Trije kondorjevi dnevi
»A so že? Vidiš kaj?« sem vprašal sopotnika, ko sem bolščal v praznino in prilagajal vid na blizu in daleč in vse vmes do strmih pobočij na drugi strani kanjona. »Ne še!« Na razgledišču ob cesti je bilo precej ljudi, ki so čakali, da se pojavijo. Ura je bila prava, kmalu bo začel pihati vzgornik. Čez nekaj časa se le pojavijo prvi osebki, ki so sicer vzletali bolj na kratko, le za nekaj sekund. Hitel sem narediti kak posnetek, kot da bi se bal, da se potem ne bo dalo, da je to prva in zadnja priložnost. Pri gledanju skozi 400 mm objektiv je težko slediti gibanju in ravno ko ga ujamem in izostri, posnamem le še skalo ali travo. Potem jih je bilo vedno več in vedno dlje časa so letali. V dobri uri mi je uspelo narediti nekaj solidnih posnetkov. Saj sem prav zaradi takšnih potreb vlačil s sabo objektiv, ki ni ne majhen in ne lahek.
Kondorji redko zamahnejo s krili, večino časa jadrajo, zato potrebujejo vzgornik. Ko se dopoldne tla segrevajo in temperatura narašča, se začne topel zrak dvigati. Sposobni so jadrati na desetine kilometrov brez da bi enkrat samkrat zamahnili s krili.
Arequipa
Na razgledno ploščad za opazovanje kondorjev smo prispeli iz Arequipe, milijonskega mesta v južnem Peruju. Na nadmorski višini 2300 m ima blago klimo vse leto. Dan prej smo najprej zavili v arheološki muzej Museo Santuarios Andinos (prevedeno bi to bil Muzej andskih svetišč), ki slovi po odlično ohranjeni mumiji Juaniti. Juanito so tako kot Ötzija našli v ledu, ko se je pod nekim vulkanom sprožil plaz. Zdaj je na ogled v zasteklenem zaboju, kjer je temperatura -25. V južnoameriškem arhivu nisem našel nobene fotografije iz notranjosti muzeja, tako da sklepam, da je notri fotografiranje prepovedano.
Inki so opravljali obredna žrtvovanja ob hudih sušah, naravnih katastrofah, v času lakote, ob smrti vladarja in ob pomembnih praznikih. In kaj so žrtvovali? Otroke! Juanita je imela le okoli 12 let. Skupnosti po celem imperiju so prispevale otroke za žrtvovanja. Ampak to ni mogel biti kar katerikoli otrok. Na koži ni smel imeti nobenih znamenj, brazgotin ali celo peg. Za med bogove so morali biti »najčistejši«. In ker je žrtvovanje veljalo za posebno čast, je v glavnem svoje otroke prispevalo plemstvo, saj so se hoteli priljubiti vladarjem.
Juanito so žrtvovali visoko na pobočju vulkana Ampato. Do tja je morala v spremstvu hoditi več dni. Omamili so jo s čičo, koruznim moštom, in jo z udarcem po glavi poslali predstavljati smrtnike med bogove. Mumije so postavljali v fetalni položaj, zraven pa pustili tekstilne okraske in artefakte iz dragih kovin. Tudi zaradi slednjega so z arheološkega vidika najdbe mumij kot posledic žrtvovanja tako pomembne, kot da bi jih odkrila Indiana Jones ali Lara Croft.
Sprehodili smo se po mestu in šli v kakšno trgovino poizvedeti, koliko stanejo izdelki iz volne »baby alpake«. Za volno baby alpaka se šteje prvo striženje ali prvih nekaj striženj. Ti izdelki so dragi. In če mislite, da boste kupili pončo za 30 dolarjev, za katerega prodajalka na tržnici trdi, da je baby alpaka, ste nasedli. Če želite luksuz, ga je treba tudi plačati. In če že hočete pravo stvar, pojdite raje v butične trgovine okoli Glavnega trga (Plaza de Armas; na gugl maps sicer piše Plaza Mayor, ampak tako poimenovanje glavnega trga se uporablja v Španiji, v Južni Ameriki je v glavnem Plaza de Armas) in si privoščite izdelek s certifikatom.
