Med Andi in morjem
Severna perujska obala
Jorge Chavez je bil letalec, po katerem se imenuje mednarodno letališče v Limi. Leta 2023 je preko perujskega glavnega mesta potovalo 22,876.785 potnikov. Eden od njih sem bil jaz. Verjetno so me šteli dvakrat – petnajstega aprila sem tam prvič stopil na južnoameriška tla skupaj s celotno Shappino potovalno ekipo, naslednjič sem bil na tem letališču spet desetega junija.
Tega jutra je horizont na vzhodu kazal prvo svetlobo novega dne, ko smo proti koncu noči vzleteli iz El Alta v Boliviji. Nekaj ur postanka na letališču v Limi sem izkoristil za 14 € »vreden« ameriški zajtrk, napad na bankomat in nekaj fotk s telefončkom. Bil sem le v tranzitu na sever Peruja.
Trujillo, tretje največje perujsko mesto, ima letališče 10 km severozahodno. Namesto milijonskega Trujilla sem za nekajdnevno bivanje raje izbral Huanchaco, sproščeno surfersko mesto tik ob letališču.
Tri noči za sobo s kopalnico v nekem hipi in joga hostlu so me stale skoraj 50 €. Tudi hrana v mestu (vsaj v primerjavi z Bolivijo) ni bila ravno poceni. Za pranje cunj sem dal 3 €, vsak kos so šteli posebej. Vsaj to se mi ni zdelo pretirano.
Huanchaco - deskarsko mesto
Ime mesta naj bi izhajalo iz kečuanske besede za čudovito jezero. V preteklosti je bila namreč okolica precej bolj vodnata kot zdaj. Čeprav so Huanchaco s tem imenom uradno ustanovili Španci leta 1535, je bilo mesto pomembno pristanišče in ribolovno središče že v predkolumbovskem času. Prvotni staroselci naj bi častili luno in neko zlato ribo. Iz časa kulture Chimu, ki je v tem delu Peruja cvetela med leti 800 in 1400, pa so našli okostja obredno žrtvovanih 140 otrok in 200 lam.
Čeprav se v umirjeno mesto danes zgrinjajo lovilci valov z vsega sveta, ni Huanchaco na perujskem Gringo Trailu pristal le zato, ker bi bil še en kraj z valovi, ampak tudi zaradi nečesa povsem drugega.
Totora
Ljudje v teh krajih se z ribištvom ukvarjajo že najmanj 3000 let. Na lov na morju so se odpravljali s čolni in to prav posebnimi. Izdelovali so jih iz trstičja totora (Schoenoplectus californicus, podvrsta tatora). Zato tudi čolnom pravijo totora.
Trstika je primerna za gradnjo čolnov prav zato, ker je, ko se posuši, dovolj gibljiva, da se lahko povezuje v snope, ki se jih krivi in oblikuje, in dovolj vodoodporna, da zdrži do pol leta uporabe na vodi. Potem se trsja ne da zamenjati, ampak je treba narediti novo plovilo. Zato totore na obalah Peruja dajejo iz vode in postavijo pokonci, da se čim bolje posušijo.
Trstika raste tudi ob jezeru Titikaka in vsi tisti čolnički, tako dvogredeljni, katerih premci so oblikovani v živalske figure, kot čisto običajni za enega veslača, so iz totore. To trstičje je tudi glavna sestavina njihovih plavajočih otokov. Totoro so našli tudi na Velikonočnem otoku, tja je prišla pred več kot 30.000 leti, veliko pred prihodom ljudi. Edino pojasnilo za tako dolgo selitev rastline je v teoriji, da so semena prinesle ptice.
Te fotografije se spomnim še iz otroških let. Nekje v stari bajti je bila sicer brez platnic januarska izdaja revije National Geographic iz leta 1938. Ravno pred kratkim sem revijo našel pri pospravljanju podstrešja v hiši, kjer živim zdaj. Že kot mulc sem očitno vedel, da ima ta stvar vrednost in sem jo prenesel iz nezavarovane in opuščene hiše na varno.
Ker po ameriški zakonodaji še ni minilo 75 let od avtorjeve smrti in 95 let od objave, s čimer bi lahko fotografija postala javna domena, sem poskusil ugotoviti, kje naj fotografijo skupaj z dovoljenjem za objavo sploh najdem. UI mi je predlagala, da stran v reviji preprosto fotografiram in objavim. Upam, da me ne bodo vlekli za ušesa.
Gospod na fotografiji upravlja čolniček z veslom pod desno nogo. Tam gor sredi Andov plovilu očitno rečejo balsa. Tudi jadro je iz trstičja. Avtor fotografije je James Sawders, major ameriške vojske, raziskovalec in fotograf.
