaj denarja in s čim mi lahko zagrenijo življenje. WU v Vilki je bil kot vse v tem kraju, prava južnoameriška »hakuna matata«, »hassle free«, »easy going« in »straightforward« za razliko od Bolivijcev (opisano v https://www.lone-wolf.si/desperado-med-banditi/). 1,9 € provizije za nakazila do tisoč dolarjev je veliko bolj sprejemljivo od slabo dogovorjenih in požrešnih bank.
V Vilki pa ne živijo le digitalni nomadi, ampak tudi hipiji, polnoletni in priletni, večina osebkov pa je enostavno mešanica »flower« in skuliranih, zrelaksiranih in rahlo zromantiziranih upokojencev iz Severne Amerike, Evrope in Commonwealth dominionov. Par sto metrov od hostla je ob glavni cesti skozi naselje pekarija, s katero se ukvarja neka Francozinja. Tudi zajtrk lahko dobiš pri njej. Nekaj časa sicer traja, ampak v kraju, kjer je raztegnjen čas nekaj običajnega, pač počakaš. Hemendeks, sveža in še topla bageta, kava in kozarček hladnega pomarančnega soka za 3 dolarje. Čisti užitek.
V turističnem vodiču so sicer omenjeni nekdanji ropi turistov, sploh pohodnikov po okoliških hribih, ampak zdaj tega menda ni več. Je pa Vilka še vedno nevarna, samo na drug način – če imaš pomanjkljivo samodisciplino in neobstoječi načrt potovanja, se ti čas tam lahko dobesedno tako raztegne, da pozabiš iti naprej. Še dobro, da nisem ravno komunikativna oseba, ker če bi navezal stike s sorodnimi dušami, bi še vedno bil tam. Vize mi že dolgo nazaj ne bi več podaljšali, verjetno bi moral zaprositi za državljanstvo.
Pralnica je bila odprta večinoma popoldne, gospa pa mi je ponudila kar stol, da se usedem, ko čakam, da se mi cunje posušijo. Tam verjetno še niso slišali besednih zvez »pridite čez pol ure« ali »pridite kasneje«, ker se nikomur ne sanja, kaj naj bi človek v tem času sploh počel. Če pa ti rečeš, da prideš čez recimo 15 minut, pa gledajo za tabo, kot da bi se bali, da si boš kaj naredil.
Ne vem sicer, kje točno ga varijo, ampak pivo, ki ga dobiš v Vilki, je odlično. Delajo ga nemški izseljenci in na podstavke in steklenice so napisali, da so Nemci in znajo s pivom. Hladno oranžno pivo sem si ob kosilu naročil večkrat, medtem ko me je lepo vzgojen in rejen pes z naslanjanjem glave na nogo opozarjal, da moram upoštevati univerzalne pasje pravice in mu odstopiti kakšno malenkost s krožnika.
Od več kot deset eskapad v štirih mesecih v Južni Ameriki sem v enem tednu pri Reneju šel kar štirikrat na konja. Trikrat sva šla sama z Renejem, v četrto pa nas je bilo kakih osem. Ko mi je Rene dodeljeval konja, me je peljal do Azabacheja, pokazal nanj in rekel »Your friend!«. Mogoče se je hotel s tem odkupiti za predhodni APP (ako prođe, prođe) 5-dolarski trženjski navdih njegovega sina.
Tura je trajala 3-4 ure. Navzgor proti nacionalnemu parku Podocarpus pelje strma in ozka steza, mestoma tudi globoko vkopana v jarke, da je treba včasih dvigniti nogo s stremenom vred, da ti je ne stisne med skale. Na vrhu se pot zravna, pelje skozi gozd, konča pa se pred neko samotno kmetijo. Od tam se gre peš navzdol do slapa, v hladu pod njim pa se lahko prepoteni jezdec okopa v vodi dolgoživosti. Lastniku se plača nekaj malega nadomestila, lahko dobiš tudi kakšno banano. Slapu je ime El Palto (šp. avokado). Na poti nazaj v dolino, ko si na konjskem hrbtu pač nagnjen nazaj, je moje sedlo lezlo preveč naprej in Azabacheju na vihru spraskalo dlako do kože. Ko sem ob vrnitvi to opazil, je Rene rano, ki je konja verjetno pekla, našprical z neko modro tekočino in rekel, da bo moral nekaj časa ostati na bolniški. Upam, da si je revež hitro opomogel.
V Vilcabambo sem prišel z avtobusom iz Chiclaya v Peruju. Iz Vilke sem s polnimi baterijami preko Loje nadaljeval v Cuenco. Kakšno malenkost več si o Vilki lahko preberete tudi v https://www.lone-wolf.si/po-aleji-vulkanov/.
Puerto López,, Ekvador – obmorska pesem Pacifika
Preb. 12.600, nmv 0-8 m
Puerto López je ribiška vas, ki diši po soli, ribah in jutranjem vetru. Čolni se zibajo v zalivu, pelikani krožijo nad ulovom in življenje teče v ritmu oceana. Je ribiška vas, kjer so kiti večja atrakcija od plaže. V sezoni se v zaliv vrnejo grbasti kiti – kot popotniki, ki se vračajo domov – in njihovi skoki razbijajo gladino kot padci majhnih asteroidov. Puerto López je preprost, pristen in poln dogajanja, ki ga narekuje morje.
Je sproščeno, malo razmetano obmorsko mestece, kjer se zdi, da nihče ne ve točno, kateri dan je. Ampak ko pride sezona kitov, se vse spremeni – vsi gledajo v morje, čakajoč na skok, ki bo boljši kot njihov zadnji poskus v bazenu. Hrana je sveža, ritem počasen, in če te ne moti občutek, da te veter stalno skuša počesati po svoje, si v Puerto Lopezu dobrodošel.
