Nimiipuu in Appaloosa

Zgodba o Ljudstvu in Konjih

https://commons.wikimedia.org/wiki/File:Nezperceindians1895ish.jpg

Unknown author, Public domain, via Wikimedia Commons

1. Zgodovina se bo ponavljala

Hispaniola je latinsko ime za drugi največji antilski otok, ki si ga zdaj delita Dominikanska republika in Haiti. Konec leta 1492 je na tla otoka stopil Krištof Kolumb in ga takoj razglasil za ozemlje španske krone. Njegovo odpravo je sponzorirala španska kraljica Izabela, ki ji je ob pomoči Ferdinanda Aragonskega nedolgo nazaj uspelo še zadnjemu mavrskemu emirju iz Granade pokazati pot nazaj čez Gibraltarsko ožino. Rekonkvista je bila končana in katoliška Španija, očiščena krivovernih muslimanov in Judov, se je ozirala po novih, neraziskanih ozemljih.

Takrat je veljalo prepričanje, da je dežela tako mo(go)čna, kolikor ima zlatih palic v svojih zakladnicah in pozlačenih kupol palač in katedral. Pot do bogastev mitske Indije naj bi obstajala tudi na zahod, in Kolumbovo udinjanje za financiranje odprave v to smer so pred Španijo zavrnile tri države. Šele Izabela se je odločila tvegati in z načrtom so se strinjali vsi: domorodce, ki bi jih našli po poti, bi morali najprej olajšati bremena zlata in drugih bogastev, potem pa siromake pokristjaniti.  

Kolumb in njegovi vojaki niso iskali zlata po potokih in ob rečnih bregovih. Domačinom so ukazali, da ga morajo prinašati. Tistim, ki zahtev po količini niso izpolnili, so sekali roke, noge, ušesa, nosove.

Sijoče zlatnine je napraskal, kolikor je mogel, pustil 40 ljudi na zasilno utrjeni postojanki, zbiti iz ostankov na koralnem grebenu nasedle karavele Santa Marie, in odplul na dvor po hvalo. Ko so med njegovo odsotnostjo domačini pobili vse osvajalce kot maščevanje za plenjenje, posilstva in hudodelstva, mu je verjetno prišlo še bolj prav, da se je lahko ob vrnitvi neusmiljeno vrgel nanje. Med krvavo kazensko ekspedicijo je ugotovil, da bo zlata bolj malo, in na koncu v stari svet odpeljal 500 sužnjev, ki pa so skoraj do zadnjega pomrli na naporni poti.

Brezobzirni tiran je okrutno mučil in bičal tudi svoje mornarje. Od več tisoč mož na vseh njegovih odpravah jih je preživelo le 300. No, ni bil on kriv za vse smrti med njegovimi pomorščaki, a zaupal ni nikomur. Obsedenost z zlatom in denarjem je bila kriva, da je v nezaupanju in strahu pred uporom posadke marsikatero noč prebedel.   

Ker se ni mogel kopati v zlatu, se je spajdašil z nekim italijanskim gusarjem in sklenil je, da bo prodaja neoboroženih, mirnih, golih in strahopetnih domorodcev za sužnje dober posel. Ko je že bil imenovan za guvernerja novih ozemelj, so ga misijonarji zatožili, da ne dovoli pokristjanjevanja domačinov. Pa ne iz spoštovanja do njihovih verovanj, ampak jih kot kristjane ni mogel prodajati za sužnje. Novi guverner ga je vklenjenega poslal domov, španski dvor ga je povlekel za ušesa in mu odvzel vsa pooblastila. Njegova zgodba je bila končana, v Novem svetu pa so po njem vseeno poimenovali državo, en kup rek, provinc, vrhov, planot, mest, spomeniki in kipi z njegovo podobo pa se še kar bohotijo po celem kontinentu.

Čeprav so že takrat sumili, da Kolumb ni prišel v Indijo, mu je šele Vespucci kakih 20 let kasneje, ko je kartiral vzhodno obalo Brazilije, dal vedeti, da je po pomoti odkril novo ozemlje, ki ni ne Indija in ne Azija. A ne glede na to, v kateri novi svet bo od njegovega časa naprej stopila Evropejčeva noga, so že prvi beli osvajalci nakazali, kakšna usoda čaka avtohtona ljudstva.

Vir:https://commons.wikimedia.org/wiki/File:Christopher_Columbus%27_Soldiers_Chop_the_Hands_off_of_Arawak_Indians_who_Failed_to_Meet_the_Mining_Quota.jpg Theodor de Bry, Public domain, via Wikimedia Commons

2. Prvi pravi Američani

Poselitev Amerik se ni začela s pohlepnimi Španci. Tudi ne z Leifom Eriksonom, ki je z Islandije priplul na ameriški kontinent do današnje Nove Fundlandije 500 let pred Kolumbom. Tam sicer ni ostal, bi se pa Ameriki tudi z Vikingi najverjetneje zgodil Lindisfarne.

Leif Erikson odkrije Ameriko

https://commons.wikimedia.org/wiki/File:Leif_Erikson_Discovers_America_Hans_Dahl.jpg

Hans Dahl (1849-1937), CC0, via Wikimedia Commons

License: CC0

Ne glede na to, da so stenske poslikave mastodontov iz neke kalifornijske jame stare kar 130.000 let, se dokazano aktivno zgodovinsko dogajanje začne pred okoli 14.000 leti, po zadnji ledeni dobi. Več kot 13.000 let stara Eva iz jame na Jukatanu in istodobna kloviška kultura, 9.000 let star Kennewiški človek, in spet v približno enako obdobje segajoče jamske poslikave v Sierri de Capibara v vzhodni Braziliji, so zgovorni dokazi o zgodnji poseljenosti Amerik. Arheologi se sicer še ne morejo zediniti, ali so prišli čez Atlantik z ugodnimi morskimi tokovi iz Afrike ali manj ugodnimi iz Evrope, čez Pacifik s Polinezijskih otokov ali preko suhe Beringove ožine.

Verjetno bo povsem držalo, da so mnoga ljudstva, ko so po zadnji ledeni dobi prišla skozi severozahodni prehod med dvema velikima ledenima ploščama z Aljaske na jug, poselila kontinent. A ne v nekaj letih, trajalo je stoletja ali tisočletja. Še prej so vzhodnoazijska ljudstva čez takrat kopni prehod preko Beringove ožine do Aljaske potovala nedoločeno število (sto)let(ij). Zaradi obsežnih ledenih plošč je bila morska gladina takrat nižja za več kot 100 metrov, Azijo in Ameriko je povezoval kopenski most. Domnevajo, da se niso selili samo po zadnji ledeni dobi, v zadnjih petdeset ali sto tisoč letih je bilo ledenih dob več in zgodovinarji ne morejo zanikati, da se poseljevanje Severne Amerike ni zgodilo v enem samem sunku po zadnji.

Animirani prikaz kopenskega mostu čez Beringovo ožino od 21.000 let nazaj do danes

Vir: http://www.ncdc.noaa.gov/paleo/parcs/atlas/beringia/lbridge.html

Beringia Land Bridge. Animated gif of its progress from 21.000 BP (before present) to modern times. See also: Bering Strait

Figure1. Submergence of the Beringian land bridge with post-Last Glacial Maximum (LGM) rise in eustatic sea level

License: Public domain

Ljudstva so s sabo prinesla svoje navade in kulturo, v tisočletjih so jih razvijali in spreminjali. Njihovi jeziki in jezikovne skupine, ki so jim pripadali, so bili raznoliki, tako kot imena, katerih večino jim jih je kasneje nadela zahodna civilizacija. Samo v Severno Ameriko je prišlo več sto ljudstev. Kasneje so nam postali bolj znani kot Arapahi, Apači, Asiniboini, Čipeve, Delavari, Komanči, Seminole, Kiove, Poniji, Irokezi, Huroni, Suji, Šošoni, Šajeni, južneje so se naselili Olmeki, Tolteki, Inki, da ostalih niti ne naštevam. Mnogim med njimi so imena nadeli Španci, Francozi in Angleži, obstajajo pa tudi v slovenščino prevedena imena. Verjetno bi prvotna ljudstva bila bolj zadovoljna, če bi jih imenovali tako, kot se poimenujejo sama (LINK: Izvirna plemenska imena prvotnih severnoameriških ljudstev).

Med njimi je bilo ljudstvo Nimiipuu, in ob prihodu belih osvajalcev so naseljevali sedanji severozahod ZDA, ozemlje Kolumbijske planote v zveznih državah Washington, Oregon in Idaho. Bili so ribiči, lovci in nabiralci, svoje tabore so premikali kot so jim narekovali letni časi. Tako kot večina prvotnih Američanov so živeli z naravo in od nje vzeli toliko, kot so potrebovali za življenje.  Njihov jezik je bilo eno od narečij sahaptinske jezikovne skupine, Nimiipuu(timt) pa pomeni »Mi, Ljudstvo«.