Vstopili smo tudi v samostan Santa Catalina. Na ogled je stari del samostana, ki je nastajal stoletja. Tja so lahko kot novice vstopale le druge hčere premožnih družin (prve so bile namenjene poroki), s seboj pa so morale prinesti zajetno »doto«, s katero se je samostan vzdrževal. Premožneži so svojim hčerkam znotraj samostana gradili razkošne hiše, nato so si bogaboječe frajle omislile še služabnice, ki so jim kuhale in čistile. Papež, ko je to izvedel, je bando razgnal v skupne, precej bolj asketske prostore. Nekaj je bilo slišati tudi o razvratni »vzdržnosti« tamkajšnjih nun v preteklosti, ma to pustmo stat. Takrat opuščene stavbe zdaj tržijo turistom in moram reči, da je sprehajanje po mirnih, z belim vulkanskim kamnom tlakovanih ulic in belo, modro in rdeče obarvanih fasad in stebrišč, prav sproščujoče.
Nekaj sem še urejal s perujsko telefonsko kartico, pa se ne spomnim, ali sem bil uspešen. Tudi na Latam Airways sem šel poizvedovat o letih v Argentino, drugi so šli po svoje. Mi je pa uspelo najti ulico, kjer so delali “zapateros” v skromnih in našarjenih uticah eden zraven drugega. Eden mi je ponudil, da lahko po čevelj pridem “el dia siguente”, drugi pa je rekel, da lahko naredi takoj. Sezul sem čevelj, se opravičil za vonjave in pokazal, kje je strgan. Na malem stolčku sem potrpežljivo čakal, ko se je z vonjavami mojega sezutega stopala prišel zadevat en majhen psiček. Sicer naravno kodrast in bel, le pošteno umazan od prahu zaradi klatenja po ulicah, ga očitno vonjave niso motile in ulegel se je kar poleg. Zverinico sem malo počohal, potem me pa starejša gospa, ki je šla mimo, vpraša, če je “mi perrito”. Sem rekel, da ne, mogoče le pričakuje kak prigrizek.
Preden smo dobili prosto, nas je Maša še peljala na tržnico. Po firbcanju smo šli družno na sok. Tisti sadeži, ki so pri nas dragi ali pa jih sploh ni, so tam poceni, sočni, naravni, okusni. Nekaj, kar je treba poskusiti.
Maša nam je pokazala teraso z lepim razgledom na trg, kjer se dobimo za večerjo. In menda je tukaj »cuy« (morski prašiček) najboljši. Konec popoldneva so restavracije na terasi samevale, ampak jaz sem si zaželel čisto v miru spiti pivo in spoznati našega prihodnjega gostitelja. V Arequipi delajo svetlo in temno pivo, poimenovano, kakopak, Arekipenja (tako se izgovori, napiše se pa Arequipena s tildo na n). Šel sem pozdravit in vprašat, če je odprto in bi se dalo dobiti eno hladno pivo. Pa so mi prinesli steklenico, ki sicer vsebuje 620 ml piva, in posodo iz bambusa za kozarec. Gospodar je rekel, da stekla ne mara, vse mora biti naravno, tudi pribor bomo menda dobili lesen. Še preden so ostali začeli počasi kapljati na teraso, mi je pokazal nekakšen obred, ki ga je verjetno izumil on sam. Z obema rokama primeš bambusov kozarec (ker je preširok, da bi ga lahko držal z eno roko, če nisi res dolgoprstež), ga dvigneš proti enemu vulkanu, nekaj izgovoriš in potem čisto malo piva vliješ preko ograje. Ne vem, kaj si nekdo, ki dobi to pošiljko piva z neba, lahko misli, ampak spodaj so hodili ljudje, ki jim ta božji dar mogoče ne bi bil všeč. Potem ponoviš vso stvar z drugim vulkanom. Mojster, jaz sem žejen, pivo bi rad pil, ne pa ga zlival po mimoidočih.