V mestece sem se pripeljal z avtobusom iz Guayaquila, milijonskega mesta na južni obali Ekvadorja. Pot je bila kar malo raztresena, saj sem moral nekajkrat presedati. Karte do PL nisem mogel kupiti vnaprej v Guayaquilu, ampak sem moral po poti sproti iskati prevoz naprej. Avtobus me je peljal do mesta, kjer sem, čeprav je bil dan, taval v temi, kako naprej. Ni mi bilo treba spati na klopeh postaje, saj sem prevoz dobil hitro. To je bilo v mestu s hecnim imenom Jipijapa. Preberite kot se vam zdi, da je prav, samo vam moram omeniti, da se špansko ime Juan izgovarja »Huan«. Do PL je bilo okoli 60 km. Prišel sem še za dneva in s tuk-tukom šel do hostla Monte Libano, ki ga je upravljal starejši gospod libanonskih korenin. Njegova žena mi je pokazala sobo v leseni zgradbi sredi drevesnih vej. Spanje v sobi, obdani z lesom v krošnjah nizkih dreves, je bilo posebno doživetje. Postelja je imela tudi mrežo, ki je komarjem preprečevala dostop do sočnega rdečega nektarja, meni pa omogočila miren spanec brez nočnega mazohističnega klofutanja.
Vplačal sem izlet na Srebrni otok (Isla de la Plata), zaščiteno območje, ki ga imenujejo tudi »mali Galapagos«. Na njem gnezdi 200 vrst ptic, na produ v zalivih pa poležavajo morski levi. Med pticami so najbolj znani strmoglavci, burnice in pelikani. Od petih vrst strmoglavcev (šp. piqueros) je na otoku najbolj opazen modronogi strmoglavec, sledi mu rdečenogi.
Na pomolu nas je čakal majhen, a hiter gliser. Med enourno vožnjo se je bilo treba držati za katerokoli ograjo, saj je bil več časa v zraku kot na vodi. Kot da bi skakal z vala na val, ob tem pa potnikom grozil, da jih bo zabil v strop ali potlačil na dno. Paziti je bilo treba, da s čeljustjo kam ne mahneš, da ti ne bi odpihnilo par zob ali bi si pregrizel jezik. Sunkovito poskakovanje je prenehalo šele, ko je čolniček zapeljal v zaliv na vzhodni strani otoka, kjer je center za obiskovalce.
Strmoglavci so po špansko piqueros, angleško pa jih imenujejo boobies. Ampak bodite previdni pri vnosu te besede v Stričev prevajalnik, da ne dobite aluzije na slačibar. Zdaj sicer Stric ponuja tudi »ptičjo« verzijo, v času mojega obiska pred dvema letoma pa sem dobil samo bohotne atribute Tomb Raiderke ali tiste dečve iz Obalne straže.
Obstajajo tudi izleti, kjer lahko čas, ki smo ga mi namenili sprehajanju po otoku, preživiš nekje na morju med PL in otokom, opazuješ kite in čakaš na tisti famozni skok, ko se 30 ton žive mase kita grbavca požene iz vode, ob spustu pa naredi vodno zaveso kot Niagara.
Čeprav smo se na poti nazaj ustavili tudi za opazovanje kitov, smo spektakularne skoke videli le v daljavi pri drugih čolnih. Kljub temu nam je uspelo zabeležiti nekaj osebkov, ki so se prišli zabavat na površino, zraven pa še zajet zrak. Z gliserjem jim nismo prav silovito sledili, saj je »zasledovanje« teh največjih živali na svetu prepovedano. Mogoče si tudi nihče ne želi, da žival z nepredvidljivim skokom iz vode naredi iz gliserja razbitino, na požrtijo z omega-x nasičenimi maščobnimi kislinami polnih turistov pa povabi še morske pse.
V mestecu je na koncu plaže kup lepo opremljenih barčkov, kjer se da tudi kaj prigrizniti. Na žalost med sabo skoraj tekmujejo, kdo bo imel močnejše zvočnike. Zvečer sem si tam privoščil pijačo.
Iz Puerto Lopeza sem se namenil v Baños (de Agua Santa; več v https://www.lone-wolf.si/po-aleji-vulkanov/), a sem moral nazaj preko 2,5-milijonskega Guayaquila. Na srečo ima mesto moderen večnadstropni avtobusni terminal na obrobju, tako da ni bilo potrebno skakanje med terminali na različnih koncih mesta. Na preko 200 odhodnih peronih se menjava na stotine avtobusov, samo proti Bañosu so v pol ure odšli trije. Ko sem kazal vozovnico, sta mi sprevodnika prvih dveh rekla »Siguiente«, tako da sem se že bal, da me nihče ne bo hotel peljati. Če se prav spomnim, smo morali v Ambatu presedati.
Mindo, Ekvador – mesto v oblakih
Preb. 1.820, nmv 1.250 m
Mestece Mindo je skrito med oblačnimi gozdovi, kjer se megla dotika krošenj in voda teče v stotinah potokov. To je kraj, kjer se jutra začnejo s petjem ptic in kjer popotnik hodi po blatnih poteh, ki vodijo do slapov, razgledov in tišine. Mindo je svet, kjer dež ni nadloga, temveč glasba, in kjer se čokolada in kava okušata občuteno. To je mesto, ki te nauči opazovati z odprtim srcem.
Mindo je raj za ljubitelje narave, ptic in vsega, kar ima enako ali več nog kot homo sapiens. Tudi če jih bolj redko uporablja kot npr. kolibri. Dež je tam stalni prebivalec, ti si pa gost. In ne, ni deževalo tako pogosto, da bi dobil občutek, da postajam dvoživka z rastočo kožico med prsti. Če te ne moti, da si občasno moker, boš razumel, zakaj mnogi želijo ostati dlje, kot so načrtovali. Še posebej ko vidiš slapove, metulje in čokoladne delavnice.