Slikar George Catlin  se je proslavil s portretiranjem Indijancev in slikanjem njihovega življenja – na tej sliki je No Horns on his Head (Brez rogov na njegovi glavi) iz plemena Prebodenih nosov v sujskem oblačilu

By George Catlin – Smithsonian Institution, Public Domain, https://commons.wikimedia.org/w/index.php?curid=6033361

Naselje Prebodenih nosov

https://www.nps.gov/articles/archeology-nez-perce-national-historic-trail.htm

public domain

3. Severnoameriški konji

Poleg človeških ostankov je 13.000 let staro tudi doslej najstarejše odkrito okostje konja v Severni Ameriki. 

Ameriški konji, ali bolje rečeno, predniki vseh konjev, naj bi živeli prav na ozemlju sedanje Severne Amerike. Skupaj s tapirji in nosorogi spadajo med lihoprste kopitarje in milijone let nazaj so bili precej manjši. Do zadnje ledene dobe so zrasli in poselili azijske stepe vse do Anatolije in Evrope, zaneslo pa jih je tudi v Afriko.

Zgodovinarji vsled pomanjkanja dokazov trdijo, da so po zadnji ledeni dobi konji v Severni Ameriki izumrli. Našli naj bi tudi mlajša okostja, in oživlja se teorija, da so tam vedno bili. Nekateri med njimi naj bi imeli grive, dolge skoraj do tal, drugi progaste noge, celotno telo posuto z lisami ali pa kodrasto dlako.

O čredah divjih konjev je poročal tudi angleški pomorščak in gusar Francis Drake, ki je ob koncu 16. stoletja iskal severozahodni prehod v Azijo.

Indijanci ob prihodu Evropejcev niso imeli knjižnic ali samostanov z rokopisi, vendar se staroselci ob namigovanjih, da brez Špancev v Ameriki ne bi bilo konjev, le skrivnostno namuznejo in ob omembi starodavnih ustnih izročil in legend povedo, da so jih vedno imeli. Ne vsi in ne v velikem številu, pa vendar.

Španci so na kontinent v današnjo Mehiko konje pripeljali leta 1519, prvo zabeleženo videnje domorodcev s konji v obeh Karolinah pa je le dve leti mlajše. O tem, kdo naj bi jih videl, nisem zasledil verodostojnega podatka. Mogoče bo ta del besedila potrebno nekoč spremeniti. Vsekakor nobena teorija ne dopušča, da bi konji iz Mehike v samo dveh letih naredili tisoče kilometrov dolgo pot skozi gozdove in močvirja in še poselili Karolini, tudi če bi lastnikom ušli takoj ob prihodu.

Če ta teza, čeprav sloni na vprašljivih temeljih, vseeno drži, jih najverjetneje ni bilo veliko, vprašanje je tudi, ali so bili sploh udomačeni. Konji, ki so jih v Ameriko uvedli Španci, so bili udomačeni in vzrejeni za različne namene.

Ameriški konj s kodrasto dlako

By Lindsayanne at English Wikipedia, License: CC BY 2.5, https://commons.wikimedia.org/w/index.php?curid=1786207

4. Prihod španskih konjev

Španija je bila stoletja v vojni z mavrskimi vladarji na jugu Iberskega polotoka. Kraljica Izabela je, da je lahko sploh pomislila na zmago, potrebovala močno konjenico. Zbrala je konje z vseh koncev kraljestva, in tudi ko je Al Andalus postal spet španski, so bili konji izredno cenjeni. Vodili so natančne evidence o vsakem žrebcu in kobili doma, in o natovorjenih na ladje za Novi svet.

Kljub temu so Španci, bolj zavojevalci kot pa raziskovalci, povzročili velik porast populacije konj v Amerikah. Za osvajalske potrebe so jih pripeljali že na drugi plovbi. Zaradi omejenega prostora so na ladje stlačili manjše, nato so uvažali večje in kasneje robustnejše delovne konje. Začeli so tudi z vzrejo v Novem svetu.

Najprej so jih razvozili po Karibih. Cortés, Pizarro, De Coronado in De Soto so jih nato v naslednjih desetletjih zanesli v Južno Ameriko, Mehiko in na Florido. V Mehiki so si nagrabili ogromno azteškega zlata (Cortés), iztrebili Azteke in v upanju na enako bleščeči Eldorado na severu leta 1521 prišli do ustja reke Rio Grande. Sredi 16. stoletja so se razširili proti severu v novoustanovljeno provinco Nuevo Mexico.

Zasužnjili so pleme Pueblo, ki so kot prisilni pastirji prišli v stik s konji. Nekateri sužnji so se bolj ali manj skrivaj naučili ježe. V drugi polovici 16. stoletja so se pueblski Indijanci uprli, pobili kakih 400 Špancev in preostalih 2.000 naseljencev za nekaj časa pregnali nazaj čez Rio Grande. Poleg tega so v španskih bilancah precej oskubili postavko »osnovna konjska čreda«. Indijanci so konje prodajali naprej, število je naglo raslo, marsikje pobegli ali izpuščeni konji so postali divji mustangi in začeli naseljevati Severno Ameriko. Konji so tako zaključili dolgo potovanje okoli sveta in se po drugi strani vrnili tja, od koder izhajajo.

Indijanci iz plemena Hopijev mečejo misijonarje s pečin

MarkThree – Own work

Rebellion at San Miguel Mission at Oraibi where the Giant Ogre Kachina and the Hop warriors throw the priests over the cliff. by Hopi/Tewa Neil David Sr.

License: CC BY-SA 4.0

5. Odiseja lisastih konjev

Poleg konjev v isti rod Equus spadajo tudi osli in zebre. A ostanimo pri konjih. Imajo različne barve kožuha z različnimi odtenki in barvnimi kombinacijami po raznih delih telesa.  

Očitno so prav lisasti konji privlačili ljudi še pred prvo udomačitvijo konja pred okoli 6.000 leti. Upodobitve so našli v jamah Pech Merle in Lascaux v Franciji, pa tudi marsikje drugje. Stare so več kot 15.000 let. Njihove upodobitve pa niso fantazije ali rezultat kakšnih psihoaktivnih stanj artistov, paleolitski umetniki so po Evrazijskih votlinah slikali svoje okolje takšno, kot so ga videli. DNK okostij konjev iz Sibirije, Iberskega polotoka, Zahodne in Vzhodne Evrope namreč potrjuje, da je bil za leopardji vzorec odgovorni LP gen pri konjih prisoten že pred 35.000 leti.

Upodobitev lisastih konjev v jami Pech-Merle v Franciji

Photograph: Centre for Prehistory of Pech Merle/P Cabrol/AP

https://www.bradshawfoundation.com/news/cave_art_paintings.php?id=The-Horses-of-Pech-Merle—Observed-or-Imagined-

Verjetne barve kožuha evropskega divjega konja12]

Reconstruction of the 5 possible phenotypes of European wild horses. The coat colors are based on genetic and historic evidence. The head shape, body shape and proportions are based on those of living wild horses and on historic descriptions.

DFoidl – Own work

License: CC BY-SA 3.0

Konje so najprej udomačili za delovno (vlečno) žival, kasneje so jih začeli uporabljati v spopadih in vojnah za vleko bojnih vozov, nato kot jezdne živali.

Kitajska dinastija Han se je 2000 let nazaj poskusila ubraniti pred vpadi severnih ljudstev, prednikov Hunov in Mongolov, ki so vdirala skozi vrzeli v Kitajskem zidu. Prestrezanju hitrih vpadov plenilcev na konjih počasni in neokretni kitajski delovni konji niso bili kos.

V Knjigi premen, najstarejšem zgodovinskem dokumentu Kitajske, piše, da bodo odrešilni »nebeški konji« prišli z zahoda. Vladar je izvedel, da ima neko ljudstvo v dolini Fergana (današnji Uzbekistan) vrhunske »konje krvavega znoja«. Ko so se namreč pri naporni ježi oznojili, je bilo zaradi zajedalcev v grivi videti, kot da je njihov znoj krvav. Za Kitajce se je prerokba iz Knjige premen uresničila.

Kitajski umetnik je mojstrsko upodobil konja, kot da leti

https://commons.wikimedia.org/wiki/User:G41rn8

Flying Horse Of Gansu. Eastern Han dynasty, 25 – 220 AD. Gansu Provincial Museum This outstanding bronze horse has become an iconic emblem of China. Racing through the skies, it treads on a swallow (base of statue) that looks up in amazement. Unlike Pegasus, the Western flying horse, the wingless Han steed is meant to be understood metaphorically rather than literally; it represents an ideal horse that can gallop so fast that it seems to outrun the wind. The sculpture is perfectly balanced on only one hoof, to complete the illusion of flight.