No, cuy je pač bil, kar je bil. Pri njih v JA je to specialiteta, le veliko dela da s številnimi koščicami. No, potem mi je pa gazda ob obračunu večerje še na lep način prodal njegovo knjigo, ki jo je še mastno zaračunal. Če sem prav razumel vodičkin izraz na obrazu, ji njegov vsiljevalski marketing ni bil všeč. Zaradi ljubega dogovora z agencijo je verjetno ostala nevtralna. Še neka ženska iz skupine je kupila knjigo. Danes ko to pišem, sem knjigo prvič odprl in preletel vsebino. Govori o iskanju in vlogi zmaja, ki bedi skoraj nad vsem, solarnem koledarju, galaktičnem plesu, čarobnih obredih, visečih vrtovih južne hemisfere, žetvah, suši, Jazonu in Argonavtih, festivalih in še o čem. Da bi ugotovil, ali gre za umetniško-razsvetljensko delo ali prozaično-deviantna umevanja, bi si moral vzeti veliko časa. Dvomim pa, da vam bom kdaj serviral kaj več te ezoterične vsebine.
Kanjon Colca
Iz Arequipe je okoli 200 km, a vijugasta cesta gre čez gorski prelaz na skoraj 5.000 metrih. Tam smo se ravno ob svitu ustavili na razgledišču Mirador de los Andes. Plošče z vgraviranimi imeni in nadmorsko višino vulkanov v daljavi so se nam zdele podobne pokopališkim. Bele vulkanske špice v daljavi so bile videti kot da so le malo višje. Večina vulkanov je približno 6.000 metrov visokih. Prvič sem izkusil, kako se je potrebno zaradi pomanjkanja zraka pogosto ustavljati. Ali pa hoditi počasneje. Tam gor je bilo kar mrzlo. WC je bil v pusti pokrajini zastonj, kljub temu smo fantki šli za gumo od avtobusa, punce so pa čakale vrsto.
Prišli smo do strmih pobočij kanjona reke Colca. Na neki betonski terasi, pokriti s streho, in obkroženi z lamami smo zajtrkovali in kot se za Peru spodobi, so vrečkam raznih čajev družbo delali listi koke. Nadaljevali smo do razgledišča Kondorjev križ (Mirador Cruz del Cóndor). Tam je precej ljudi čakalo, da kondorji poletijo. Po bolj ali manj uspešenem fotografiranju kondorjev smo čez debelo uro šli naprej do izhodišča za pohod v kanjon.
Dno kanjona je na nadmorski višini 2.000 m, robovi pa so na 3.000-4.000 m. Z globino 1.000–2.000 m je med najglobljimi kanjoni na svetu. Kanjon je dolg 70 km. Je tretja najbolj obiskana turistična destinacija v državi. Nad najbolj strmimi deli, ko se teren malo zravna, obdelujejo zemljo na stopničastih terasah.
Spust kakih 1.000 metrov v globino kanjona se je začel zlagoma, večinoma se je hodilo malo pod robom. Potem so se začele serpentine. Pot je bila strma, z velikimi kamnitimi stopnicami in gruščem pod nogami, da je bilo kar nekaj driftanja. Po postanku na mostu čez reko se je pot dvignila na rob kakih sto metrov visoke pečine, potem pa je nekaj časa peljala po senci ob namakalnem potočku do Posade Gloria. 14.000 korakov za tri ure in pol hoje. V Glorii smo spili hladno pijačo, imeli kosilo in večerjo.
Naslednji dan smo v glavnem hodili po dnu kanjona do oaze, kjer je en kup hotelčkov z lastnimi bazeni. Kljub relativno kratki poti je bilo kar nekaj strmih vzponov in spustov. Ob bazenu smo se namakali, spili kakšno pijačo, pa hranili so nas ves popoldan. Ja, uživali smo. Nad nami so letali kondorji.
Zadnji dan nas je čakal strm vzpon po drugih serpentinah. Nisem bil prepričan v svoje zmogljivosti, zato sem 10-kilogramski nahrbtnik oddal na bolj zdržljivo žival od mene, mulo. Najpočasnejši smo startali ob 4h zjutraj, še po trdi temi, malo bolj fit osebki ob 5h, atletsko navdahnjena mladina pa ob 6h. Zgodaj smo šli na pot zaradi vročine, ki že dopoldne postane moteča. Srečevali smo se tik pod vrhom. Za razliko od mladeničev, nabitih z vzdržljivostjo, pa je večina tistih, ki so se imeli za bolj fit in so startali ob 5h, na vrh prišla na mulah. Nekje po poti so izgubili zagon.