Ko sem si slabih 20 let nazaj ojačal fotografsko opremo z 80-400 mm objektivom, sem šel oprezat za živalmi v naravnih rezervatih Škocjanski zatok, Sečoveljske soline in Foce d’Isonzo. Iskal sem dobre motive, a je bil uspeh bolj medel, saj se mojih 400 mm ni moglo kosati in dati enakih rezultatov kot večkrat močnejši teleskopi prisotnih ornitologov. Občudoval sem njihovo navdušenje nad slikami živali v njihovih »katalogih«, kjer so delali kljukice, ko so opazili kakšno ptico. Svojemu hobiju so bili predani, mogoče bolj kot jaz mojemu. Mislil sem si pač, da ima vsak osel svoje veselje.
V Mindu sem bil ta osel jaz. In to dvakratni – ne samo fotograf, tudi ptičar. Vzel sem svoj fotoaparat z najmočnejšim objektivom in šel z lokalno agencijo na turo za opazovanje ptic. Dopoldanska zadeva, do kosila smo bili nazaj. Že takoj iz Minda nam je vodič pokazal čuka, ki sedi vsako dopoldne na isti veji. Najprej sem pomislil, da je nagačen in ga dajo tja, da ne obupamo prehitro. Prepričali so me, da se motim. Potem smo spoznavali skrivnosti pernatih domorodcev ekvadorskega oblačnega gozda. Seveda nam je moral vodič večino ptic pokazati skozi teleskop ali pa s prstom in navedbo, na kateri veji je, koliko levo ali desno od katerega debla ter seveda in predvsem kako daleč. V galeriji je nekaj primerkov, ki so kolikor toliko primerni za objavo. Opazovanja smo izvedli na več lokacijah, tako da nas je od gledanja navzgor že malo bolel vrat.
P.S.: Mnogo imen živali, ki ne naseljujejo nam bližnjih krajev, mogoče nima slovenskega poimenovanja. Uporabil sem uradna latinsko-grška imena in, ko je bila zraven napisana, tudi angleško verzijo. Ne glede na to vas moram opozoriti, da sem se za prepoznavo živali obrnil na UI, kar seveda ne pomeni, da gre za stoodstorno pravilen rezultat. UI ga namreč serje precej na veliko.
Od vseh ptic je kraj znan po najmanjših pticah na svetu – Mindo je svetovna prestolnica kolibrijev. Nekaj teh čudovitih, neverjetnih in neustrašnih ptičkov sem spoznal v parku na koncu mesta, kjer jim nastavijo cvetove, polite z mešanico vode in sladkorja, da imamo fotografi lažje delo. Seveda je treba imeti tudi vsaj malo bolj zmogljivo opremo, saj je treba med lebdenjem ujeti ptico, ki zamahne s krili tudi stokrat na sekundo. Več o kolibrijih lahko preberete v https://www.lone-wolf.si/mala-pernata-cudesa/
Tam sem se nadejal, da mi bo uspelo videti andskega skalnega petelina (cock of the rocks, gallo de las rocas), eno najbolj spektakularnih ptic na svetu. Srednje velik, a izredno barvit ptič je znan po intenzivni rdeče-oranžni barvi, polkrožnem grebenu na glavi in zapletenih plesnih obredih samcev. Te sreče nisem imel, saj so mi rekli, da bi moral na višje nadmorske višine, kjer gnezdijo v skalnatih stenah in previsih.
Andean_Cock_of_the_Rock By Devin Morris – Own work, CC BY-SA 4.0 httpscommons.wikimedia.orgwindex.phpcurid 110542923
Mindo ima tudi dva metuljarija. Eden je blizu mesta, drugi več kilometrov izven. Kot se sliši iz imena, imajo v metuljariju – metulje. Živopisne in enobarvne, velike in majhne, pod nadzirano tropsko toploto in vlago. Brez preverjanja urnika sem prehodil tri kilometre zastonj, zamudil sem 20 minut. Sem pa zato videl, kako vozijo skupaj zvezane kamionske gume na strehah terencev in opazoval odhod razposajene ekipe po plitvi reki. Drugi dan mi je uspelo tudi do metuljev.
Dan pred odhodom sem preveril urnik avtobusov za Quito in si privoščil najem štirikolesnika. Vodič sicer ne dovoli preveč poskočne vožnje, voziti moraš za njim in z njegovim tempom, čez potok in po hribovskih potkah. Nič dirkanja. Potem te pa odpelje na poligon ob reki. No tam, tam pa lahko dirkaš po mili volji, vodič le gleda, če bo moral pote v vodo. Za vsak primer ima tudi prvo pomoč s sabo. Nisem je potreboval.
Sobo sem imel v veliki leseni hiši na robu mesta, pol zgornjega nadstropja je bilo mojega. Soba je bila velika, le kopalnica in stranišče sta bila na drugi strani hodnika, ravno toliko, da sem moral zaklepati vrata sobe. Zraven je bil izhod na dolg balkon z visečo mrežo in pogledom na ulico. Nalil sem si kozarček odličnega južnoameriškega ruma in na drugi strani ceste opazoval dogajanje na nogometnem igrišču. Vsak večer so igrali neko igro, ko igralci najprej brcnejo žogo, potem pa tečejo za njo.
Mindo je bil zame zadnja postaja v Ekvadorju. Tja sem prišel z avtobusom iz Quita in odšel po isti poti na letališče.
Salento, Kolumbija – kraljestvo kave in meglic
Preb. 9.750 , nmv 1.900 m
Je jutro, ki diši po kavi. Izza pročelij barvitih hiš, ki se svetijo v mehki svetlobi, se v daljavi leno dvigajo meglice. To je kraj, kjer se popotnik izgubi med plantažami, medtem ko sluti zgodbe o zrnih, ki so prepotovala svet. Salento je nežna, zelena pesem Kolumbije.