G41rn8 – Own work

The Gansu Flying Horse, East Han, Bronze, Gansu Provincial Museum

License: CC BY-SA 4.0

Vladar je takoj poslal dvorno delegacijo v nabavo. Menda ni šlo vse po načrtu in ko so tam svoje meje zaprli za izvoz ferganskih konj, je cesar nadnje poslal kar celo vojsko, 80.000 mož, tako zelo si jih je želel. Potem je bil dogovor lažji. Te konje, med njimi veliko lisastih, so kasneje upodabljali mnogi kitajski umetniki.

Kitajski vladar z vprego lisastih konjev

Vir: https://en.wikipedia.org/wiki/Qin_bronze_chariot#/media/File:Bronze_Chariot_and_Horses_(24163255235).jpg

Laika ac from UK – Bronze Chariot and Horses

License: CC BY-SA 2.0

V stoletjih so si ferganske konje v vojnah ali s trgovanjem izmenjavala različna ljudstva. Te hitre, okretne in vzdržljive konje, je kasneje dobil tudi Džingiskan, eden največjih imperijev vseh časov pa je kriv, da je danes lisaste konje samo v Aziji mogoče videti od Indije do Koreje. Potomci ferganskih konjev so tudi konji pasne Akhal-Teke, ki jo že 2.000 let vzrejajo na ozemlju današnjega Turkmenistana. Zanje je značilna svilnato- ali kovinsko-lesketajoča se dlaka.

Akhal-Teke

Vir: https://commons.wikimedia.org/w/index.php?curid=27787013

By Artur Baboev – give free of charge right for promouting of Akhal-teke article on Wikipedia – Own work, CC BY-SA 3.0,

Izvorno si prednike ferganskih konj lastijo Perzijci, ime so dobili po kraju Nisaia ob vznožju južnega dela pogorja Zagros v današnjem Iranu. Za nisejske konje so se zelo zanimali Grki in predvsem Špartanci so jih nabavljali, vzrejali in prodajali na Iberski polotok. Njihovi geni so v pasmah kartuzijancev, luzitancev, andaluzijcev, berbercev in španskih mustangov. Na nisejcu je jezdil tudi Aleksander Veliki. Nisejci so bili najboljši konji starega veka. Nekateri so imeli lisasti leopardji vzorec, drugi svetlo zlato dlako, lesketajočo se kot novi kovanec. Nisejec Rakš, na katerem je lahko jezdil samo narodni junak Rostam, je ovekovečen v Epu o kraljih perzijskega literata Ferdosija.

Rakš ubrani spečega Rostama pred levom

By Attributed to Sultan Muhammad – Transferred from ru.wikipedia to Commons., Public Domain, https://commons.wikimedia.org/w/index.php?curid=7849906

Za evropske vladarje je bil lisasti konj prestiž. Želeli so se portretirati na njih, in dokaze o tem hrani vsak boljši muzej. Postali so pogosto darilo. Svoje sorodnike, druge kraljevske družine in pomembne državne aristokrate so toliko časa obdarovali z njimi, da je vsak malo višji birokrat že imel lisastega konja v hlevu. Zanimanje zanje je potem zamrlo in masovno so jih začeli izvažati v Novi svet.

Ludvik Štirinajsti ob zavzetju Besançona 1674, Hermitage, Sankt Peterburg

By Adam Frans van der Meulen – 1. Museum Syndicate2. The Hermitage, St. Petersburg, Public Domain, https://commons.wikimedia.org/w/index.php?curid=857884

6. Ljudstvo spozna konje

Nimiipuu so bili največje ljudstvo na Kolumbijski planoti. Tako kot druga plemena so imeli zaveznike in sovražnike, s katerimi so se bojevali. Na jugu so na območju Velikega Bazena  (današnji Nevada in Utah) živeli Šošoni. Z njimi se je pleme Nimiipuu bojevalo, toda v mesecu trgovanja je veljalo premirje in mnoga plemena so ponujala svoje izdelke in presežno blago. Ni sicer znano, ali je bilo v mesecu trgovanja ali v preostalih, ko so Nimiipuuji prišli do šošonskih konjev.

Ljudstvo je konje potrebovalo za lov in bojevanje. Lisasti so jim prirasli k srcu, a so med njimi opazili velike razlike – nekateri osebki so bili odlični, drugi zelo slabi.

Nimiipuu so bili strokovnjaki za vzrejo psov, in dolgoletne izkušnje so prenesli na konje. Slabe žrebce so kastrirali, slabe kobile odprodali. Če niso bili edini, pa gotovo eno redkih staroselskih plemen, ki se je vzreje konj lotilo načrtno. Kolumbijska planota, kjer je pleme živelo, je bila z obširnimi travnatimi planjavami idealna za črede konj. Začeli so s selektivno vzrejo in v naslednjih desetletjih dobili srednje velikega, vitkega, živahnega, pogumnega in neutrudljivega lisastega konja.

Po globelih kolumbijske planote in zahrbtnih grebenih Skalnega gorovja je stopal z zanesljivim korakom in v galopu je brez težav dohitel čredo bežečih bizonov in bojevnika pripeljal ob bok njegove skoraj tono težke tarče. Njegov galop je bil dovolj mehak, da je lahko lovec na njegovem hrbtu zanesljivo ciljal. Omenja se, da je med  truščem tisočih bizonjih kopit v begu slišal skozi zrak izstreljeno puščico z loka svojega jezdeca, in zanj je to bil signal, da je odgalopiral med dirjajočo čredo in ranjeno žival in jo izločil iz črede.

Catlinova upodobitev Indijancev na konjih pri lovu na bizone

By George Catlin – Christie’s, LotFinder: entry 5546017, Public Domain, https://commons.wikimedia.org/w/index.php?curid=19101102

Čeprav so bile črede bizonov velike, je bil lov nanje, če se je lovec moral približati peš, vprašljiv in mnogokrat neuspešen. Odeti v volčje ali bizonove kože so se morali po vseh štirih približati čredi, da so lahko ubili enega ali dva, preden je čreda zbezljala.

Bizoni se posameznih volkov niso bali, zato so se Indijanci pri lovu nanje odeli v volčje ali bizonje kože

Catlin and His Indian Guide Approaching Buffalo under White Wolf Skins

License: Public domain

Konji so Ljudstvu omogočili ne samo razvoj lovske kulture, ampak tudi dovolj hrane. Njihovi konji so postali znani in po zaslugi lisastega vzorca prepoznavni tudi pri drugih plemenih, še posebej pri prerijskih Indijancih, katerih prehrana je bila odvisna od bizonov. Hrane je bilo po zaslugi konj dovolj in ljudstvo Nimiipuu je postalo premožno.

7. Lewis in Clark

Tudi prišleki iz Evrope so imeli svoje konflikte. Bojevali so se z domorodci, Angleži s Francozi, potem so novi naseljenci iz Angležev postali Američani, Angleže poslali nazaj v Združeno kraljestvo in razglasili ZDA, Špancem pobrali jugozahod, se na koncu iz bolj ekonomskih kot altruističnih protisuženjskih razlogov še pošteno zgarbali med sabo, nekje vmes pa od Francije, takrat finančno in politično v škripcih, leta 1803 kupili Louisiano.

Poimenovana po seriji francoskih kraljev (ali po enem od njih) je obsegala precej več kot sedanja zvezna država. Z dobrih 800.000 kvadratnih kilometrov je zajemala celote ali dele 15 sedanjih zveznih držav in 2 kanadskih provinc po sredini kontinenta od Mehiškega zaliva do sedanje Alberte v Kanadi. Obsežni teritorij je bil zahodno od reke Mississippi in je dobil vzdevek Meja (The Frontier) ali Divji Zahod (Wild West).

Še istega leta je predsednik Thomas Jeffferson poslal iz St. Louisa odpravo, ki naj bi raziskala ameriški severozahod in našla pot do Pacifika. Precej znanstveno naravnano odpravo so tvorili vojska ZDA in prostovoljci. Vodila sta jo Meriwether Lewis in William Clark. Od 45 osebkov je na 3-letni poti umrl le eden, čeprav je bila odprava večkrat na robu spopada z izsiljevalskimi Suji in Arikarami.