Čeprav so zdaj ribiči modernizirani, je še vedno nekaj osebkov, ki v ribičijo odidejo na teh čolnih kot jezdeci na konjih. Totoro se namreč upravlja razkoračeno, z nogami v vodi in s primitivnim veslom v roki. Navzgor zavit in koničast premec pomaga prebijati valove, ko odhajajo na morje. Ne gredo daleč, le kak kilometer ali dva. Ko s totoro prijezdijo domov, se prav tako kot surferji prevalijo čez valove, tako da je nekaj časa v obstranskih surferskih krogih potekala debata, ali je totora mogoče prvi in prastari način jahanja valov.
Zdaj plovilo imenujejo »caballitos de totora«, kar pomeni konjički iz totore. Seveda jih v davnini niso imenovali tako, saj so konji prišli šele z osvajalci iz Evrope na začetku 16. stoletja. V sezoni je turist bolj zanesljiv ulov kot riba, zato včasih na morje popeljejo tudi kakega »gringa« ali domačine z drugih koncev države.
Ob obali le kak kilometer ali dva severneje od Huanchaca je močvirje, rezervat, v katerem raste trstičje za izdelavo totore. Še vedno ga nabirajo tam. Iz njega delajo tudi druge izdelke kot so košare, preproge in okrasne figure, uporabno pa je tudi v arhitekturi. Mladi poganjki so užitni, v medicinske namene se trs uporablja kot diuretik.
Ljudstva in civilizacije
Preden nadaljujem, bi bilo prav, da pojasnim, kaj se je dogajalo v rečnih dolinah in puščavah severnega Peruja. Območje so namreč naseljevale močne in razvite civilizacije, ne samo predkolumbovske, ampak tudi predinkovske.
Med leti 100 in 800 je tam prevladovala civilizacija Moče (rečejo ji tudi Močika). Sicer ni šlo za enovit imperij s centralno upravo, ampak za več samostojnih entitet, jezikovno, kulturno in gospodarsko tesno povezanih. Njihova keramika velja za najbolj umetniško dodelano od vseh predinkovskih civilizacij. Slikovite upodobitve obredov, vojskovanja in vsakdanjega življenja pa ne krasijo le lončevine, ampak cele sloje zidov monumentalnih piramid. Močejci so z zapletenimi namakalnimi sistemi puščavski svet spremenili v rodovitne doline.
Njihov zaton se začne okoli leta 700, ki je kultura Wari (Huari) začela širiti svoja ozemlja iz osrednjih Andov. Najpomembnejša vidna ostanka kulture Močika sta impozantna piramidasta kompleksa Huaca del Sol in Huaca de la Luna na obrobju Trujilla.
Večinoma kot potomci Močejcev so regijo med leti 750 in 1350 naseljevali ljudje kulture Sicán. Strastni kmetovalci in navdušeni nad vsem, kar se sveti, so trgovali s smaragdi, diamanti, školjkami, polži in še marsičem. Obvladali so postopke taljenja, izdelave litin in oblikovanja kovin. Za njihov zaton, tako kot za večino predinkovskih civilizacij v tem koncu sveta, krivijo uničujočo kombinacijo naravnih katastrof El Nina in dolgotrajnih suš.
Sodobniki Sicán civilizacije so bili Chimú (850-1470). Od umetniško okrašene lončevine so prešli na bolj enostavno žganje gline s črno keramiko kot rezultatom. Vzorci so bili enostavnejši, tudi v arhitekturi so oblikovali vodoravne ali stopničaste reliefe s ponavljajočimi vzorci. So pa zato metalurška znanja dvignili na še višji nivo. Bili so urbana kultura in v njihovi prestolnici Chan Chan je živelo na desettisoče ljudi. Ker je bil njihov imperij odvisen od kmetijstva, so za prehrano ljudi v mestu in okolici zgradili obsežne namakalne sisteme, ki so dobivali vodo iz 70-80 km dolgega kanala. Kanal La Cumbre je izjemen gradbeni dosežek, saj je imel na celotni dolžini le nekaj metrov padca.
Čan Čan
Chan Chan (kot se zapis uporablja v španskih in angleških besedilih), ustanovljen okoli leta 850 n. št., je bil prestolnica ljudstva Chimú in največje mesto iz opeke v Amerikah. Razprostiral se je na približno 20 kvadratnih kilometrih, z gostim urbanim jedrom, velikim približno 6 kvadratnih kilometrov, in je bil organiziran v devet ali deset masivnih obzidanih palačnih kompleksov, ki so delovali kot upravna in obredna središča.