Je raj za ljubitelje kave. Tukaj se o kavi ne govori nespoštljivo ali prezirljivo. Tudi če obstaja slaba kava, nikomur ne pade na pamet, da bi z njo postregel. Stavek o kavi vsebuje več strasti in spoštovanja kot debata o politiki ali vrhunskem športu. Romantične meglice včasih prinesejo mokroto, in če ugotoviš, da si odšel ven brez dežnika, zavij pod streho na dobro kavo. Ampak tudi če si brez marele – kava je vedno dovolj dobra, da ti je vseeno, če si moker.
V Salento sem prišel po dan in pol dolgi poti. Iz Minda dve uri do Quita z busom in na letališče s taksijem, kjer sem moral kupiti še karto za odhod iz Kolumbije, sicer ne bi mogel na letalo. Vzel sem Kostariko in po vsej verjetnosti v zrak pognal 200 evrov. V Bogoti takoj na terminal in z avtobusom v Armenío, kjer sem bil proti koncu noči. Potem sem nekaj ur čakal minibus za Salento.
Salento leži na valovitem pobočju, ulice so razporejene v pravokotno mrežo. Ni se treba ukvarjati z orientacijo, kraj je majhen. Kljub temu lahko odkriješ ulico, ki je nisi nameraval, na njej pa mladenka uri v hitrem koraku Paso Fina, kolumbijskega nacionalnega konja. Čeprav se topot kopit sliši kot tapkanje šivalnega stroja, se konj ne premakne praktično nikamor, je skoraj na istem mestu – le njegov korak gledalca prevzame in je z vsakim taktom v lepšem sozvočju z ritmom najbolj plemenite narave.
Prečne ulice gredo najprej dol, potem gor in spet dol. Niti Sergio Leone se ne bi sramoval postaviti v takšno ulico, nekje na vrh vzpona, katerega od svojih dobrih, slabih ali grdih junakov.
Dol pod Salentom, v majhni kotlini, imajo konje. Tako za dobre ali slabe kot za lepe in grde – jezdece. Šel sem tja dol mimo psa, ki ni ravno opravljal svojega poslanstva, saj je lajal name namesto da bi ležal in se ne pustil motiti. Na ranču me je že čakal osedlani Carousell. Gospodarju sem prejšnji dan rekel, da bi šel na »ruta de dos rios« – pot dveh rek. Ponudil mi je škornje, povedal, da bodo mogoče stopala v vodi, ampak na konju pa res ne bi jezdil v gumijastih škornjih, bom že dvignil tace ali pa popoldne sušil obutev na soncu.
Turca je bila prijetna, večkrat sva prečkala rečici, voda ni bila nikjer tako globoka, da bi moral dvigniti noge. Enkrat sem narobe zavil, pa je šef rekel, naj kar konju prepustim izbor smeri, saj pozna pot. Na vrhu grebena nad dolino sva se ustavila na plantaži kave, kjer sva si privoščila črno infuzijo.
Izvedel sem, da je v mesto prišla Shappina skupina, ki je bila na potepu po Kolumbiji. Z Robertom, vodičem, sem bil že v kontaktu. Nisem ga poznal, ampak po več kot treh mesecih sem si zaželel govoriti s kom po domače in vsaj en popoldne pustiti Stričev prevajalnik pri miru, da se ohladi. Rekel sem, da bom prinesel rum. Na dvorišču njihovega hotela je par deklet reklo, da počiva, ampak da bo kmalu prišel iz sobe, ker grejo igrat… kam in kaj že? Cancha de tejo (izg. »kanča de teho«). Cancha je igrišče, tejo pa je tradicionalni kolumbijski šport. Igra se v ekipah. Tejo je za pest velik kovinski disk, ki se meče proti tarči. Tarča je nagnjena ploskev, polna gline, v sredino katere na kovinsko podlago krožno položijo trikotne prepognjene papirčke, napolnjene s smodnikom. To so »meche«. Če tejo zadene mecho, poči in metalec piše točke. Če zgreši, naredi tejo le majhno vboklino v glino. Sliši se kot top udarec. Ob igri se priporoča konzumacija piva v kombinaciji z »aguardiente« (ustna vodica, tista z vsaj 35 %). Jaz sem rum, ki sem ga prinesel s seboj, moral piti sam, ker so vsi pili pivo in kokte. Robert mi je povedal, da se Kolumbija prizadeva za vpis igre med olimpijske športe. Sumim, da jim ne bo uspelo, saj tisti smodnik tudi ob dobrem zadetku včasih le malo pokadi in ne poči, poleg tega pa bi na OI odpadla konzumacija alkohola, vsaj med igro.
Toda v Salento se ne zgrinjajo trume obiskovalcev, ker bi želeli igrati »cancha de tejo«, tudi ljudje poti tja ne delajo zaradi dobre kave v prijetnem mestecu ne glede na to, da je pitje kave posebno doživetje, če se razvadi predajaš na lokaciji s posebnim vzdušjem. Vsaj na prvem obisku bo vsak obiskal bližnjo dolino Valle de Cocora. Cocora v nekem predkolumbovskem jeziku pomeni vodno zvezdo (šp. estrella de agua) po neki princezi iz preteklosti. V tej dolini, kamor ljudi brez lastnega prevoza vozijo z glavnega trga v Salentu z Willys Jeepi, rasejo palme. Ne katerekoli, ampak vitke, ravne, z vejami samo na vrhu in predvsem – najvišje na svetu. Zrasejo od 45 vse tja do vratolomnih 60 metrov. Te elegantne palme so Ceroxylon quindiuense, pogosto imenovane voščene palme. Deblo je namreč zaščiteno z voskom, zato je lubje svetle barve, temnejši pasovi nastanejo, kjer se vosek »strga«. V preteklosti so iz voska delali sveče, zdaj je drevo zaščiteno in razglašeno za nacionalno drevo Kolumbije, sečnja, še posebej mladih dreves, katerih veje so uporabljali pri praznovanju cvetne nedelje, pa kazensko preganjana.
