Med hudimi mravljicami in kajmani
Amazonija
S površino 5-6 milijonov kvadratnih kilometrov je največji tropski deževni gozd na svetu. Proizvaja enormne količine ogljika, ki so ključnega pomena za globalno podnebje.
Biotska raznovrstnost je bogata. Mnoge rastline in živali niso še niti popisane. Mi poznamo le najbolj markantne predstavnike tega habitata, ki jih vidimo v dokumentarcih – jaguarja, rečne delfine, anakonde, harpije, piranje, kapibare, pa še kaj bolj ali manj lepega ali nevarnega bi se našlo. Tam živijo čisto lepe mravlje, podobne tistim malo večjim, črnim in nenevarnim, ki pri nas plezajo po deblih orehov. Ampak tiste džungelske so nekaj drugega. Po goščavi se ne hodi bos, kajti ugriz tiste simpatične, a hude mravljice s šestimi nogami povzroča večurno neznosno bolečino, tako hudo, da si nespametnež želi odrezati prst ali še kaj več. Zato mu vodiči, če ima to srečo, da so z njim, najprej odvzamejo vsa rezila in potencialna orodja, s katerimi bi si lahko škodoval. Če ga že niso uspeli prepričati, da naj kaj obuje. Med zoprneža spada tudi tisti mali plavalec, ki se nesrečniku, ki se odloči urinirati v vodi, splazi po sečevodu, ven pa več noče, ker se močno in boleče zagozdi. Težavo menda odpravljajo z amputacijo lulčka. Škorpijonov, kosmatih pajkov, strupenih dvoživk in kač različnih velikosti, katerih strupenost se po piku meri v minutah do konca življenja, sploh ne omenjam. Električne jegulje sem še pozabil.
Pa ni vse tako črno in nevarno, samo malo je treba biti previden. Sicer tam živijo tudi veličastne ptice s čudovitim perjem in druge nenevarne pernate ali kožuhaste lepote. Loriji in are so presenetljivo lepi, ozelot pa bi vsakogar očaral. Slednji, majhna mačka z velikimi očmi, je redko videna lepota. In če kdo misli, da ga lahko jaguar, veliko večja mačka z ugrizom, ki tre lobanje, požre, naj vas potolažim – veliko srečo boste imeli, če boste to izmuzljivo mačko sploh uspeli videti v divjini.
Kar tu si ga oglejte, jaguarja. Kot lastno fotografijo ga namreč ne morem prikazati ne v prejšnjih ne v načrtovanih objavah, zgornji je v prosti domeni in sposojen iz Wikipedije.
Amazonija, ta pljuča sveta, je ogrožena, za to pa se hudičevo malo zmenimo. Izsekavanje gozdov zaradi lesa, poljedelstva in živinoreje, nezakonito rudarjenje in požiganje. Vse to vodi do izgub habitatov, uničevanja biodiverzitete, ogrožanja domorodnih skupnosti in podnebnih sprememb. Bomo že preživeli, vsaj nekaj časa. Kaj pa je 10.000 uničenih kvadratnih kilometrov na leto v primerjavi z obstoječimi 5,5 milijona?
Kljub dejstvu, da je večina Amazonije v Braziliji, v tropsko amazonsko nižavje segajo tudi Bolivija, Peru, Ekvador in Kolumbija. Moj urnik ni predvideval obiska Brazilije. Ker sem bil dobre tri tedne na začetku poti še s Shappo in njihov program ni vključeval nižavja vzhodno od Andov, sem vodičko pobaral, v kateri državi naj se potem, ko oni odidejo domov, jaz pa po svoje, spravim dol. Maša je naštela en kup krajev vrednih obiska. V vseh državah. Spomnim se le Iquitosa, Puerto Maldonada in Rurrenabaqueja. Ampak ko sem se vračal nazaj proti severu iz Salte v Argentini, sem se kar odločil, da bo moj obisk Amazonije v Boliviji. Predvideval sem, da bo moj postanek v tropskem pragozdu poln z vlago povezanega znoja, pikov nadležnih insektov in puljenja klopov iz kože.
Santa Cruz de la Sierra
Vsaj po nekaterih podatkih je največje bolivijsko mesto, še posebej ko se ustrezno loči El Alto od La Paza. Tupiza, od koder me je pot vodila v Amazonijo s prvim upa polnim ciljem v Santa Cruzu, ima le pristajalno stezo za manjša letala. Komercialnih letov od tam ni. Če bi hotel leteti, bi moral do Tarije ali do Uyunija, pa še od tam bi moral leteti preko Kochabambe, Sucreja ali La Paza.