Na svojem vrhuncu je mesto preživljalo 40.000 do 60.000 prebivalcev, ki so se za kmetovanje v okoliški puščavi zanašali na dovršene namakalne sisteme. Chan Chan je cvetel, dokler si niso Chimúje podredili Inki konec 15. stoletja.
Plenjenje mesta se je začelo že s prihodom Špancev, zaradi številnih poplav in deževij pa je današnji Čan Čan še toliko bolj okrnjen. Nekaj dragocenih artefaktov je v bližnjih muzejih, od zlata je ostalo le še nekaj prahu.
Tja sem šel s taksijem. Kupil sem vstopnico in v čakanju na vodičko na trenutek opazil viringa, perujskega golega psa. Vlada je namreč zapovedala, da mora z namenom ohranjanja in promocije perujskega nacionalnega psa vsako arheološko najdišče imeti in skrbeti za najmanj en par viringov. Dvomim, da se je med pandemijo kdo ukvarjal z njimi. O tej posebni vrsti psov lahko več preberete v https://www.lone-wolf.si/viringo-inkovska-orhideja/
Edini zadovoljivo ohranjen in renoviran del Čan Čana je palača Nik An. Najpomembnejši deli so pokriti s streho, da preprečijo nadaljnje propadanje in spiranje friznih dekoracij. Od leta 1986 je na Unescovem seznamu svetovne dediščine. Danes se najdišče sooča z resnimi grožnjami zaradi erozije in podnebnih razmer, zato je njegovo ohranjanje prednostna arheološka naloga.
Huaca del Sol in Huaca de la Luna
Kaj je huaca? Beseda izhaja iz kečuanske wak’a in pomeni sveto stvar ali objekt, ki ima duhovno moč. Tako je huaca praktično karkoli – lahko je gora ali hrib, votlina, izvir, ploščad, piramida, kamen sredi vasi, sveto drevo, obredni trg – dokler se verjame, da je sveta, močna in v njej prebiva duh.
Če je Čan Čan severozahodno od Trujilla, sta obe huaki na jugovzhodnem obrobju mesta. Za taxi iz Huanchaca do Čan Čana sem dal 4 €, za taksi slaba 2 km nazaj do ceste pol €, bus naprej do Trujilla je bil 1,2, potem pa mi je neka gospa izdatno pomagala, da je ujela pravi micro (nimibus), ki me je za dobrega pol € peljal do piramid.
Ja, obe huaki sta piramidasti zgradbi. Huaca del Sol, ogromna zgradba, ena največjih opečnatih stavb na svetu, je bila za obiskovalce zaprta, ker je gibanje po spodjedenih slojih opek nevarno. Najbolj jo je razmajala reka, ki so jo v svoji nenasitni žeji po zlatu Španci preusmerili skozi piramido. Sončni tempelj je bil administrativni in politični center, bivališče elit (vladarjev in uradnikov), simbolni prikaz državne moči, namenjen pa je bil tudi skladiščenju in razporejanju blaga. Bil je upravno in ne obredno središče.
Na drugi strani, če lahko tako rečem, ker je razdalja med njima več sto metrov, pa je Huaca de la Luna ali Lunin tempelj. Med njima je bilo naselje, v katerem je živelo več desettisoč ljudi.
Lunin tempelj je bil obredno srce ljudstva Moče. Tam so potekale državne verske slovesnosti, javni obredi in dejavnosti elitne duhovščine. Piramida sama ima več slojev, ki se prekrivajo, saj so mnogi vladarji v obdobju 600-700 let delno ali v celoti dodajali sloje in je piramida rasla tako v širino kot višino. Sloji skrivajo živopisne večbarvne poslikave z motivi bogov, bojevnikov, ujetnikov in prizori obglavljenja. Da, tudi Močejci so žrtvovali ljudi, a v glavnem vojne ujetnike. In ne tako pogosto kot Maji ali Azteki, ampak redko in “po potrebi”, ko je denimo njihov občutljivi puščavski ekosistem močneje kihnil. Divjanje El Nina, zaporedne slabe letine in dolgotrajne suše so bili najpogostejši vzroki.
Na poti nazaj sem kupil avtobusno vozovnico do Chiclaya.
Chalan, marinera in Paso
Čeprav si nikjer v Peruju nisem privoščil terenskega jahanja, je dežela domovina prav posebne pasme konj. V nadaljevanju ne opisujem le značilnosti, ampak tudi širšo vlogo te markantne živali v perujski družbi.