Pot odprave Lewisa in Clarka

Route of the expedition on a map with modern borders

Goszei, from original by User:Sardon – Own work

Map of the Lewis and Clark Expedition (1804–1806)

https://en.wikipedia.org/wiki/Lewis_and_Clark_Expedition#/media/File:Lewis_and_Clark_Expedition_map.svg

License: CC BY-SA 3.0

Po toku Missourija navzgor je izčrpana in sestradana ekspedicija prišla na Kolumbijsko planoto. Nimiipuuji so jih lepo sprejeli, jih nahranili in obnovili njihove zaloge. Za nadaljevanje poti so jim dali svoje konje, njihove shirane in bolehne pa so zadržali, da si opomorejo. Lewis je o njihovih konjih zapisal: »Videti so odlične rase, veličastni, elegantno oblikovani, aktivni in vzdržljivi: skratka, mnogi od njih izgledajo kot dobri angleški konji. Zbujali bi pozornost, kjerkoli bi se pojavili.«

Odprava Lewisa in Clarka sreča pleme Ploskoglavcev

By Charles Marion Russell – "As Told by Charlie Russell (1912)." Discovering Lewis and Clark. Retrieved 2019-04-10., Public Domain, https://commons.wikimedia.org/w/index.php?curid=77923032

Nimiipuujem so prepustili tudi kastracijo nekaj konj iz odprave, ali pa so jih opazovali pri delu z njihovimi. Lewis je presenečeno ugotovil, da je njihova metoda naprednejša, saj so živali hitro okrevale, infekcije zaradi izcedkov pa so bile redke.

Pri njih so ostali 3 mesece in ko so se čez kako leto vračali s pacifiške obale, so se na poti nazaj ponovno ustavili pri Ljudstvu. Sprejeti so bili kot dolgoletni prijatelji, Ljudstvo pa je zanje zgradilo veliko leseno bivališče. Odprava jim je tako zaupala, da so bili edino pleme, ki je od njih prejelo strelno orožje.

Po prvi odpravi so čez Mississippi začeli hoditi beli naseljenci. Med iskalci boljšega življenja tudi barabini in avanturisti vseh sort, razni klateži, kriminalci na begu pred zakonom, revolveraši, zlatokopi, iskalci sanjskega kosa zemlje, ki ga v Starem svetu niso imeli, govedorejci, kavboji, za njimi rudarji, kovači, oštirji, brivci, učitelji, trgovci, ženske sumljivega slovesa, punčke, ki so sanjale o hišici v preriji, šerifi, sodniki in vojska. Zahod ali Meja je postala stičišče bolj ali manj divjih pripadnikov dveh civilizacij.

8. Rusi

Kljub popolnoma kredibilni razlagi o konjih, ki so jih kolonizatorji pripeljali iz Evrope, sem zasledil še teorijo o brodolomu ruske ladje nekje ob pacifiški obali, natovorjene z lisastimi konji. Zgodba o nasedli ladji se običajno pojavi kot ena manj verjetnih možnosti za razlago prisotnosti netipičnih ali prvih osebkov na nekem ozemlju.

Kljub temu, da Rusi s tem prispevkom nimajo nič skupnega, jih velja omeniti. Ko so se beli ameriški priseljenci v vojni za neodvisnost otresli davkov angleške krone in uvedli svoje, je na drugi strani sveta ruska monarhinja Katarina Velika leta 1783 spodbudila vzpostavitev prve stalne naselbine na Aljaski.

V času pred tem se je tudi v carski Rusiji okrepila aristokracija in krzno, še posebej pozimi, je postalo priljubljen modni dodatek. Ruski lovci in zankarji so tako zreducirali populacije soboljev in drugih sibirskih sesalcev, da je zaradi velikih prostranstev postal lov na krzna nedonosen. Takrat so svoje oči uprli v Aljasko, takrat redko poseljeno in še v nikogaršnji lasti, če ne upoštevamo staroselcev (Inuiti, Sitke,…). Na obalah Aljaske so bili vse od 1733. Domačine so pokristjanjevali, kaj več jim niso mogli vzeti.

Tržnica s krzni v Irbitu, vzhodno od Urala

Fur market in Irbit

By unknown / –Kuerschner 16:04, 24 March 2008 (UTC) – Larisch und Josef Schmid unter Mitarbeit hervorragender Fachmänner: Das-Kürschner-Handwerk II. Teil. Die Verarbeitung der Felle. 1. Jahrgang, Nr. 6, Paris, 1. Februar 1903. S. 24, Public Domain, https://commons.wikimedia.org/w/index.php?curid=3767732

Res so naleteli na bogato število krznonoscev, še posebej so bili navdušeni nad številno populacijo morskih vider, ki so živele ob pacifiški obali. Z ladjami so po vsej verjetnosti pluli ob obali vse do današnjih ZDA, kasneje so deklarirali suverenost nad pacifiško obalo na jug do 51. vzporednika (malo nad otokom Vancouver).

Do leta 1850 je od 300.000 morskih vider ostala le peščica. Carska Rusija, od Francozov in Angležev poražena v Krimski vojni, je potrebovala denar. Vzdrževanje Aljaske kot kolonije je postalo breme, ki si ga niso mogli privoščiti. Slišali so za divjo kalifornijsko zlato mrzlico in se zavedali, kaj odkritje zlata prinaša. Takrat sicer še niso vedeli, kaj skriva Klondike, toda bali so se, da bi Aljasko preplavili z juga, če bi tam odkrili zlato. Imeli so tako malo vojske, da bi jih Angleži iz Kanade z lahkoto porazili. Ker nikakor niso hoteli smrtnih sovražnikov Angležev za sosede na vzhodu, so naredili edino kar je bilo smiselno. Prodali so jo njihovim novim sovražnikom Američanom, ki so pravkar s Cornwallisovo vdajo pri Yorktownu pometli z angleško krono.

Tukaj se del zgodbe z Rusi konča. O brodolomu ruske ladje, polne lisastih konj, pa za zdaj le v kakšni risanki.

9. Zankarji

Iz angleščine izvirajoč izraz tráper (iz ang. trap = zanka) je tudi v SSKJ. Lovci na kožuharje so bili predhodniki ostalih belih naseljencev in po divjinah Severne Amerike in Kanade lovili bobre in vse, kar je bilo odeto v donosno krzno. Ne glede na dolžino cevi je bilo strelno orožje z okroglimi svinčenkami nenatančno, pa tudi smodnik in svinec je bilo treba kupiti, zato so živalim nastavljali pasti v obliki zank. Kože so prodajali monopolistični angleški Hudson Bay Company, ki je nadzirala trgovino s krzni. Kasneje so Američani ustanovili svojo American Fur Company.

Kanadski trgovec s krznom Colin Fraser razporeja dragocena krzna lisic, bobrov, kun in drugih živali

Part of: Ernest Brown collection. [1] Photos by C.W. Mathers and Ernest Brown (1877-1951). [2], Public domain, via Wikimedia Commons, Public Domain, https://commons.wikimedia.org/w/index.php?curid=339438

Prvi traperji so govorili francosko, saj so Kanado najprej naseljevali Francozi. Prehodili so dolge poti in imeli prvi stike z mnogimi domorodnimi plemeni. Nekaterim so nadeli opisna imena, ki so jih kasneje naseljenci z vzhodne obale enostavno prevedli v enakem pomenu v angleščino, pa tudi evropski jeziki so prevajali francosko – angleška poimenovanja. Tako na primer poznamo Pied-noir (ang. Blackfoot, slov. Črnonožci) in Gros Ventres (v angleščino ni prevoda, uporabljajo francoski izraz, slov. Veliki Trebuhi), Flatheads (angleško) pa so v slovenščino direktno prevedeni kot Ploskoglavci.

Francoski traperji so prišli na del Kanade in ZDA zahodno od velike razvodnice (greben, ki ločuje vzhodna porečja, ki se izlivajo v Atlantik, in zahodna, ki se izlivajo v Pacifik) kmalu po odpravi Lewisa in Clarka. Tam so očitno najprej naleteli na neke osebke, ki so imeli v nosovih okrasne obeske. Poimenovali so jih Nez Percé. Francozi kaj prida niso ločevali plemen med sabo, če so živela blizu ena drugim, saj so imela podobna oblačila in življenjski slog. Na nek čuden način se je ime Nez Percé prijelo največjega ljudstva na tem območju, Nimiipuu, ki prebadanja nosov ni nikoli prakticiralo. To so počele nekatere skupine Činukov, ki so živele bližje pacifiški obali. Tudi angleško govoreči beli naseljenci niso nikoli uvedli svojega poimenovanja, pri francoskem imenu so le opustili ostrivec na zadnjem e-ju. Po eni strani logično, saj je beseda Nez-Pers krajša in ni treba zvijati jezika pri izgovorjavi »Pierced Noses«. Ima pa kljub temu slovenščina Prebodene nosove.