Vitka in ravna debla so res nekaj markantnega, žal pa so mnoge parcele na pobočju v rokah dolgoletnih lastnikov, ki so jih ogradili, nasmetili s plastičnimi igrali, vzpostavili fotografske in instagram točke in zaračunavajo vstopnine. Po poti navzgor po dolini se sploh ne da hoditi, saj jo zasedajo turisti na konjih in mulah. Žal masovni turizem v kombinaciji z lastniki, ki sami določajo pravila in vstopnine, ni dosežek, na katerega bi lahko bila država ponosna.
Na srečo sem naslednji dan odšel še na kolesarsko odpravo v sosednjo dolino, kjer je bilo voščenih palm res veliko in brez turistično-zaslužkarske navlake. Odpeljali smo se na prelaz, se opremili in se še v gosti megli spustili kakih sedem kilometrov v dolino. Tam smo zajtrkovali in seveda spili kavo, medtem ko so v bližini podkovali neko mirno kobilo oker barve. S kolesi na strehi kombija smo se vrnili nazaj in z istega prelaza spustili kar 22 kilometrov proti Salentu. V skupini je bila sama mladina, pravi downhill riderji, tako da mi ni bilo treba zavirati. V bistvu sem jih komaj dohajal. Vodič je v Salentu dal za pivo.
Od tu me je pot vodila v Medellin. Ne bom o tem, po čem ali po kom je to mesto znano.
Guatapé, Kolumbija – mesto, ki se smeji v barvah
Preb. 8.700, nmv 1.890 m
Nisem bil čisto prepričan, ali bi ga uvrstil na seznam, saj me ni povsem prepričal. Moram pa biti pošten in če izločim masovni žurerski turizem, je kraj vseeno nekaj posebnega. Ker je le 80 km oddaljen od Medellina, drugega največjega kolumbijskega mesta, je magnet za trebušaste razbojnike srednjega razreda, ki v družbi glasnih in obilnejših žensk v pajkicah iščejo prostor za žuranje pozno v noč, vzporedno z njimi pa v dragih avtomobilih in brandiranih oblačilih višji razred z vezami in poznanstvi hodi na svoje vikende, posejane po otočkih in polotočkih bližnjega akumulacijskega jezera, ali na jahtice, zasidrane v številnih marinah. Za piko na i vsakodnevno delajo gužvo tako tuji kot domači turisti, ki jih agencije vozijo na dnevne izlete iz Medellina. Če imaš sobo s pogledom na eno od ulic v centru, boš težko šel v posteljo po tistih treh zajčkih, saj ti hrup z ulice ne bo privoščil počitka pravičnega. Zato je bolje, da greš s tokom in se veliko kasneje in po kolikor toliko kontroliranem vnosu pijač odmajaš v drugem agregatnem stanju postelji naproti.
Z akumulacijskim jezerom, velikim gradbenim projektom iz sedemdesetih let, so poplavili preko dva tisoč hektarjev zemlje. El Peñón de Guatapé, kakih dvesto metrov visok monolit , na katerega vodi ozko stopnišče, nudi odličen razgled na jezero in naselja v bližini. Ko so domačinom zalili njive, so prešli na turizem. In dobro jim gre, vsaj po potrošniških masah sodeč.
Ampak Guatapé nudi še nekaj: je eksplozija barv, kot bi nekdo prevrnil paleto vzorcev iz Heliosa čez hiše, stopnice in ulice. Zócalosi – poslikani reliefi na spodnjih delih fasad – pripovedujejo zgodbe o vsakdanjem življenju, naravi, legendah in sanjah. Ob boku v naivskem slogu okrašenih fasad se jezero blešči kot ogledalo neba, skala v daljavi budi spomine na mitske velikane, in vse skupaj deluje kot živahna pesem, ki se konča sredi noči.
Slog barvanja je enovit, toda barvni razpon predvsem živih barv doda ravno prav anarhičnosti, da niste povsem prepričani, ali se uniformnost razblini ali pridobi na umetniškem vtisu. Če ženske v Buranu živcirajo moške z izborom odbito-živahnih barv fasad, pa so tisti, ki izbirajo barve v Guatapeju, povzdignili barvne aspekte svojih slikarij v kalejdoskopsko umetnost. Zdi se, da so bili kot otroci v šolah deležni neomejenih zalog flomastrov, vodenk in voščenk.
Guatapé je tako barvit, da se ti zdi, da si stopil v Bojanovo risanko. Vsaka hiša kriči v drugi barvi, kot da tekmujejo, katera bo bolj oslepila mimoidočega. Če imaš rad fotografiranje, boš tu relativno zadovoljen. Če boš pa iskal motiv za črno belo fotografijo, boš doživel živčni zlom. Dokazni material v galeriji fotografij spodaj.
Guatapé je radost za marsikoga. Je lahko gastronomska, alkoholna, instagramska, uživaška, takšna ali drugačna, za nekatere ujeta v arhitekturo. Mojega srca sicer ni vzradostil, mi pa tudi ni žal, da sem kraj obiskal.
V Guatapé sem prišel iz Medellina, do tam pa iz Salenta. Pot sem nadaljeval v Cartageno de Indias ob Karibskem morju.
Barichara, Kolumbija – kamnita pravljica
Preb. 7.100, nmv 1.280 m
Barichara je lepa kolonialna zgodba Kolumbije. Bele fasade, rdeče strehe in kamnite ulice – vse izgleda kot kulisa za film, v katerem bi igral Antonio Banderas. Nežna vročina popoldneva se razlije po ulicah, in ko sonce zaide, se vse obarva v zlato medeno toplino. Barichara je tišina, ki te objame – poslušaš, a slišiš le svoje misli, ki ti šepetajo regenerativni recept.
Je inspiracija, kamor bi Tarantino, Leone in Peckimpah lahko postavili svoje »sive junake«. Etablirani režiserji do tja sicer niso prišli, toda Barichara je bila mavrični navdih z oskarjem nagrajenega filma “Encanto: Naš čarobni svet” z vizualno osupljivo animacijo in dovršeno glasbo. Če ga boste iskali, je naslov originala samo Encanto.