Dan pred odhodom sem kupil karto za avtobus. Odhod avtobusa naslednji dan je bil enkrat popoldne. Za 850 km dolgo pot sem pričakoval, da bom na cilju proti koncu noči, idealno bi bilo zgodaj zjutraj. Vseeno sem vprašal, koliko časa vozi in kdaj prispemo. Gospa mi pove, da je predviden prihod »a las cinco«, ob petih. Zadovoljno izustim »bueno«, potem pa doda »por la tarde«. Tuhtam, če sem zamešal dele dneva, probam biti pameten in šutasto vprašam »No por la mañana?«. Z »lo siento, no, por la tarde« potrdi , da nisem nič zamešal. Pa ne da se bom vozil celih 24 ur? Kateri sedež bi? Potem pa tistega zgoraj, takoj za šipo nad šoferjem, da bom imel vsaj razgled, če se bom že moral cijaziti cel dan z nočjo vmes.
Tupiza je na nadmorski višini le kakih 15 metrov manj od Triglava. Pot je šla čez Altiplano na 4.000 metrih in nato še čez vzhodne Ande, verjetno okoli 5.000 nad morjem, preden se je spustila na vzhodno stran proti Amazoniji.
Bila je že noč, ko smo se peljali skozi Potosí. Leži pod goro Cero Rico (bogati vrh), ki je v preteklih stoletjih neutrudno bogatila španski imperij s srebrom. Zdaj v okolici kopljejo cink, srebra skoraj ni več.
Mašino lekcijo, da je treba na avtobusnih poteh preko Andov imeti s sabo kup oblačil in še spalno vrečo, sem pozabil. Čez Ande me je zeblo. Kot psa. Na trenutke se mi je zdelo, da se tresem. Avtobusi so večinoma ustrezni za zmerno subtropsko podnebje, kjer ni potrebno ne gretje ne klima. Konkurenca je huda, zato varčujejo tudi pri nabavi novih. Klima in gretje sta očitno dovolj velik strošek, da se mu splača izogniti. Je kdo, ki ima gretje in zaračuna več? Ne spomnim se. Čez Ande se je treba obleči, ker ne grejejo. Ker se ti mraz plazi po telesu in ne odneha do drugih nadmorskih višin. Tudi voznik mi ni odgovoril na jamranje naslednjega jutra, da je bilo prekleto mraz. Je omenil, da v nižini bo vroče, tako da se vse skupaj kompenzira. Udobje strank se meri z aritmetično sredino. Pozno dopoldne so ga nekateri potniki uspeli prepričati, da ustavi za pol ure, da grejo kaj pojest. Priložnost sem izkoristil tudi jaz. Še bolj bi jo, če bi mi kdo povedal, zakaj smo se sploh ustavili. Pojedel sem na hitro, ker sem se bal, da odpeljejo brez mene. V voznika, ki ga je bolj brigalo, da gremo čim prej naprej, nisem imel nobenega zaupanja, da bo kakorkoli preverjal, če ima vse potnike, preden potegne. Nikogar se ne spomnim, ki bi štel glave v sedežih.
Taksist me je odpeljal v mesto. Soba, ki sem jo rezerviral, je bila v pritličju takoj po vstopu v neko pokrito garažo. Namesto verande ali balkona sem imel asfalt, nizek strop, temo, garažne stebre. Kot da bi neko stražarnico spremenili v hotel. Ampak bil sem pa v centru.
Mesto z okoli poldrugim milijonom ljudi je polno zelenja in širokih predmestnih avenij, v centru je nekaj parkov, pločniki pa so pokriti z arkadami. Večina stebrov je lesenih, nekateri so lepo izrezljani. Zvečer sem ugotovil, zakaj so pločniki pokriti. Ulilo se je. Močno, da je voda zastajala na ulicah. Razen na križiščih, če si že moral čez cesto, pa vseeno ni bilo potrebe po odpiranju dežnika. So že vedeli, kako zaščititi pešce v mestu, kjer se pogosto zlije.