10. Prebodeni nosovi in konj z reke Palouse

Nezperci, Nez Percé, Nez Perce, Ljudstvo, Nimipuu ali Prebodeni nosovi, so živeli na območju Lososove reke in reke Palouse, ki sta pritoka Kačje reke, ta pa se izliva v reko Kolumbijo. Za poimenovanje reke Palouse sta vsaj dve razlagi. Po eni naj bi v sahaptinščini, jeziku Ljudstva, pomenilo nekaj, kar štrli iz vode ali je »pritrjeno« na dno, in se nanaša na tista dva otoka (skali, čeri) na ustju reke Palouse v Kačjo reko. Še zdaj sta tam, samo da ju z obalo povezuje nasip ali most. Po drugi razlagi naj bi ji ime spet dali Francozi, saj »pelouse« v francoščini pomeni travnato planjavo, trato z nizko in debelejšo travo. Opis popolnoma ustreza, saj so se na travnikih ob tej reki pasle črede njihovih konjev, in Prebodeni nosovi so takrat med sosednjimi prerijskimi plemeni, ljudstvi z zahodne obale in iz Velikega Bazena, že sloveli po svojih odličnih konjih z lisastimi vzorci. Ob reki Palouse je živelo tudi manjše istoimensko ljudstvo, ki so bili prav tako kot Prebodeni nosovi izvrstni konjeniki.      

Konji Prebodenih nosov so prav zaradi svojega lisastega kožuha postali prepoznavni. Če so koga na lisastem konju vprašali »What are you riding?«, je odgovoril »A Palouse horse«, Paluškega konja, konja z reke Palouse. Ljubkovalno so mu rekli tudi »Palousey«, a ker je malokdo vedel, kaj Palouse sploh je, so v neki elementarni polpismenosti spojili angleški nedoločni člen »a« z besedo Palouse in nastal je Apalouse, kasneje Appaloosa. Prebodeni nosovi so vzredili pasmo in dobila je ime, ki obstaja še danes. Nanje so bili upravičeno ponosni in ko so jih prodajali, jim ni bilo prav nič nerodno trditi, da je »en Appaloosa več vreden kot deset ponijev«.        

11. »Dokončna« rešitev indijanskega vprašanja

Indijancev je danes v Severni Ameriki od dva do tri milijone. Ob prihodu belcev na kontinent jih je bilo od 8 do 15 milijonov. Razpon je velik zato, ker gre za ocene. Šteti so jih začeli kasneje, ko jih je bilo precej manj.

Zgodovina »osvojitve« ne samo Divjega Zahoda, ampak vseh Amerik, je od vključno Špancev naprej polna genocidnih dejanj in etničnega čiščenja. Vseh 350 mirovnih pogodb, ki jih je vlada ZDA sklenila z avtohtonimi ljudstvi, ima dve skupni točki: vse se nanašajo na odstop ozemlja in vse so bile prelomljene.   

Nekatera plemena so se zahtevam prišlekov uklonila. Sprejela so krščanstvo, bodisi protestantsko ali katoliško. Postali so živinorejci in poljedelci, vzpostavili so anglo-ameriške navade, oblačiti so se začeli po »ameriško«, oblikovali so osrednjo upravo.  Čikasoje, Čoktoje, Kriike, Čerokije in Seminole so zaradi spremenjenega življenjskega sloga imenovali »pet civiliziranih plemen«. Pri nekaterih od teh so živeli pobegli črni sužnji.

Toda »civiliziranost« jih ni rešila. Odkar je vlada ZDA kupila teritorije zahodno od Mississippija, so vznikale ideje, da bi na del ozemlja, polnega malaričnih komarjev, ki  jih ni zanimalo in so ga poimenovali Oklahoma, preselili vse Indijance, zemljo, na kateri so bivali, pa si prilastili za plantaže bombaža in mase novih naseljencev. Kljub etičnim pomislekom mnogih je leta 1830 ameriški predsednik Andrew Jackson, zakrknjen sužnjelastnik iz zagovornik eliminacije Indijancev, podpisal Indian Removal Act, Zakon o preselitvi (odstranitvi) Indijancev.

LINK: https://en.wikipedia.org/wiki/Indian_Removal_Act

Po nekaj vojnah so med drugimi prisilno izselili tudi 5 »civiliziranih«. Na dolgi poti, ki je kasneje postala znana kot Pot solza (Trail of Tears), so v 20 letih peš, brez hrane, v mrazu, nekatere v okovih, v spremstvu vojske nasilno deportirali desettisoče prvotnih naseljencev. Od 17.000 Čoktojev jih je na poti umrlo okoli 5.000, od 15.000 Kriikov 3.500, 3.000 od podobnega števila Čerokijev in 500 od 4.000 upornih Seminol (700 jih je že padlo v drugi seminolski vojni).

Pot solza

By User:Nikater – Own work by Nikater, submitted to the public domain. Background map courtesy of Demis, www.demis.nl and Wilcomb E. Washburn (Hrsg.) Handbook of North American Indians. Vol. 4: History of Indian-White Relations. Smithsonian Institution Press, Washington D.C. 1988. ISBN 0-16004-583-5, Public Domain, https://commons.wikimedia.org/w/index.php?curid=2681249

Ko so »počistili« jugovzhod, so se lotili plemen zahodno od Mississippija. Ponosna ljudstva niso bila pripravljena niti odstopiti svojih ozemelj niti spremeniti svojega načina življenja, beli prišleki pa nikoli niso imeli ne volje ne želje, da bi jih razumeli in upoštevali kot ljudi s svojo kulturo.  

Ameriški staroselci nikoli niso enotno nastopali v boju proti belim priseljencem. Edini poskus je bila Tekumzejeva plemenska zveza. Nekatera plemena so stopila na stran belcev in njihovi vojščaki so kot izvidniki pomagali vojski ZDA v boju proti sovražnim plemenom. Indijanci so bili slabše oboroženi, skoraj brez strelnega orožja, njihovi čelni napadi pa so se končali z velikimi izgubami in večnimi lovišči. Redki so bojne taktike prilagodili gverilskemu vojskovanju. Eden teh je bil Nori konj iz plemena Sujev.

Jugozahodna plemena so bila najprej v vojnah s Španci, nato Mehičani, na koncu še z vojsko ZDA. Po ameriško-mehiški vojni so ZDA priključile Novo Mehiko, Kalifornijo in Teksas. V letih 1849 do 1886 so v šestih vojnah porazili Apače, znameniti polkovnik Kit Carson je razen z njimi obračunal še z Navahi, in jih, ko jim je zaplenil vso živino, požgal pridelke in domove, etnično očistil njihovo ozemlje in prisilil, da so odšli v rezervat Bosque Redondo. Tudi Komanči so po večletnih bojih morali priznati poraz.

LINK: https://en.wikipedia.org/wiki/Long_Walk_of_the_Navajo

Trd zalogaj so bili na severozahodu živeči bojeviti Suji, ki so po odkritju zlata v Črnih hribih in vdorom zlatokopov na njihovo ozemlje, šli v vojno in v zgodovinski bitki leta 1876 pri Malem velikem rogu uničili 3 čete znamenitega 7. Konjeniškega polka generala Custerja. Bitko je vodil Nori konj.

S pokolom Sujev pri Ranjenem kolenu leta 1890 je 200-letno obdobje, ki ga zgodovinarji imenujejo Indijanske vojne, prihajalo h koncu. Indijanska zemlja je bila v lasti belcev, preživeli domorodci večinoma zdesetkani in stlačeni v rezervate, bančni roparji za zapahi ali pa pregnani vse do Bolivije (Sundance in Cassidy), tatovi živine na vislicah. Zahod je bil osvojen. Ostala je pravica do nošenja orožja z nekaj lepotnimi popravki in še dolgo rasistična bela Amerika.

General Philip Sheridan, sicer zagovornik vojne, je o Indijanskih vojnah realno povedal: »Vzeli smo jim deželo in sredstva za preživetje, razbili njihov način življenja in njihove življenjske navade, prinesli smo jim bolezni in razkroj znotraj družbe, in zaradi tega in proti temu so šli v vojno. Bi kdo lahko pričakoval manj?«

12. Vojna Prebodenih nosov

Leta 1855 so Prebodenim nosovom belci določili meje njihovega ozemlja. Ker je bil rezervat le malo manjši od njihovega dejanskega poselitvenega prostora, so dogovor sprejeli. Potem se je Indijancem zgodil sujski scenarij. Čeprav belci ne bi smeli vstopati na njihovo ozemlje, so tam odkrili zlato. Dve mesteci z 2.000 prebivalci sta zrasli čez noč, kajti za zlatokopi pride vse, kar potrebujejo – orodje, živež, trgovine, kak kos mila, in seveda ustanove, ki so rudarjem omogočale, da živijo bolj iz rok v usta, in zlato, ki so ga čez dan nakopali, zvečer pustijo v igralnicah in bordelih.