Mestece nima atraktivnih znamenitosti v bližini, nobenih posebnih dreves ali gozdov, tudi ne markantnih ptic, metuljev ali kožuhastih živali, da bi jih bilo dovolj za obstoj organiziranih izletov z zanesljivimi videnji. Tam ni izposojevalnic in poligonov za štirikolesnike, spuščanja v napihnjenih kamionskih gumah po potokih ali kolesarskih downhillov po makadamskih cestah. No ja, mogoče tudi so, la da jih jaz nisem našel, ker jih nisem iskal.
Počel sem točno to, čemur je to mesto namenjeno. S sebe sem spiral sloje stresnih preizkušenj, nabranih v prejšnjih desetletjih. Ob srebanju kave po zajtrku sem se spraševal, zakaj tega nisem naredil prej. Sprehajal sem se po ulicah in zavijal v trgovinice z unikatnimi spominki, umetniške galerije in delavnice, kjer obdelujejo papir in lončevino. Po grobo klesanih rjavkastih tlakovcih sem prekrižaril večino ulic, občudoval belo in modro pobarvane zidove, preko katerih so segale cvetoče veje okrasnega drevja. Kupček od kosila sem podiral s hladnim pivom in gledal, kako se sence dreves v parku pomikajo po vzhodnih fasadah, ko je sonce počasi javljalo, da bo šlo spat pred mano. Ob večernem srebanju mojita sem razmišljal, kaj naj rečem mariachiju, če bi prišel mimo.
Barichara ne nudi le kontemplativnih prebliskov in polnjenja zdelanih baterij. Šest kilometrov od mesta je Guane, umirjena vasica sredi zelenja s stoletja staro kolonialno arhitekturo, le da so pročelja še bolj avtentična in niso tako temeljito spolirana kot v Barichari. Tja pelje Kraljeva pot (Camino Real), tlakovana steza, ki se ves čas zlagoma spušča, sprehod do tja s postanki vred pa lahko traja dve uri.
Gospod, s katerim sva šla na terensko jahanje, je bil eden redkih, ki me je vprašal po višini in teži. Tako lažje izbere pravega konja – ki lahko težo nese brez težav (večina konjev lahko nese do četrtine lastne teže), stremena pa se da prilagoditi dolžini nog. Bil je eden od dveh, ki sta mi na kontinentu ponudila čelado. Ta je bila dovolj čista, da sem jo hvaležno sprejel.
Od tu sem jo preko San Gila mahnil v podobno in zanimivo mestece, kjer se je čas ustavil stoletja nazaj – v 300 kilometrov oddaljeno Villo de Leyvo.
Villa de Leyva, Kolumbija – mesto, ki je obstalo v času
Preb. 17.000, nmv 2.150 m
Villa de Leyva je kot odprta knjiga kolonialne zgodovine. Ogromen tlakovan trg odmeva korake, ki se zdijo starejši od stoletij, bele hiše pa stojijo v popolni tišini in varujejo skrivnosti preteklosti. Tu se čas ne premika – le nežno diha. Popoldnevi so dolgi, svetloba je mehka, in človek se počuti, kot da je stopil v sliko, ki je ne želi zapustiti.
Mestece Villa de Leyva daje vtis, kot da ga je nekdo pozabil posodobiti. Ohranjeno je takšno, kot je nastalo v 16. stoletju, in mogoče se ti ob srkanju pijače pod senčnikom na pločniku zazdi, da lahko vsak trenutek pride mimo bradati španski konkvistador z ukrivljeno in zašiljeno čelado in te vpraša za pot. Trg je tako velik, da se ti zdi čas, ki ga nameniš prečkanju, kot dolžina polovice življenjskega obdobja. Mesto je muzejski eksponat, v katerega lahko dejansko stopiš.
Zakaj je tako? Mesto je stran od glavnih trgovskih poti v visoki dolini polpuščavskega sveta in v bližini ni nahajališč mineralov, ki bi jih bilo mogoče izkoriščati. Tako se je v zadnjih 400 letih le malo spremenilo. Ohranilo je svoj prvotni kolonialni slog in arhitekturo: ulice in velik osrednji trg so še vedno tlakovani z originalnimi tlakovci, številne stavbe pa izvirajo iz 16. stoletja. To je razlog, da je Villa de Leyva postala ena glavnih turističnih znamenitosti Kolumbije in je bila že leta 1954 razglašena za narodni spomenik, da bi ohranila svojo arhitekturno identiteto. Od kolumbijskega glavnega mesta je sicer oddaljena le 160 km, pot z avtomobilom do tja pa kljub temu zaradi slabih cest traja več kot tri ure, je pa vseeno mesto z okoliško pokrajino, ki vsebuje več zanimivosti, priljubljena vikend destinacija za prebivalce Bogote. Odkar je Kolumbija postala bistveno bolj varna, pa Villa de Leyva privablja vse večje število tujih turistov.
Ob prihodu sem že imel rezerviran let nazaj v Evropo in Villa de Leyva je bila postanek proti koncu moje večmesečne poti. Od tu sem nameraval le še v puščavo Tatacoa in nato v Bogoto, kjer sem imel v čakanju na dan odhoda na obveznem programu le še ogled Muzeja zlata. Ker sem sem prišel iz podobnega mesteca, nisem bil fotografsko navdahnjen, le še zadnjo priložnost za terensko jahanje sem izkoristil. Zato ni k temu besedilu priloženih prav veliko fotografiji, sem pa dodal »konjski« video.