Na poti nazaj smo se ponovno ustavili na razgledni ploščadi za opazovanje kondorjev. Naprej ob cesti je bila stojnica z eksotičnimi dobrinami v obliki sadežev. Maša je našo nezainteresiranost za raziskovanje in okušanje drugačnega kaznovala tako, da je od gospe kupila kiviju podoben narezan sadež in nam ga dala v pokušino. Ne spomnim se, koliko ljudem je prodajalka nalila šejk.
Sledilo je več postankov na poti. Eden ali dva na vrhu planote. Iz pokrajine so v daljavi izstopali le grebeni gora in s snežno kapo pokriti vulkani. Nižje so se na drugi ravnini pasle vikunje. Večinoma so kot gvanaki divlje živali, le vsake toliko časa jih polovijo, ostrižejo in spustijo. Stoletja nazaj so jih Inki zaradi mehke in cenjene volne ostrigli vsaka 3 leta. Z vdorom Špancev se je ravnovesje porušilo. Zaradi naraščajoče svetovne trgovine z mehkim krznom v 20. stoletju so jih skoraj iztrebili. Od večmilijonske populacije jih je okoli 1960 leta ostalo le še nekaj tisoč. Andske države so z varstveno konvencijo rešile vrsto pred izumrtjem in zdaj ne velja več za ogroženo.
Ustavili smo se v kraju Maca. Ima zanimiv Glavni trg s parkom. Neka folklorna skupina je poplesavala v parku pod prikupno belo cerkvico. Dan smo začinili še z namakanjem v termalnih bazenih pred Chivayem. Vrnili smo se v Arequipo, naslednji dan pa že zgodaj odšli v Popek sveta, kot so Inki imenovali svojo prestolnico Cuzco.
Mitska ptica andskega višavja
Poglejmo malo pobliže te impozantne letalce. Andski kondor je član družine jastrebov Novega sveta, ki jih ločijo od jastrebov Starega sveta (Evropa, Azija in Afrika), saj se je vsaka družina razvijala ločeno in nimajo skupnih prednikov. Njegov edini bližnji sorodnik je kalifornijski kondor.
Razpon kril ima 3,3 metra, večji razpon imajo po dve vrsti albatrosov (klateški in kraljevi) in pelikanov (rožnati in kodrasti). Vendar kondor velja za največjo letečo ptico na svetu ob upoštevanju kombiniranega merjenja teže in razpona kril. Gnezdijo na strmih pečinah do nadmorske višine 5.000 metrov. Je dolgoživa ptica, saj v povprečju živijo več kot 50 let. Kondor v nekem živalskem vrtu je dočakal čez 70 let.
A pozor, svoje hrane kondor večinoma ne ulovi sam. Čeprav spada med ujede, ga ne kujte med lovske zvezde kot so orli ali sokoli. Kondorji so namreč mrhovinarji, čistilci. Kremplji na njihovih nogah so ravni in neostri in jih za lov ne morejo uporabljati. Še kakega glodalca, ptiča ali zajca morajo pokončati z večkratnimi udarci s kljunom. Le v primeru, da so zelo lačni, so sposobni z velikimi krili prestrašiti kravo do te mere, da pade v prepad, vendar to ni njihov modus operandi. Oni med dolgimi leti opazujejo teren pod sabo in iščejo bodisi poginulo žival ali pa sledijo manjšim jastrebom in kopenskim mrhovinarjem, kot so lisice, ki jih vodijo do kadavra. Drugi mrhovinarji prepustijo kondorjem, da predrejo trdo kožo poginule živali, ki je sami na morejo.