Trujillo je sodobno središče marinere, tradicionalnega perujskega plesa, ki je nastajal skozi stoletja z mešanjem avtohtonih, španskih in afriških vplivov. Pravzaprav je mariner več, za Trujillo pa je značilna marinera nortenja (severna), kjer praviloma bosa plesalka z belim robcem komunicira (koketira, zapeljuje) s chalanom, oblečenim v slamnat klobuk, pončo svetlejših barv, bele hlače in črne čevlje ali škornje. Vezni člen med njima pa je perujski nacionalni konj – Caballo Peruano de Paso, na katerem chalan jezdi.
Perujski Paso ali perujski konj je bil vzdolž obalnega pasu, kjer so po španski zasedbi nastala obsežna posestva (haciende), vzrejan samo in izključno za en sam namen: udobno dolgotrajno (in tudi elegantno) ježo.
Za premagovanje dolgih razdalj je potrebno kaj več kot le hoja, saj s tem konj ne pride prav daleč. Najhitrejši je galop, a utrudljiv in naporen tako za konja kot za jezdeca. Vmes je kas, dvotaktni hod, s katerim lahko konj premaguje dolge razdalje. Za konja precej manj naporen, jezdec pa se lahko hitro utrudi. Če se v sedlu ne dviguje na vsak drugi takt, bo pa poskakoval kot pink ponk žogica in konju nabijal hrbtenico. Kaj perujski konj dela drugače? Kako mu uspe?
Perujski konj ne pozna kasa, namesto tega 2-taktnega izvaja 4-taktni hod. Gre za hitro zaporedje štirih korakov, hod pa se imenuje »paso llano« (dobesedno to pomeni ravni korak, lahko mu rečemo tudi gladki korak). Hod paso llano je izohron, kar pomeni, da obstajajo štirje enaki takti v ritmu 1-2-3-4. To je bolj željen hod. Lahko pa je hitrejši, pri čemer so namesto štirih enakih taktov stranski takti bližje skupaj v ritmu 1–2, 3–4, premor med prehodom z ene strani na drugo pa je daljši. Imenujejo ga »sobreandando«, ljubitelji sci-fi franšiz bi to hudomušno prevedli kot »nadpogon« (sobre = nad, andar = iti). Da bo jasno zakaj sem omenil prehod z ene strani na drugo, moram povedati tudi, da je hod paso llano, tudi s svojo hitrejšo različico, lateralni, stranski oz. bočni. To seveda ne pomeni, da konj hodi postrani, ampak se hod izvaja v stranskem zaporedju korakov — levi zadnji, levi sprednji, desni zadnji, desni sprednji. Za to pasmo je značilen »termino«, izmet prednjih nog polkrožno navzven, podobno kot roke plavalcev.
Ta značilna hoja je bila uporabljana za premagovanje dolgih razdalj v kratkem času, ne da bi utrudili konja ali jahača. Hoja je naravna in ne zahteva obsežnega treninga. Čistokrvna perujska žrebeta je mogoče videti, kako korakajo v tem hodu ob svojih materah le nekaj ur po rojstvu.
Hod v bistvu ne povzroča nobenega navpičnega odboja, ki je značilen za kas, zato je usklajeno dviganje s konjevim korakom nepotrebno. Je tudi zelo stabilen, ker izvedba hoda poteka brez »lebdenja«, saj sta vedno dve ali tri noge na tleh. Ker jahač ne čuti napetosti ali sunkov, so konji s hodom, kot ga ima perujski, pogosto priljubljeni pri jahačih, ki imajo težave s hrbtom.
»Stranski« hod, sicer netipičen za večino konjev, poznajo tudi islandski konji, pravijo mu tölt. Stranski hod poznajo tudi kamele, le da je dvotakten (pas). Bližnji sorodnik Perujskega Pasa je Paso Fino s središčema vzreje v Kolumbiji in Portoriku. Paso Fino ima »paso llano«, vendar nima »termina«. Zaradi skupne besede paso se napačno domneva tesno sorodstvo med pasmama Perujski paso in Paso Fino. “Paso” v španščini preprosto pomeni “korak” in ne pomeni skupne pasme ali izvora. Podobna sta si samo v tem, da oba poznata stranski 4-taktni hod. K dodatni zmedi doprinese še splošno označevanje kateregakoli konja kot »paso fino«, če ima »raven«, gladek ali nežen galop. Paso Fino je vzrejen za povsem druge namene. Njegov hod je tapkanje, je še hitrejši, sliši se kot delovanje šivalnega stroja. Tudi drugi konji, vzrejeni s prirojenimi posebnimi hodi, so namenjeni hitrosti, delu in športnim disciplinam, Perujski Paso pa za en sam namen – udobje.