Dobil sem vodiča na lisastem črno-belem konju, meni so dodelili črnega vragca. Čeprav je shajališče konj in turistov na robu mesta, je trajalo kar nekaj časa, da smo prišli iz gužve. In moj vranec je v nekem trenutku lepo prešel v galop. Mogoče sem zato kriv sam, saj dober konj reagira na minimalne jahačeve gibe, in mogoče je po nekem mojem subtilnem namigu konj sklepal, da lahko potegne. Malo presenečen nad tem sem se sicer predal užitkom, še posebej, ko sem videl, da mi vodič na svojem konju sledi brez ugovarjanja. Toda črni je prestavil še v višjo prestavo, vklopil je S program. Postalo je malo prehitro za teren, ki ga ne poznam, na široki makadamski cesti pa je bilo kar nekaj sprehajalcev, kolesarjev, mamic z vozički, tudi kak motorist. In čeprav me nihče ni niti bežno pogledal, se mi je zdelo, da najin sprint ni sovpadal z umirjeno okolico.
V tem diru sem opazil, da se bližamo T križišču z veliko avtomobilskega prometa. Prekleto hitro sem začel razmišljati, da je najbolje, da dirkača pod sabo ustavim, ker ne bi rad priletel na cesto kot šerif v New Yorku, zraven pa med letom iz sedla še opazoval verižno trčenje paničnih voznikov. Če mi ne bi uspelo, bi bila edina možnost tista nepriljubljena »na eno uzdo«. Nepriljubljena zato, ker s tem konja prisiliš, da obrne glavo na stran, pri tem pa se lahko začne vrteti v krogu, kjer en tak neizkušen jezdec, kot sem jaz, hitro konča v prahu, za povrhu pa še dobi odtis kopita na čelu.
Na srečo mi ga je uspelo ustaviti brez piruet. O čem sva z vodičem govorila, se niti ne spomnim, sem mu pa omenil, da »tiene un caballo poco loco«, on pa je rekel, da ni še čisto ujahan, ampak saj sem itak vprašal za galop. Hotel je povedati, da če že hočem galopirati, bom pa tudi obvladal enega »tough little half-wild« cayuse konja. Nisem sicer čisto prepričan v svoje sposobnosti obvladovanja napol ujahanih konjev in sem pristal na njegov predlog, ko je ob postanku za pijačo pri nekem tolmunu predlagal, da pač konja zamenjava. Ok, mogoče bo bolje, bolj predvidljivo in pod urejenim nadzorom.
Pa ni bilo. Ne vem zakaj imajo v JA takšno navado, da vodiči jezdijo zadaj in ne vodijo poti spredaj. Črni vranec, ki ga je vodič zadrževal za mano, je norel, kot da mu vloga ni všeč. Dvakrat je bil prisiljen razjahati. Vranec je očitno imel izrazit kolumbov kompleks in bi po moje problem rešil tako, da bi jezdil spredaj. Verjetno bi se konj umiril, pot naprej pa bi lahko bila povsem prijetna s še kakšnim galopčkom, če bi razmere na obljudenih makadamih dopuščale. Njegov »biti prvi« je verjetno botroval tudi predhodnim galopskim eskapadam, ko se mu je vodič na svojem konju od zadaj približal, ta pa ni hotel, da ga kdorkoli prehiti. Na koncu poti, ko sva se že med gostim prometom po asfaltiranih ulicah pomikala proti polju s konji, mi je postalo žal, da sem sploh pristal na zamenjavo. Lahko bi bilo bistveno bolj navdušujoče.
Vodič je vranca že več deset metrov pred koncem poti klofnil po riti in ga poslal jest seno, jaz pa sem v prvi bar za vogalom šel na hladno pivo, zadovoljen, da imam vse kosti cele, in po globljo kontemplacijo o pravih in napačnih odločitvah. Bila je nedelja popoldne in po ulicah iz mesta se je valila kolona mestnih terencev premožnih Bogotánov.
Villavieja (Tatacoa), Kolumbija – puščava, ki to ni
Preb. 8.000, nmv 400-600 m
Mesteca z dušo, ki jih opisujem zgoraj, niso vsa stara, barvita ali zamrznjena v času. Nekatera so dodelana za turiste, pravi razlogi za obisk pa so v okolici, kot npr. Mindo. Eden takih krajev je tudi Villavieja, prijetno majhno mestece severno od Neive, do koder pripelje avtobus iz Bogote.
Popotniki tja ne zaidejo, ampak se ustavijo z namenom. Villavieja namreč leži na robu puščave Tatacoa, ki je poleg polotoka La Guajira, kjer je tudi najbolj severna točka kontinenta, drugo največje suho območje v državi. Kolumbija je v tropskem pasu, čez njen jugovzhodni del gre ekvator. Mogoče prav zaradi pomanjkanja sušnih področij v obliki prave puščave območju nostalgično rečejo »desierto de Tatacoa«, puščava Tatacoa.
Ampak Tatacoa se lahko trudi na vse pretege biti puščava, pa ji nikakor ne uspe, in je prav zaradi tega tako čudovita. Tehnično je Tatacoa suhi tropski gozd, ki pa se zaradi erozije in barvnih kontrastov obnaša kot puščava.
Dolina reke Magdalena, ki teče od juga proti severu skozi ali mimo puščave, je obdana z gorovji. Tam so Andi razcepljeni. Na zahodu sta Zahodno in Srednje Gorovje (Cordillera Occidental in Cordillera Central), na vzhodu pa Vzhodno gorovje (Cordillera Oriental). Ta gorovja poberejo večino vlage, ki pride s Pacifika in Amazonskega nižavja, zato je zaradi pomanjkanja padavin med njimi nastal polpuščavski svet Tatacoe.
Konkvistadorji in prvi kolonisti so pokrajini dali ime Tatacoa, v nekem slengu naj bi to pomenilo klopotači podobno strupenjačo. Očitno jih je bilo veliko, toda zdaj kačice niso več zvedave in se v glavnem potuhnejo pred najhujšimi plenilci na dveh nogah. Poleg kačic strupenjačic se tam živeči ozeloti čez dan skrijejo v kakšno senco, področje pa naseljujejo še želve, glodalci, pajki, škorpijoni, orli, seveda pa tudi kak kuščar.