Santa Cruz sem izbral zaradi namiga, da je mesto prijetno za enotedenski počitek po intenzivnem potovanju, ampak resnici na ljubo mi je tak postanek uspel šele v Vilcabambi v Ekvadorju kak mesec kasneje. Santa Cruz je preveliko mesto za umirjen počitek. Poleg tega sem se nadejal, da mi bo v bližnjem narodnem parku Amboro uspelo ujeti kakšno znamenito južnoameriško žival – pumo, medveda očalarja ali celo jaguarja. Ampak kot sem napisal v uvodu: tudi če bo katera od teh izmuzljivih živali v vaši bližini, vas bo lahko stokrat videla, vi pa nje niti enkrat. Po tihem sem imel tudi željo, da bi obiskal Pantanal na bolivijski strani ali celo v Paragvaju, če bi le bilo finančno znosno.
Ampak ne, ni šlo. Ko sem začel spraševati, iskati in navezovati stike z raznimi agencijani, je kazalo, da se tam s turizmom ne ukvarja nihče. Telefoni so bili odjavljeni, izklopljeni, ne vem kaj… Na maile in sporočila sem dobival odgovore šele po tednu dni, pa še to nič pametnega. Čeprav je Argentina funkcionirala odlično, je bila turistična scena v Santa Cruzu kot sredi pandemije.
Poleg slabih in poznih odgovorov sem dobil še nepredvidljive prebavne motnje in to ravno na dan, ko sem ves nostalgičen imel rezervirano mizo v argentinski steakhouse restavraciji. Rezerviral sem jo več kot dan vnaprej. Verjetno so mislili, da sem pobegnil brez plačat, ko sem na hitro odbrzel na stranišče. Na srečo je tisti zrezek odšel po pravi poti, le prehitro in v neustreznem agregatnem stanju.
Postanek v Santa Cruzu (de la Sierra) sicer ni bil strel v koleno, je pa bil strel v prazno. Trgovine in lokali – vsi z rešetkami, z odklepanjem na gumb. Odprejo, ko te zgledajo, si sam in nisi vedeti nevaren. Varnostnih razmer nisem znal pravilno oceniti, zato se tudi nisem počutil sproščen. Sem pa videl, da so redarji , ki zvečer patruljirajo po ulicah, precej uvidevni. Mladca, ki se je šel olajšat v neki vogal sredi ulice, je počakal, da zaključi, preden ga je vprašal »Porque orinas en la calle?«. Kako sta se zmenila, ne vem. Šel sem naprej z mislimi o odhodu na sever. O medvedih, pumah in jaguarjih, no ja, nimam kaj pisati. Tistih par potepuških mačk po parkih in množice golobov ob fontanah pač niso razlog za obisk Santa Cruza.
Po sledi bufea
Moj naslednji cilj je bil Trinidad, 500 km proti severu. Iz Santa Cruza sem za 40 € tja poletel preko Kochabambe.
V manjšem hotelčku sem dal cunje na pranje. Gospa je rekla, da bodo jutri suhe, ker se v tej vlagi ne sušijo dobro. Par papig je vreščal na sosednji strehi. Šel sem pogledat po mestu.
Jutro naslednjega dne. Najprej zajtrk. Čeprav je bilo sredi tedna, sem zaznal praznično vzdušje – glasba, sprevodi, uniformno oblečene skupine, vsi prešerno razpoloženi. Kasneje, veliko kasneje, pravzaprav za to objavo, sem pogledal, kaj se je dogajalo. Od nekje konec maja (tja sem prispel tridesetega) pa en teden v junij je v Trinidadu “Chope Piesta”. Ime izvira iz avtohtonega jezika Moxeño-Trinitario, pomeni pa “Veliki Festival” ali “Fiesta Grande”. Poteka v čast (pre)svete Trojice in ustanovitvi mesta.
Trinidad ((Sv.) Trojica), prijetno mesto z dobrih 100.000 ljudi, je sicer najbolj znano po rečni turi za opazovanje bolivijskih sladkovodnih delfinov, ki se od tistih amazonskh, dolvodnih, dovolj razlikujejo, da jih štejejo za posebno vrsto. Vmes so namreč slapovi in brzice Teotonio, preko katerih se gre lahko samo dol, gor se ne da, zato so se gorvodni delfini razvijali ločeno. Bolivijski delfin (Inia boliviensis) ima več zob, manjšo lobanjo in daljše telo od vrstnika Inia geoffrensis, amazonskega rečnega delfina.
Na tej fotografiji boste še najbolje videli izgled bolivijskega delfina. Namesto hrbtne plavuti ima le nekoliko izbočen greben. Ti delfini ne skačejo iz vode kot njihovi morski sorodniki.