Konflikt je bil neizbežen. Tudi ko so vsiljivci ustrelili več Indijancev, vojska ni ukrepala. V poskusu zagotavljanja novih ozemelj za vedno več priseljencev so leta 1863 Prebodenim nosovom vsilili nov sporazum, s katerim bi odstopili 90 % svojega ozemlja. Njihova domovina se je skrčila s 75.000 kvadratnih kilometrov na zgolj 7.500.

Mnoge skupine so se odločile za selitev na miniaturno ozemlje, nekaj skupin pa je bilo proti (treaty in non-treaty skupine, za in proti sporazumu) in zahteve po selitvi niso nameravali upoštevati. Skupine so bile do 100 osebkov velike in vsaka je imela svojega poglavarja. Indijanska plemena so redko imela vrhovnega poglavarja, česar belci niso nikoli prav dobro razumeli in se čudili, zakaj potrebujejo na pogajanjih poglavarje vseh skupin in ne le enega.

Skupina Prebodenih nosov poglavarja Josepha spomladi 1877

By Photographs – Northwest Museum of Arts and Culture, Public Domain, https://commons.wikimedia.org/w/index.php?curid=5767367

Nez Perce group known as “Chief Joseph’s Band”, Lapwai, Idaho, spring, 1877

Uporniki so kljub temu vse do leta 1877 še živeli na svojem ozemlju izven rezervata. Maja 1877 so jim dali sramotno kratek rok za selitev in zaprli enega od poglavarjev, ki je glasno nasprotoval novemu sporazumu. Po več napadih ameriške voske so se pomaknili proti rezervatu, a so se odločili, da se bodo bojevali.

Vojna se je začela junija 1877 z napadom mladih bojevnikov na bele naselbine. Kot maščevanje za nekaznovane umore svojih sorodnikov pred dvema letoma so ubili 4 moške in enega ranili. Po prvotnem uspešnem napadu so jih naslednji dan izvedli še več in ubili 18 naseljencev. Čez nekaj dni se je upornim skupinam v taboru pridružila tudi skupina poglavarja Josepha. Tako so ga klicali belci, ime pa je dobil po svojem očetu, ki so ga v nekem ne ravno uradnem poskusu pokristjanjenja kot Jožefa poimenovali bližnji misijonarji. Čeprav je kot zagovornik miru poglavar Joseph razmišljal o pogajanjih z belci, je zaradi napadov v predhodnih dneh ugotovil, da je za to prepozno.   

V pričakovanju odziva ameriške vojske so se premaknili v Kanjon bele ptice (White Bird Canyon). Pripravljeni so bili, da se vojni izognejo, če pa ne, se bodo bojevali. V upornih skupinah je bilo 250 bojevnikov, ostalih 500 so bile ženske, otroci in starci. S seboj so imeli več kot dva tisoč Appaloosa konjev. Vojna je trajala od junija do oktobra, za Indijanci se je podilo 1.500 vojakov in poleg indijanskih izvidnikov še prostovoljne civilne milice, sestavljene iz belih naseljencev.

General Howard je nadnje v Kanjon bele ptice poslal 106 vojakov, 11 civilnih prostovoljcev in 13 indijanskih izvidnikov, in bil prepričan, da bodo Indijance hitro kaznovali in poslali v rezervat. Na strani Prebodenih nosov je bilo za boj sposobnih le 70 bojevnikov, saj je bila večina pijana od zaplenjenega viskija.

Skupina šestih bojevnikov je v kanjonu stala z belo zastavo in navodili, da ne smejo izstreliti prvega strela. Eden od belih prostovoljcev je ustrelil proti njim in bitka se je začela. Indijanci so imeli le kakih 40-50 šibrovk, pištol in starih mušket, vendar so zaradi svojih izkušenj pri lovu, kjer so morali varčevati s strelivom, bili dobri strelci. Trobentača je eden od njih sklatil s konja z razdalje skoraj 300 metrov. Prebodeni nosovi so konje pred bojem razjahali, da so lahko natančneje merili. Njihovi Appaloose so bili pri miru in pasli travo, medtem ko so vojaški konji panično tekali po bojišču. Prebodeni nosovi niso imeli izkušenj z bojevanjem proti ameriški vojski, vendar so bili kljub temu vešči bojevniki. Tudi vojaki so bili neizkušeni, njihovi konji neizurjeni, ukazi nejasni in zmedeni, zato so bili poraženi. Vojska je imela 34 mrtvih in nekaj ranjenih, Nezperci so imeli 3 ranjene.       

Preboden nosovi so bili ne samo dobri strelci in jezdeci, odlično so obvladovali zahteven teren in prečenja deročih rek. Čeprav so imeli s sabo 500 žensk, otrok in starcev, šotore in nujno opremo, dva tisoč konjev in drugo živino, so prečkali Lososovo reko. Nekaj dni kasneje, ko je prispel general Howard s 400 možmi, so se mu posmehovali z druge strani reke. Howard je le s težavo prišel na drugi breg, medtem pa so Indijanci drugje ponovno prečkali reko in ga pustili nemočnega na drugi strani. 

Joseph in poglavarji so vedeli, da zdaj ni poti nazaj in da bodo prej ali slej vojno proti močnejši ameriški vojski izgubili. Odločili so se, da bodo poiskali zatočišče pri dolgoletnih zaveznikih plemenu Vran. Ko so jih ti zavrnili, so se napotili proti Kanadi, kjer naj bi pridružili Sedečem biku, ki se je z nekaterimi Suji tja zatekel po bitki pri Malem Velikem Rogu.

Med njihovo tri in pol mesecev trajajočo in več kot 1800 kilometrov dolgo pot preko več grebenov Skalnega gorovja, po neznanem in zahtevnem terenu, so se z raznimi enotami ameriške vojske spopadli osemnajstkrat, od tega štirikrat v večjih bitkah.

V bitki pri Veliki luknji niso postavili izvidnic in straž, saj so bili prepričani, da so zasledovalci daleč zadaj. Druga enota vojske ZDA jih je presenetila ob zori in v 2-dnevni bitki je vojska utrpela 29 mrtvih in 40 ranjenih, pri Prebodenih nosovih je bilo od 70 do 90 mrtvih, od tega skoraj dve tretjini žensk in otrok.  

Kljub spopadom tako z ameriško konjenico kot s civilnimi prostovoljci, so med begom po zaslugi svojih vzdržljivih Appaloosa konjev uspeli ne samo vzdrževati, ampak tudi povečevati prednost pred osramočenimi in razdraženimi zasledovalci, včasih celo za več dni ali celo tednov.

Pot Prebodenih nosov od julija do oktobra 1877

Vir: https://en.wikipedia.org/wiki/Nez_Perce#/media/File:Flight_of_the_Nez_Perce-1877-map.jpg

Map showing the flight of the Nez Perce and key battle sites

United States Department of Agriculture-Forest Service – https://fs.usda.gov/Internet/FSE_MEDIA/fsbdev3_055022.jpg

License: Public domain

Prebodeni nosovi so se utaborili ne severnih pobočjih gore Medvedja šapa. Bili so prepričani, da so že na kanadskem ozemlju, vendar so bili 60 kilometrov južno od meje. Izčrpani, sestradani in prezebli, tako ljudje kot konji, niso vedeli, da se jim z vzhoda približuje močna enota iz delov 2. In 7. konjeniškega polka brigadnega generala Milesa. Ta jih je presenetil in napadel 30. septembra. Boji so trajali 3 dni, potem je 3. oktobra z juga prispela Howardova kolona. Zapadel je sneg. Boji so trajali še 2 dni, potem se je poglavar Joseph, ko je videl trpljenje svojega ljudstva, odločil za predajo. Večina poglavarjev je padla, med njimi njegov mlajši brat Ollokot, premraženi otroci, starci in ženske so umirali od mraza in lakote, njihovi konji so bili zaradi pomanjkanja hrane med napornim bojnim umikom podhranjeni in izčrpani. Čeprav so njihove izgube v bojih (skupaj z otroci, ženskami in starci) bile primerljive z izgubami ameriške vojske, so do konca vojne izgubili polovico bojne moči.

Med ali po bitki pri Medvedji Šapi je kakih sto ljudi in več sto konjev pobegnilo iz obroča in nekaterim skupinam je uspelo priti v Kanado.

Čeprav sta Miles in Howard zagotovila, da se bo preostalih 400 Indijancev lahko vrnilo v rezervat (tisti bolj majhen), je njihov nadrejeni William Tecumseh Sherman ukazal njihov premik v Kansas in nato v Oklahomo. Tam jih je četrt pomrlo zaradi malarije in drugih bolezni. Čez 8 let so preživelim dovolili vrnitev na severozahod, poglavarju Josephu pa niso pustili v rezervat Prebodenih nosov, ampak je v izgnanstvu do smrti bival v rezervatu Colville v zvezni državi Washington.