Erozija je s pomočjo vetra in tistih malo padavin iz glinene zemlje oblikovala kanjone – rdeče, oker in sive. Res so lepi, zunajzemeljski. Ampak če puščavo obiščeš sredi dneva, te bo sprejela z vročino in ti nežno šepetala na uho, kako prikupno varljive so tvoje misli, da boš tu našel senco. Težko bo, kajti tudi več metrov visoki kaktusi ne dajo prav veliko sence, če pa že, je obkrožena z bodicami in nihče ne želi postati ježevec za nekaj stopinj hladnejši zrak. Tisti veliki, največji, pa rastejo po vrhovih grebenov, kamor še kuščarju drsi, in se z dvema ali več dvignjenimi rokami posmehujejo preznojenemu revežu spodaj.
Erozija razkriva tudi fosile poasteroidne favne in flore, zato je v Villavieji (recimo, da bi po naše rekli Stara vas) sredi vasi prijazen arheološki muzejček. Večina fosilov in na razlagalnih panojih in dioramah upodobljenih živali je iz svetovno znanega in s fosili izredno bogatega arheološkega najdišča La Venta. Milijone let nazaj je bila Tatacoa ob plitvem morju, ki je segalo globoko v Kolumbijo. Pred tremi milijoni let pa se je Panamski prehod sklenil in združil kontinenta. Spremenjeni morski tokovi so povzročili globalne motnje ekosistemov, s spojitvijo kontinentov pa je prišlo do pomembnega dogodka, ki ga učenjaki imenujejo Velika ameriška biotska izmenjava. Iz Južne Amerike gor so šli kopenski lenivci, predniki pasavcev in oposumov, iz Severne na jug pa mastodonti, jaguarji, jeleni, sabljasti tigri, konji (ki so čez milijon let tam izumrli) in kamelidi (predniki sedanjih lam, alpak, vikunj in gvanakov).
Odsotnost svetlobne onesnaženosti in noči brez oblakov pa omogočajo opazovanje zvezd, zato je ena od obveznih dejavnosti obisk provizoričnega observatorija na prostem, kjer entuziastični zvezdoslovec obiskovalcem, ki ležijo na preprogah, razporejenih v vrstah kot v učilnici, pojasni, kje so nebesna znamenja južnega in severnega neba. Samo špansko je, tako da sem zastopil – skoraj nič. Ob strani so trije močni teleskopi, skozi katere smo gledali, ko smo prišli na vrsto. Čeprav je astrolog povedal, da bomo skozi teleskop videli Oriona, sem pač verjel, da je. Ker se je skozi vsakega od treh teleskopov videlo bolj ali manj svetlo zvezdo. Bilo je poučno, še bolj zanimivo pa je postalo, ko sem ob vrnitvi na svoj prostor ugotovil, da mi je mehko preprogo uzurpiral štirinožni kosmatinec, tako da sem se usedel zraven, nasmehi in komentarji ostalih v »razredu« pa so sporočali, da jih scena zabava.
Milijoni let stari fosili in milijone svetlobnih let oddaljene galaksije ti govorijo, da si sicer res del tega vesolja, a tako majhen in nepomemben, da nihče ne bo opazil, če se kje izgubiš. Nisem se – v Villaviejo sem prišel iz Villa de Leyve, od tu pa sem šel v Bogoto, kjer sem čez nekaj dni poletel nazaj v Evropo.
Epilog
Življenje za ljudi v tem prispevku opisanih krajev predstavlja preživetje, delo, zaslužek, vstajanje zgodaj zjutraj in ukvarjanje s tujci večino dneva, ampak mi obiskovalci jim to omogočamo, oni pa naš obisk cenijo in spoštujejo, ker od njega živijo.
Ne glede na ljudi, ki so z razvojem začeli, vemo, kaj masovni turizem naredi iz obleganih krajev. Omejevanje dostopa, višje vstopnine in še višje cene nočitev, planiranje in rezerviranje vnaprej, še vedno pa vse preobljudeno. Pomislil sem samo na Benetke, La Alhambro, Lalibelo, Angkor Wat. Nekaterim od zgoraj opisanih se že dogaja, stalno ali čez vikende, spet drugi pa kljub temu, da so znani, še vedno nudijo tišino. Tisto preprosto, ki pomirja.
Od opisanih krajev jih je polovica v Kolumbiji. Res da je dežela velika, ampak tako število je bolj posledica dejstva, da je bila dežela zadnja na moji poti. Verjetno sem marsikateri kraj spustil, ker se mi je nekoliko mudilo, in si nisem vzel časa, da bi si privoščil več iskanja in daljši postanek. Mogoče bom naslednjič, ko bom še malo starejši, bolj pozoren na kraje, ki nudijo več tistega, kar nam manjka. Želel sem si nadaljevati v Venezuelo in si ogledati mizaste gore, Angelov slap in še marsikaj, ampak zaradi težavnih varnostnih razmer v državi je postalo potovanje po njej – ne nemogoče, samo nesprejemljivo drago. Bolj po sili razmer kot namensko sem iz Kolumbije sicer že imel rezerviran let za Kostariko, a je po štirih mesecih moj potovalni proračun začel kazati znake prekoračitve, pri kakršnih ti banke že pošiljajo grozilna pisma. Moje mokre sanje, da bi s postanki v Srednji Ameriki potovanje zaključil ob hladnem pivu med pogovorom z glasbenikom v kakšni kleti jazz kluba v New Orleansu, se niso izšle. Pa kdaj drugič, če bosta voda in zrak iz Vilcabambe kaj pripomogla.
Ko mi bo uspelo še kdaj na tisti kontinent, točno vem, kje se bom ustavil in ponovno okušal milino mestec z dušo. Pa ne le v zgoraj opisanih, tudi kakšno novo si bom poiskal, kajti nekateri kraji se hitro pokvarijo, drugi pa vzniknejo kot feniksi in vabijo posebno vrsto popotnikov – tiste, ki se zavedajo, kje je vredno postati.