Kot se za mrhovinarje spodobi, imajo golo glavo in vrat, saj bi se jim perje umazalo, ko bi vtikali kljun globoko v drobovino jelenjadi ali goveda. UV žarki tudi lažje nevtralizirajo bakterije, ki se med hranjenjem naberejo na njihovi koži. Najraje imajo trupla velikih živali, kot so jelenjad, lame, alpake, gvanaki, nanduji (noju podobna neleteča ptica) in pasavci, v sedanjem času pa so na njihovem jedilniku večinoma udomačene živali, npr. govedo, konji, ovce, koze, osli, domači prašiči in psi, pa tudi za lovske namene na novo vpeljani divji prašiči, zajci, lisice. Lahko so več dni brez hrane, ko pa pridejo do mrhovine, se včasih tako nažrejo, da imajo težave z vzletanjem.
Za razliko od večine ujed je za kondorje značilen spolni dimorfizem – samci so večji (in drugačni) od samic. Na glavi imajo greben bledo rdeče barve, ki se lahko obarva v precej bolj žive barve, ko samec izraža svojo dominantnost, npr. pri hranjenju. Na vratu imajo podbradek. Pari ostanejo skupaj vse življenje. Samice le vsaki dve leti izležejo eno do dve jajci. Po dvomesečni inkubaciji se izležejo mladički, ki lahko letijo po šestih mesecih. Nato do starosti dveh let gnezdijo in lovijo s starši, potem jih nadomesti novo leglo. Če je jajce ali piščanec odtujen, bodisi zaradi plenilcev ali ljudi, starša vedno poskrbita za zamenjavo, za novo jajce. To posebnost izkoriščajo raziskovalci in rejci, ki z odvzemom jajca ali mladička povečujejo reproduktivno stopnjo.
Leta 2020 se je njihov status spremenil iz skoraj ogroženega v ranljivega. Zaradi nizke reproduktivne stopnje lahko hiter vpad populacije bistveno vpliva na ogroženost vrste. In kaj kondorje najbolj ogroža? Najprej tisto, kar večino vrst – izguba habitata zaradi človeških aktivnosti. So pa še drugi razlogi. Veliko kondorjev je poginilo zaradi zastrupitve s svincem, zaužitim z mesom poginule živali, ki so jo ustrelili lovci. Svinec je v nabojih. V preteklosti so jih kmetje lovili, ker so mislili, da so kondorji pomorili njihove živali. Verjeli so tudi, da imajo njihove kosti in organi čudežne medicinske učinke. Programi osveščanja ljudi so vsaj slednja dva razloga zmanjšali.
El condor pasa
Ja, letali so mimo nas, šli mimo. Paso je v španščini korak, glagol pasar pomeni mimo (iti). In ker kondorji pač ne hodijo, ne gre za mimohod, gre za (mimo)let, tako da je prevod znamenite pesmi »kondorjev let« po moje čisto ustrezen.
Ko je Paul Simon v letu mojega rojstva v Parizu srečal skupino Los Incas, mu je njihov vodja napačno povedal, da gre za perujsko tradicionalno skladbo. Simon je iz tega razumel, da na skladbo ni avtorskih pravic, da gre za javno domeno, na instrumentalno podlago spisal angleško besedilo in izdal na albumu skupaj z Garfunklom.
Čeprav je napev precej star, menda celo iz 18. stoletja, ga je »uradno spisal« za neko glasbeno igro Daniel Alomía Robles leta 1913. Konec sedemdesetih let je Roblesov sin Armando Robles Godoy proti Paulu Simonu vložil tožbo zaradi kršitve avtorskih pravic, saj je njegov oče skladbo v ZDA avtorsko zaščitil leta 1933. Sam proces je zaradi »nesporazuma« in »poštene napake« ter Simonovega spoštovanja do drugih kultur potekal v precej prijateljskem ozračju. Izida sicer ne poznam, ampak zdaj se pod skladbo načeloma podpisuje Roblesa (avtor glasbe), Simona (avtor angleškega besedila) in Milchberga (ustanovitelj skupine Los Incas, tisti, ki je dal Simonu napačne informacije, za aranžma).
Od izdaje pesmi na albumu Bridge Over Troubled Water Paula Simona in Arta Garfunkla je po celem svetu nastalo 4.000 izvedb s 300 besedili. Peru je pesem razglasil za nacionalno kulturno dediščino in je dejansko druga himna države.