13. Posledice in mediji

Konec 19. stoletja so bili politika in vojaški konflikti, vključno z državljansko vojno 1861-65, medijsko močno spremljani. Prebodeni nosovi so že med vojno vzbujali veliko simpatij ne samo med ameriško javnostjo, ampak celo med vojsko ZDA.

Omenjeni general Sherman, ki mu je ime Tecumseh zaradi naklonjenosti slovitemu šonijskemu poglavarju Tekumzeju dal njegov oče (pri devetih letih so ga krstili za Williama, ampak se je vedno podpisoval z obema imenoma), je o vojni s Prebodenimi nosovi povedal: »Ena najbolj nenavadnih indijanskih vojn, o kateri je kaj zabeleženega. Indijanci so pokazali pogum in spretnost, ki je vzbujala vsesplošno občudovanje. Vzdržali so se skalpiranja, ujete ženske so izpuščali, niso pobijali vsevprek in mirne družine naseljencev so pustili pri miru. Bojevali so se z mojstrsko spretnostjo – imeli so izvidnice, bočne patrulje in zaščitnice, postavljali so poljske utrdbe.« 

New York Times je v uvodniku, v katerem je komentiral vojno, zapisal: »Z naše strani je bila vojna v svojem izvoru in namenu nič manj kot velikanska zabloda in zločin«.

Malokdo je skrival navdušenje nad vedno znova poudarjanimi sposobnostni Appaloosa konjev v vojni Prebodenih nosov. Le leto po klofuti, ki so jo Suji zadali Custerjevemu sedmemu konjeniškemu polku pri Malem velikem rogu, so konjeniški del ameriške vojske okopitale še Appaloose.

14. Zaton Appaloose

Za nadaljevanje in ohranitev te plemenite pasme se po koncu vojne ni nihče zavzel, mogoče prav zaradi njihove superiornosti. Vojska ZDA ni prenesla, da so jih tolikokrat prelisičili konji, vzrejeni od primitivnih rdečekožih divjakov.

V Appaloosah so videli le indijansko močno orožje, ki ga je treba uničiti. Pri Medvedji šapi je vojska zaplenila 1.531 konjev, od katerih so jih 300 odstopili svojim sujskim in šajenskim izvidnikom. 500 konjev je poginilo, ušlo ali bilo ukradenih na več sto kilometrov dolgi poti v Tongue River po vdaji. V Fort Keoghu  so imeli 1.200 konj, od tega 700, ki so jih zaplenili Prebodenim nosovom, Palusom in Kajusom.  229 so jih dodelili neki pehotni enoti, neznano število odpeljali na vzhod, veliko izčrpanih, sestradanih in ranjenih so po bitki postrelili.

Ujeti Prebodeni nosovi v taborišču ob Jezični reki (Tongue river)

Vir: https://en.wikipedia.org/wiki/Nez_Perce_War#/media/File:Nez_Perce_prisoners_at_Tongue_River_Cantonment-1877.jpg

John H. Fouch – http://www.nps.gov/history/history/online_books/biho/greene/chap13e.htm

Nez Perce prisoners arrive at the Tongue River Cantonment in Montana Territory on October 23, 1877 3 weeks after their surrender following the Battle of the Bears Paw Mountains which ended the Nez Perce War.

License: Public domain

Zaplenili so tudi na tisoče konjev, ki so pred umikom Nezpercev ostali na njihovem ozemlju v dolini Walawa. Beli naseljenci so si prisvojili, kar so uspeli ujeti. Na pobegle konje naj bi razpisali nagrado, za vsakega (nikjer nisem zasledil ali ubitega ali ujetega) Appalooso naj bi vojak dobil steklenico viskija. Če so Nezperci trdili, da je en Appaloosa vreden deset ponijev (bil je le malo višji), so ga zreducirali na vrednost pijanega belca. Vseh niso dobili, mnogi Appaloose so se razkropili in postali divji konji. Nekateri konji so med dolgim pohodom in boji med tri in pol-mesečno vojno pobegnili ali bili izpuščeni. Poglavar Beli ptič je z večino svoje skupine in 300 konji pobegnil v Kanado.

Vlada ZDA je z zakonom prepovedala vzrejo pasme Appaloosa vse do leta 1935. Dovolili so samo križanje s pasmami četrtinskih (Quarter horse), arabskih ali čistokrvnih (angleških) konjev. Iz vitkega konja so naredili bolj mišičastega, po njihovih merilih lepšega, primernega za kavbojske dirke, razstave in delo na ranču. Appaloose imajo namreč smisel za delo z govedom (cow sense). Kako tudi ne bi – če so v galopu nevarnega in težkega bizona znale izločiti iz črede, bodo kos tudi manj nevarnim kravam in ovcam.

15. Oživitev

Legendarni konj si ne bi zaslužil, da bi zašel v večno pozabo. Navsezadnje je Appaloosa potomec Džingiskanovih konjev, in mongolski vladar ni po svetu trosil le svojih, njegov imperij je v svet ponesel tudi bolj plemenite gene.

Leta 1937 je v reviji Western Horseman izšel članek o konju Appaloosa, v katerem je profesor zgodovine Francis Haines po obširnih raziskavah objavil članek o zgodovini pasme in pozval k njeni ohranitvi. Že leto kasneje je Claude Thompson s še nekaterimi rejci ustanovil Appaloosa Horse Club (ApHC) in uvedel rodovno knjigo. Appaloose so bili že močno skrižani z drugimi pasmami, zato je med rejci včasih prihajalo do nesoglasij o tem, kakšne lastnosti naj pasma ima, kateri barvni vzorci so dovoljeni in kakšen pedigre je potreben za vpis v rodovno knjigo. Zdaj je na svetu več kot pol milijona teh lepih in plemenitih živali.

Claude Thompson in njegov plemenski žrebec Rdeči Orel (Red Eagle)

Potomci Prebodenih nosov, zdaj od dva do tri tisoč oseb, so pod še vedno nerodnim imenom Nez Perce vpisani na seznam priznanih avtohtonih ameriških ljudstev, kar jim zagotavlja določene pravice. Leta 1995 so se odločili, da bodo ponovno vzredili pasmo konj, tokrat Nez Perce Horse, s križanjem Appaloose in pasme Akhal-Teke, ker je njun DNK izredno soroden.

16. O poglavarju Josephu in 100 let stari obljubi

Čeprav ga je njegov kratki govor ob predaji pri Medvedji šapi kot zagovornika miru naredil nesmrtnega (https://www.biography.com/news/chief-joseph-quotes-surrender-speech), poglavar Joseph ni bil nikoli voditelj vseh Prebodenih nosov. Njegovo pravo ime, težko izgovorljivo za nepoznavalce sahaptinskih jezikov, Hin-mah-too-yah-lat-kekt, je pomenilo »Grom, ki se spušča z gora« ali »Grom, ki doni nad prepadi«. Bil je poglavar svoje Wallawa skupine in ko so pijane mlade bojevnike na začetku vojne k roparskim napadom na bele naseljence spodbujali drugi voditelji, njega in njegove skupine v taboru ni bilo. Gotovo bi bil proti in jih poskusil od zlobnega početja odvrniti.

Tudi ni bil vojaški strateg in poznavalec taktike bojevanja. Ko je skrbel za premike, organiziral tabore in gibanje glavne skupine z ženskami, otroci, starci, konji in drugimi živalmi, so bitke med vojno vodili poglavarji Ollokot (Josephov mlajši brat, padel v bitki pri Medvedji šapi), Toohoolhoolzote (transkripcija je v angleščini, preberite kot zmorete; poglavar, ki je glasno protestiral proti novemu sramotnemu sporazumu in bil zaradi tega zaprt, prav tako zagovarjal mir, padel v zadnji bitki vojne pri Medvedji šapi), Beli ptič (poleg Josepha edini preživeli poglavar v vojni, ki se mu je iz obroča uspelo izmuzniti s skoraj sto člani svoje skupine ter tristo Appaloosami in se umakniti v Kanado), Looking glass (ime so mu verjetno dali belci zaradi steklenega konkavnega obeska okoli vratu, padel v bitki pri Medvedji šapi), Poker Joe (pol Nezperc in pol francoski Kanadčan je dobil vzdevek po svoji nagnjenosti do iger na srečo, njegovo indijansko ime je Vitki jelen, prav tako padel v zadnji bitki).

Leta 1879 je poglavar Joseph odšel tudi v Washington, in čeprav so se bolj zanimali za njegovo indijansko opravo kot za njegove besede, mu vseeno zaradi močnega odpora belih naseljencev v Idahu niso dovolili vrnitve. Šele šest let kasneje so ga preselili na severozahod, ampak rezervat ni bil na domači zemlji. Umrl je leta 1904 zaradi, po besedah njegovega zdravnika, strtega srca.