Perujski konj ima krajši hrbet, močna ledja, nizko težišče, po temperamentu pa je miren, sodelujoč, navezan na jezdeca. Ni preveč energičen ali vroč(ekrven), ampak aristokratski gentleman. Ta konjeva lastnost je »brio« in se nanaša na konjevo moč, energijo, razposajenost, pogum in živahnost. Konji s pravim »brio« so pripravljeni sodelovati. »Brio« je temperamentni konj, ki je istočasno osredotočen na vodnika ali jahača, zato je hitro odziven in učljiv. Ali kot je nekdo zapisal: brio je neoprijemljiva kakovost nadzorovane energije. Zato se šteje, da mora biti chalan ob marineri neopazen, poudarek je na konjevi eleganci. Če se jezdeca opazi, ni dober kandidat za Oskarja. Slab »chalan« lahko pokvari še tako dobrega konja, zato chalan ni poklic, je status, s katerim pride spoštovanje. In Oskarji.
Čaprav se Perujski Paso vzreja tudi v Chiclayu, Piuri, Limi in Ica-i (Ica je le par kilometrov stran od Huacachine, kjer vam tisti norci v predelanih terencih, ko vas zapeljejo po sipinah, zmešajo črevesje z možgani), je Trujillo tisto mesto, kjer se je pasma najbolj dosledno ohranila in najmanj križala z drugimi. Trujillo je referenca in ambasador Perujskega Pasa. Januarja je tam Festival Internacional de la Marinera, kjer so plesalka, chalan in Paso v stalnem stiku, pa vendar se nikoli ne dotaknejo.
Gringo iz Slovenije jezdi na Perujskem Pasu z imenom Azabache po hribovju v okolici Vilcabambe v Ekvadorju
Konj je dobil ime zaradi temne barve. Azabache v španščini pomeni gagat, poldrag kamen iz fosiliziranega lesa, lignita ali temnega premoga. Vrednost je odvisna od sijaja. V preteklosti je veljal za zaščito pred uroki in kamen sreče. V amuletih se uporablja že od neolitika.
Ikona Chaparríja
Vožnja po štiripasovni Panamericani do 200 km oddaljenega Chiclaya ni trajala dolgo. O mestu nimam skoraj nič za povedati. Meni je ostal priokus hladnega, nazanimivega mesta brez duše, ampak niti ne gre za to. Tja nisem odšel zaradi mesta samega, še manj zaradi postanka na poti v Ekvador, ampak zaradi večje verjetnosti, da bom končno v živo videl »medota z očali«.
Ker je med obalno puščavo severnega Peruja in Andi malo padavin, je hriboviti predandski svet območje suhega gozda. Drevesa sicer niso suha, le drugačna so od tistih v vlažni in natlačeni džungli. Tudi bolj redka so in nižja od džungelskih velikanov. Tam gor na severu v provinci Lambayeque je gora Chaparrí, po kateri se imenuje edini zasebni ekološki rezervat v Peruju. Obsega 340 kvadratnih km, upravlja ga lokalna skupnost. Tam je na večdnevnih odpravah mogoče videti kar nekaj ptic, pumo, ozelota in sečuransko lisico. Imenujejo jo tudi »lažna lisica« ali zorro (zorro v španščini pomeni lisica). Kljub imenu spadajo južnoameriške lisice v rod kanidov v bližino volkov in so bolj sorodne šakalom kot pravim lisicam.
Rezervat Chaparrí je 75 km oddaljen od Chiclaya. Ob vstopu v rezervat smo kar nekaj časa čakali na spremstvo. Pot tja do lodža je primerna le za terenska vozila. Nočitve v lodžu so čez sto evrov, zato sem se odločil za dnevni izlet. Stal me je 45 € plus 2,5 € vstopnine.
Andski medved ali medved očalar (ang. spectacled bear, nem. Brillenbär) je edini medved, ki živi v Južni Ameriki. Najpogosteje naseljuje oblačne in suhe gozdove v pogorju Andov. Lahko živi na nadmorskih višinah od 200 do več tisoč metrov, kar pomeni, da je zelo prilagodljiv. Čeprav je vsejed, je kar 95 % njegove prehrane rastlinskega izvora. Zaradi krčenja in drobljenja njegovega habitata je uvrščen med ogrožene vrste.
Ime očalar je dobil zaradi kolobarjev okoli oči, ki so drugačne barve in spominjajo na očala. Tudi na prsih in na vratu ima značilne svetle lise.