Najdem agencijo, delajo, jutri lahko uredijo turo. Ampak – sem edini, cena ca. 100 €. Če bom tako nadaljeval, bom moral razglasiti stečaj. Potrdim, toda – najdite še koga in popravite ceno. Čez par ur pokličejo in povedo, da se je pri njih oglasil še nekdo in da lahko ceno popravijo na ca. 55 €. Super, šel na večerjo in pivo.
Mladenič je imel oblečeno ekstravagantno srajco, ki je bila na modno prefinjen način na nekaj mestih strgana. Omislil si je tudi posebno frizuro. Ponekod si je pustil daljše lase, drugje čisto kratke in z nekimi izbritimi vzorci. Delila sva si čoln. Ko je videl moj fotoaparat z velikim objektivom, mi je odstopil mesto spredaj, da bom imel lažje delo. Imela sva čolnarja in vodiča. Bolivijskega delfina imenujejo tudi bufeo, transparent z zemljevidom ob pomolu je oglaševal »La ruta del bufeo« (Delfinova pot).
Kmalu po odhodu je krmar zmanjšal hitrost, vodič je namreč opazil ptico. Teh smo v naslednjih urah po zaslugi obeh domačinov videli še veliko. V objektiv sem ujel tudi dolgovrato ptico, za katero sem takrat sklepal, da je pač čaplja. Ujeto ribo je po zraku premetavala tako dolgo, dokler ni bila pravilno obrnjena za goltanje. Opis tega zanimivega (pod)vodnega lovca v nadaljevanju spodaj. Naredili smo tudi nekaj postankov v vasicah in samotnih kmetijah ob reki.
Ko smo prišli do sotočja s precej širšo reko, smo na nasprotni obali naredili postanek. Imel sem srhljiv občutek, da smo v divjini, kjer daleč naokoli ni nikogar. Če bi se znašel tam sam, ne vem, kako bi sploh preživel, saj si nisem znal predstavljati, v kateri smeri je najbližje naselje. Na večurni poti do tja smo sicer srečali več čolnov, pa tudi naselje, v katerem so vojaki rečne mornarice izvajali nekakšne vaje, je bilo živahno. Da bi pil tisto rjavo brozgo iz reke, nak, če bi pa moral plavati čez, pa raje hodim peš po kopnem, dokler zmorem. Ne bi se hotel podati v motne vode, kjer bi me kakšna rečna pošast žrla po koščkih.
Kot sem že zgoraj napisal, ta ptica ni čaplja, ampak anhinga (Anhinga anhinga). Ime izhaja iz jezika brazilskih staroselcev Tupi in pomeni hudičeva ptica ali kačja ptica. Ponekod ji zaradi podobne oblike repa rečejo vodni puran. Značilno zanjo je, da ima med plavanjem zaradi gostih kosti telo pod vodo, nad vodo pa je njen dolg vrat in kljun videti kot kača. Ker njene peruti niso vodoodporne, jih suši tako, da razpre krila kot kormoran. Anhinga spada med strelce.
Ta skuštrani modroglavi panker je hoacin (Opisthocomus hoazin). Živi v močvirjih in mangrovah Amazonije in v delti Orinoka. Imenujejo ga tudi ciganska kura, smrdljivi ptič in leteča krava. Ta ptica ima večdelni želodec, tako kot govedo (zato leteča krava), kjer poteka mikrobska fermentacija bornih listov, s katerimi se hrani. Ob izpahovanju puščajo neprijeten vonj po gnoju, zato smrdljiva ptica. Tudi mladiče hranijo iz prvega dela želodca. Velik želodec je kriv, da imajo slabo razvite prsne mišice, zato so slabi letalci z nerodnimi pristanki, kvečjemu letajo z enega drevesa na drugo. Taksonomsko je kljub delnemu dešifriranju genoma težko določiti sorodstvene vezi, zato je zaenkrat razporejen v lasten red Opistohocomiformes. Mladiči imajo na krilih po dva kremplja, zato so znanstveniki bili dolgo časa prepričani, da je hoacin vezni člen med praptiči in sedanjimi ptiči. Kasneje so ugotovili, da so kremplji na perutih mladičev sodoben pojav, ki je nastal zaradi njihovega načina življenja. Z njimi si pomagajo pri plezanju po drevesih.