Ko je že bival v rezervatu Colville, ga je ugledni odvetnik iz Portlanda, Charles Erskine Scott Wood, s katerim sta se spoprijateljila, čeprav je bil Wood bivši častnik, ki je sodeloval v vojni na strani ZDA, prosil, če bi lahko njegov sin Erskine čez poletje bival pri njem in se učil indijanskega načina življenja. Ko ga je 14-letni Erskine po dveh poletjih lova, ribarjenja, ježe in vsega ostalega, kar spada pod indijansko življenje, vprašal, kaj lahko njegov oče naredi zanj, je Joseph dejal, da si želi Appalooso, žrebca, ki bi izboljšal njegovo čredico ponijev. Mladenič je pomišljal, da je konj preskromno darilo za tako velikega človeka, kot je bil Joseph. Sklepal je, da bi njegov oče poglavarju raje pomagal dobiti vrnjen vsaj del njegove nekdanje domovine, in mu v nekem najstniškem razmišljanju nikoli ni prenesel Josephove želje.

V svojih devetdesetih (umrl je star 104 leta) je svoji vnukinji zaupal, da je to njegovo največje obžalovanje, ki ga je grizlo celo življenje. Mary Wood, profesorica prava na Oregonski univerzi in raziskovalka indijanskih zakonov, se je čutila dolžna izpolniti družinsko zavezo. Tudi 82-letna C.E.S. Woodova vnukinja, Katherine Livingston, je leta 1996 po premieri Ken Burnesovega dokumentarca »The West« zasledila zgodbo o neizpolnjeni obljubi. Skupaj z Mary Wood sta od 55 članov družine Wood zbrali denar in potomcem poglavarja Josepha podarili konja in s tem izpolnili več kot 100 let staro zavezo. Livingston je rekla, da če bi njen ded vedel, kaj si je Joseph želel, bi bil konj tam naslednji dan.

17. Značilnosti pasme

Čeprav nima vsak Appaloosa vseh znakov, ki so zanje bolj tipični kot za druge pasme konj, in ni vsak konj, ki ima lisast vzorec, Appaloosa, se med njihove značilnosti štejejo:

1. Lisast vzorec kožuha, bodisi leopardji, pri čemer so lise črne ali rjave na osnovni beli barvi, ali z belo »odejo« (blanket) na zadku z lisami ali brez na osnovni barvi. Lise so vedno iste barve kot osnovna barva. Okoli lis je praviloma odsev – če je lisa npr. na črni koži in s črno dlako, je odsev črna koža z belo dlako. Vzorec dlake se lahko spreminja skozi celo konjevo življenje. Appaloosa je po merilih raznih Appaloosa klubov lahko tudi enobarven, a nekateri klubi (med njimi American Appaloosa Association) temu nasprotujejo.

2. Kopita z vertikalnimi svetlo-temnimi progami, lahko na vseh ali nobenem kopitu.

3. Vidna beločnica – temnejši del očesa je pri večini pasem konjev tako velik, da boste nekaj več beločnice videli le v primeru, če vas bo konj res postrani pogledal, pri Appaloosi pa je izrazito vidna.

4. Lisasta koža okoli nosnic, ust, oči in genitalij (pojavi se lahko na enem, na več delih ali nikjer).

Appaloosa z leopardjim vzorcem kožuha

Vir: https://commons.wikimedia.org/wiki/File:Appaloosa_stallion.JPG

Appaloosa stallion; horse show, Císařský ostrov, Prague, Czech Republic

Karakal – Own work

License: CC BY-SA 3.0

Navpične proge kopita konja Appaloosa

By William Thiel – Saddlebrook Appaloosas, CC BY-SA 3.0, https://commons.wikimedia.org/w/index.php?curid=7514318

License: CC BY-SA 3.0

Oko Appaloose

Vidna beločnica Appaloosa konja

Žal ima Appaloosa večjo zdravstveno težavo, imenovano ponavljajoči se konjski uveitis (Equine Recurrent Uveitis ali ERU). Gre za vnetje očesne mrežnice ali žilnice, ki ga zaradi avtoimunske motnje sproži pretiran odziv telesa na bakterije in viruse. Med akutno motnjo konja boli, je občutljiv na svetlobo, pojavi se izdatno solzenje. Učinkovito se zdravi s kombinacijo različnih načinov – z očesnimi kapljicami, z vnosom zdravila preko injekcije ali s hrano). Pravočasno in ustrezno zdravljenje preprečuje hujše bolezni ali slepoto. Po uspešno ozdravljenem vnetju lahko do ponovitve ne pride več let. Appaloosa je za ERU 8-krat bolj občutljiva od vseh ostalih pasem konj skupaj, ali drugače povedano, od ERU pri vseh konjih skupaj ima Appaloosa 25- odstotni delež.

Po mnenju nekaterih je prav LP gen, ki povzroči leopardji vzorec kožuha, odgovoren za pojav ERU ali prirojeno stacionarno nočno slepoto (Congenital Stationary Night Blindness – CSNB, pravijo ji tudi mesečeva slepota – moon blindness), kjer določeni impulzi ne pridejo do možganov, ki bi spremembo svetlobe zaznali. Zato se žival obira, ko prehaja iz svetlih v temnejše prostore, kot sta npr. hlev ali prikolica. Motnja je podedovana ob rojstvu, skozi čas se načeloma ne slabša, vendar kljub temu lahko nezdravljene (neustrezno ali prepozno) ponovitve ERU pripeljejo do slepote na enem ali na obeh očesih.

Od nočne slepote prizadeto oko islandskega konja

Vir: https://commons.wikimedia.org/wiki/file:mondblindheit_islandic_horse.jpg#/media/file:mondblindheit_islandic_horse.jpg

Christian Muellner – own work

Moon blindness on an icelandic horse.

License: CC BY-SA 3.0

Pasmo opisujejo kot inteligentno, zvedavo in učljivo. Spada med zahtevnejše konje, zanemarjanje in rutina negativno vplivata nanj, konj se lahko zapre vase in otopi. Pravijo tudi, da zna biti trmast in svojeglav, če mu lastnik ne namenja primerne pozornosti.

Appaloosa z belo odejo na zadku in lisami v osnovni črni barvi 

License: CC BY-SA 3.0

https://en.wikipedia.org/wiki/Appaloosa#/media/File:THIEL_619.jpg

Appaloose naj bi imeli tudi smisel za humor. Nekemu rančarju v ZDA je Appaloosa konj ponoči odpiral vrata dveh ograd, zvračal v hlevu večino stvari, ki niso bile pritrjene, odhajal nazaj v ogrado in zapiral za sabo. Drugo jutro se je delal, kot da nič ne ve. Kmet je nepridiprava dobil šele, ko je v hlev postavil kamero.

Lisast vzorec kožuha je značilen tudi za nekatere druge pasme, npr. noriški konj (tudi pincgavski, avstrijski hladnokrvni ali delovni konj),  Colorado Ranger (križanec Appaloose s turškim žrebcem), Ameriški poni (primeren za tiste, ki bi radi med prehodom od malih ponijev do velikih konjev naredili vmesni postanek), Knabstrupper (danska pasma).

Noriška konja na konjeniškem sejmu v Veroni 

Spotted (appaloosa-colored) Austrian Noriker horse photographed at the Fieracavalli equestrian fair in Verona, Italy, on 6 November 2004. License: Public domain

Appaloosa je državni konj Idaha (state horse of Idaho), njegov lik je tudi na eni od več različnih avtomobilskih tablic te zvezne države, ki jih lastnik lahko izbere.

Promocija avtomobilskih tablic Idaha z motivom Appaloose

Courtesy of Appaloosa Horse Club, Idaho, USA

Florida state Seminoles so športne ekipe, ki zastopajo floridsko državno univerzo v Tallahasseeju. Njihovi maskoti sta seminolski poglavar Oseola in Odpadnik (Osceola and Renegade). Odpadnik je Appaloosa konj, na katerem Oseola jezdi preko igrišča z gorečim koncem kopja in ga zapiči v zemljo na sredini.

Oseola in Odpadnik

Osceola and Renegade in 2008, Public domain

 

V Sloveniji so Appaloose prisotne od leta 2005, za razvoj reje skrbi SIQHA – Slovensko združenje Quarter konja.

Priznanje Ljudstvu in Konjem je izrazil tudi ameriški pevec in kantavtor Fred Small leta 1983 s pesmijo The Heart of the Appaloosa.

https://www.youtube.com/watch?v=OJ64xr89cN0 (original)

https://www.youtube.com/watch?v=uBo80i3Md-c (v izvedbi Johna Carpina z več zgodovinskimi fotografijami)

OPOZORILO: Obstaja možnost, da so nekateri podatki kljub večkratnemu preverjanju v bolj ali manj zanesljivih virih napačni ali neresnični.