Starodavne južnoameriške civilizacije so v mnogih živalih videle spiritualne pomene, zato ima ta medved še veliko drugih imen tako v španskem kot v ajmarskem in kečua jeziku: oso de anteojos ali oso frontino (medved očalar), oso achupayero (medved, ki jé bromelije), oso ganadero (medved, ki jé krave), el salvaje (divji medved), oso real (kraljevi), manaba, meéni, ucumari, ucucu, uco, uca (medved mističnih moči), puca mate (rdeč spredaj od krvi krav), yura mateo (ki je spredaj bel), yanapuma (črna puma).
Zmuzljivo žival je tako kot jaguarja težko videti v naravi, so mi pa v rehabilitacijskem centru ekološkega rezervata Chaparrí za popestritev tega zapisa pozirali iz raznih cirkusov in od bolj ali manj okrutnih lastnikov iz majhnih zaporniških kletk rešeni medvedi. Na fotografijah sta Lola (Lolita) in Amazona, Tongo se je raje držal v hladni senci in ga obiskovalci nismo zanimali.
Vsi trije imajo veliko prostora in tudi kakšno drevo, po katerih znajo medvedi spretno plezati. Upam, da jim bo uspelo in da bodo po končani rehabilitaciji zmožni živeti in se pridružiti Silvestru, ki živi izven ograje in se hodi napajat h koritu tik ob ogradi. Vsaj tako je rekla vodička. No ja, moram povedati, da medvedu niso dali ime Silvester, le jaz sem mislil, da so celo »divjim« medvedom dali imena, ker so pač ogroženi in redki. Tisti napajalnik je bil namenjen vsem »zunanjim« medvedom, saj silvestre v španščini pomeni divji. Haha, španščine sem se pač učil sproti, z vsemi hecnimi ali nerodnimi nesporazumi.
Na zgornji fotografiji je lisica. Najprej sem mislil, da je andska, ampak se po nekaj preverbah odločam za sečuransko lisico, ki živi le na tem področju.
Vse južnoameriške lisice niso “prave” lisice. Ne moremo jim niti reči, da so lažne. Pojasnil bom čisto na… malo daljše.
V družino kanidov spada 10 rodov. Poleg Canis (volk, pes, šakal) spadajo v družino tudi Vulpes (lisice). Južnoameriške pa tvorijo svoj rod Lycalopes. Ker sta si oba rodova podobna, so tudi te imenovali lisice. Ampak taksonomija je neizprosna: niso v žlahti. Razlike so majhne, vendar tudi genetski testi ne potrjujejo sorodstva. So prej sorodniki volkov in šakalov kot pa pravih lisic. Primerno poimenovanje Lycalopes pomeni “podobni volkovom”.
Gre za tipičen primer konvergentne evolucije, saj so se Lycalopes razvili ločeno pred 3 milijoni let, ko je bil vzpostavljen kopenski most med Amerikama. Ali po domače povedano: mati narava se je, ko je videla, kako uspešen model srednje velikih oportunističnih plenilcev že obstaja, odločila stvar ponoviti drugje.
Brüning in Gospod(ar) iz Sipána
Perujska vlada je leta 1924 od nemškega etnografa Hansa Heinricha Brüninga odkupila obsežno zbirko artefaktov, zapisov in skic, ki jih je v severnem Peruju zbral na prehodu iz 19. v 20. stoletje. Postavili so muzej, imenovan po njem, zbirko pa dopolnjevali z zaplenjenimi, odkupljenimi, doniranimi in izkopanimi dragocenostmi. Del muzeja je »zlata soba«, v kateri je okoli 500 umetnin iz zlata.
Če je Brüningov muzej celovit pregled severnoperujske arheologije ljudstev Moche, Lambayeque (Sicán), Chimú, Vicús, Cupisnique in drugih, je Muzej kraljevskih grobnic iz Sipána posebej posvečen Gospod(arj)u iz Sipána z najbolj prestižnimi dragocenostmi. Bogastvo predmetov, ki so bili izkopani nedotaknjeni, se primerja z bogastvom iz Tutankamonove grobnice. Najdeni so bili v Huaca Rajadi (rajada = razpokana), ki smo si jo tudi ogledali. Odkrite grobnice so na samem najdišču natančno rekonstruirali. Najdišče je zaščiteno in varovano, znotraj njega v tleh gnezdijo pigmejske (majhne) sove.
Zgodba o Sipánu se bere kot scenarij za film Indiana Jones: zakopani zaklad, plenilci grobov, policija, arheologi in vsaj ena ubita oseba. Arheološko najdišče (Huaca Rajada) so odkrili “huaquerosi” iz bližnje vasi Sipán. Ko je lokalni arheolog dr. Walter Alva v začetku leta 1987 opazil ogromen pritok izjemno dovršenih arheoloških predmetov na črnem trgu, je spoznal, da se na območju Chiclaya pleni neverjetno bogato grobišče. Skrbno spraševanje je dr. Alvo pripeljalo do gomil pri Sipánu. Neizkušenemu očesu so gomile videti kot zemeljski hribi, toda leta 300 n. št. so bile to ogromne piramide zgrajene iz milijonov opečnih zidakov.
Vsaj ena večja grobnica je bila že izropana, a hitri zaščitni ukrepi lokalnih arheologov in policije so preprečili nadaljnje plenjenje. Na srečo so odkrili še nekaj drugih grobnic, ki jih roparji niso opazili, vključno z izjemnim grobom močejskega vladarja, ki je postal znan kot Gospodar Sipána. Policija je v zgodnjih, napetih dneh boja za grobove ustrelila in ubila enega huaquera. Domačini Sipána niso bili preveč veseli, da so izgubili tisto, kar so imeli za svojo zakladnico. Da bi rešili to težavo, so domačine povabili, da se na najdišču usposabljajo za izkopavalce, raziskovalce in stražarje prizorišča, kar zdaj mnogim zagotavlja stalno zaposlitev.
Čeprav nisem nuzealičen tip turista/popotnika, pa včasih vseeno zavijem tudi v takšno kulturno ustanovo kot je muzej. Še posebej če je dodelano urejen in bogat z artefakti, kar Museo Arqueológico Nacional Brüning in Museo tombas reales de Sipán nedvomno sta. Sta klasi, ki stojita ob boku najboljšim svetovnim muzejem. Če boste kdaj šli skozi Lambayeque, si le oglejte katerega. Najbolje pa kar oba, saj sta le sedem nimut hoje narazen.
Razblinjeni Huanchaco
Čeprav sem kot mulc dobro plezal po drevesih in z drugimi važiči skakal z balkonov napol zgrajenih hiš na kup šodra pod njimi, se imam za kopensko žival. Ne rinem v višine. Ne boste me videli s padalom ali zmajem, tudi ne na zip lineu ali bungee jumpingu. Če bi mi kdo za rojstni dan podaril kupon za adrenalinske »užitke«, bi ga najraje zamenjal za »akumulator« piva ali par polkilskih čokolad. Tudi nimam nobenega namena zlesti v tisto batmansko obleko, ki simulira leteče veverice. Razen mogoče za Pusta. In ne, tudi takrat se ne bi pognal v globino s skalnega roba. Pa tudi na K2 ne mislim splezati. Grem samo, če moram. Na letalo, če je moja točka B daleč, mogoče v helikopter, da občudujem sipine najstarejše puščave na svetu. Nerad, ampak zlezel sem tudi v enega od zloglasnih aviončkov, znanih po pogostih strmoglavljenjih in zasilnih pristankih zaradi pomanjkljivih varnostnih standardov in slabega vzdrževanja le zato, ker je skozi okno tiste Cessne odličen pogled na veličastne linije Nazca. Splezam še kam, ne da ne, do par metrov nad zemljo, še najraje kar na konja. »But no further«, če ni potrebe.
Ker sem »terra firma« žival, me tudi pod vodo ne vleče, vsaj ne globoko. Ker pod vodo je tako kot lesti na K2 ali druge špice v coni smrti – z dihanjem je cel hudič. Bi pa vseeno šel par metrov pod površino, in to tako, da ni treba takoj nazaj po zrak. En kup mojih popotniških prijateljev in znancev ima namreč opravljene potapljaške tečaje in ko rečejo, da se grejo »tauhat«, me včasih prešine, da bi se jim kdaj pridružil. Pa ne v globine med orjaške sipe in krakene, le malo pod površjem bi lebdel, med pisanimi ribicami in kako manto.
Ko sem se dan po prihodu v Huanchaco sprehajal skozi mesto in opazoval mrtvo sezono (visoka sezona je v tem delu sveta od decembra do marca), je bilo videti, da je turistična industrija vseeno v pričakovanju še kakega zablodelega turista, ki sovraži gužvo še bolj kot visoke cene. Na svoj dovolj visok val je čakalo nekaj surferjev, na svojem koncu je inštruktor pojasnjeval principe jezdenja valov manjši skupini, turistka močnejše postave si je privoščila izlet na totori. Tudi veslač ni bil ravno podhranjen, tako da sem občudoval ta nepotopljivi in neprevrnljivi slamnati čolniček. Mnoge trgovine in izposojevalnice surf opreme so bile odprte. Večina je ponujala tudi potapljaške tečaje. Hmmm…. A bi? Tukaj mora biti kaj ceneje kot pri nas. Ni pa zato nič krajše, za tečaj je potrebnih nekaj dni. Že nekaj časa sem razmišljal o tedenski pavzi, saj sem na intenzivni poti skoraj dva meseca. Bi bil po debaklu v Santa Cruzu Huanchaco ta kraj? Umirjen, z vsem, kar imajo veliki, ob morju… Take male počitnice sredi velikih, podaljšan vikend? Bi med daljšim lenarjenjem šel po teoretična in praktična znanja o potapljanju? Bi Huanchaco postal moj PADIchaco?
Na koncu mesteca sem šel čez cesto na drugo, morsko stran, in obrnil nazaj. Široka promenada, pod nekaj metrov visokim zidom plaža. Z veliko okroglih kamnov, čez katere so šumeli valovi, ki so manjše kamne premikali gor in dol. Prekratka, prestrma, meni nepriljudna plaža. Za povrhu pa še polna smeti, plastenk, ki jih valovi mečejo na obalo, potem pa ob umiku potegnejo s sabo. In za katere se nihče ne zmeni, kot da so modni dodatek plaže in ne smeti. In voda vse prej kot čista, svetlobna leta daleč od tropskega raja.
Malega tjulenjčka na plaži je cukalo tako močno, da niti za hip nisem pomislil, da kiha ali se mu kolca. Imel je velike težave z zdravjem, kot da bi kaj neužitnega pojedel in ni mogel izbljuvati. Bil je shiran, vidne rebrne kosti so zadrževale kožo. Trije brezdelni reševalci iz vode so kmalu začeli ugotavljati, kako naj ga spravijo nazaj v vodo. Tjulnji in morski levi (razlike med njimi niso hitro zaznavne nepoučenemu očesu) imajo dovolj ostre zobe in močan ugriz, poleg tega še usta polna bakterij od zaužitega ribjega mesa. Niso mucki ali kužki in proti njim stegnjeno roko razumejo kot grožnjo. Čez nekaj časa jim ga je le uspelo spraviti na provizorična nosila in vrgli so ga nazaj v morje. Čeprav je morje za te živali domače okolje in so odlični plavalci, je revež priplaval nazaj na plažo. Ampak reševalci so mogoče mislili, da si ne želi biti na kopnem, da samo ni njegov plavalni dan, zato so ga spet ujeli in vrgli nazaj. Naslednji dan je bil na tej isti kamniti plaži mrtev. Očitno je bil preslab za vodno gibanje in je hotel bolezen ali preostanek svojega življenja preživeti v zanj bolj sprejemljivem, čeprav prav tako sovražnem okolju.
Prišel sem na drugi konec mesta. Pomol, kakih 100+ metrov dolg s paviljonom na koncu, ikona Huanchaca, je bil zaprt, ostareli varnostnik pa je pazil, da mimo ograje in po lomljivih deskah ne bi lezla kaka mularija ali nespametni turist. Pomol je resda bil zaprt, ampak čisto nič ni kazalo, da ga obnavljajo, čeprav so table opozarjale na gradbišče. Spomnil sem se na Slovenijo, kjer se promet po ozkem in dotrajanem mostu »uredi« s semaforjem, sanacija pa steče čez slabo desetletje, ko semafor »zasluži« na deset- ali stotisoče evrov.
Na rtu malo naprej so začne dolga peščena plaža. Obiskovalcev malo, le tu in tam kak senčnik, zabaviščni park zaprt, prodajalec sladoleda ali nečesa podobnega sameva. Plastike sicer manj, nekaj umirajočih ptic med trupli že poginulih, ki jih nihče ne odstranjuje. H5N1 je najverjetnejši krivec, tudi mali tjulenj je lahko žrtev te bolezni, saj se s ptic prenaša na morske sesalce. Cesta se vse bolj oddalji od plaže, po vmesnih prašnih potkah se sumljivi osebki v dotrajanih avtomobilih vozijo malo sem in tja. Sam na dolgi plaži se nisem več počutil varen. Počasi sem šel nazaj tistih par kilometrov v center in se odločil, da Huanchaco ni dovolj vabljiv, da bi si privoščil daljši postanek.
Mesto se mi je v samem dopoldnevu razblinilo tako kot pena na valu pod deskarjem. Iz Huanchaca sem šel še v Chiclayo, od tam pa preko Piure in Loje (Ekvador) v Vilcabambo, kjer sem si končno privoščil daljši postanek. O Vilcabambi, kjer se čas razteguje in življenje daljša, sem pisal v prispevku https://www.lone-wolf.si/po-aleji-vulkanov/. Tudi fotografija in trije videoposnetki v besedilu o perujskem konju so od tam.