Delfini! No ja, videli smo jih na poti tja in nazaj. Ampak ti rečni delfini niso kot morski, ki se veselo izstreljujejo iz vode. Ne skačejo, samo zrak pridejo na površje zamenjati. Na hitro, ravno toliko, da pokažejo hrbet, in nikoli na mestu, kjer jih predvidevaš, tako da imaš že veliko srečo, če si v fotoaparat uspel ujeti kak delček hrbtnega grebena. Izrazitih hrbtnih plavuti kot njihovi morski sorodniki namreč nimajo. Kako sploh vidijo v tisti motni vodi? Oči so neuporabne, toda delfini »vidijo« s pomočjo organa v izbočenem čelnem režnju, ki deluje kot sonar.
Ob poti nazaj je s ceste videti trup Boeingovega letala 727-200, ki je leta 1980 zasilno pristalo v gozdnatem in močvirnatem terenu le nekaj kilometrov pred pristajalno stezo v Trinidadu. Zaradi slabih razmer na letališču Cobija na severu Bolivije so se piloti odločili za preusmeritev v 600 km oddaljeni Trinidad, čeprav so imeli v 160 km oddaljenem Rio Brancu v sosednji Braziliji dovolj dobre pogoje za pristanek. Zmanjkalo jim je goriva tik pred Trinidadom. Imeli so veliko srečo, tako 151 potnikov kot 8 članov posadke je preživelo. Letalo je bilo preveč poškodovano, da bi se ga splačalo popravljat, zato so ga pustili kar tam.
Nebogljeni Boeing počiva med gostim rastlinjem. Mogoče so morali komu po prizemljitvi omavčiti kak ud ali pa je obiskoval psihiatra zaradi travmatične izkušnje, vendar so kljub “nerodnemu” pristanku vsi potniki in člani posadke preživeli.
Ob vrnitvi v hotel sem ugotovil, da so moje cunje oprali na roko in da v tej vlagi ne bodo suhe do jutri popoldne ali celo pojutrišnjem. Tu bi res prišel prav sušilec. Gospo vprašam, kako naj pridem v Rurrenabaque, moj naslednji slabih 400 km oddaljeni cilj. Letalske opcije so bile prekleto dolgotrajne in temu primerno drage. Čeprav Rurrenabaque ima letališče, bi moral vmes leteti v Santa Cruz, Kochabambo ali La Paz, verjetno z vsaj enim postankom in kako nočitvijo na poti. Vprašal sem, če se da dobiti direktni prevoz s »colectivom«. Rekla je, da ja. Če pa ne, bi moral pa presedati v Yucumu na ¾ poti. Pove, kje je terminal. Colectivo je medmestni prevoz, ki ga opravijo z večjim avtom ali kombijem. Imeti mora čim več sedežev in prtljažni prostor. Šel sem kar peš na obrobje mesta in kupil vozovnico za 20 €.
Açaí
Kasneje sem med sproščenim vandranjem po mestu šel mimo slaščičarne. Sladkosned kot sem, si nisem hotel nakopati jeze slaščičarskih bogov in sem naročil neko mamljivo stvar – temno vijolično kremo posuto z žitaricami in svežim sadjem. Okusno, osvežujoče in še zmerno sladko povrhu. Izvedel sem, da se sladica imenuje »açaí« (prebere se asaí, z naglasom na i). Glavna sestavina so asaí jagode. Borovnicam podobne jagode rasejo v Braziliji na asaí palmah (Euterpe oleracea). So antioksidantna bombica, iz njih delajo pire, ki ga postrežejo hladnega kot kremo sli sladoled, obloženega s prosto izbranimi sezonskimi aftefakti, kakršnih sem bil deležen jaz.
Od tega dne naprej sem vedno oprezal za to sladico, a sem jo redko videl, kar sem dobil pa je bila le bolj nerodna izpeljanka brazilskega originala. Kar gledam splet, se zamrznjene asaí pireje prodaja tudi pri nas. Poskusite kdaj, lahko vam bodo imunski sistem in brbončice hvaležne. Če ne pa vsaj otroci.
Pri pisanju nadaljevanja štiri strani kasneje sem tudi ugotavljal in ugotovil, kako do sedija, ki spada med posebne znake in je na tipkovnici prenosnika skrit nekje pod neznano tipko. Z uporabo ctrl + , (vejica) + c sem končno prišel do originalnega zapisa te markantne sladice: açaí. Popravil tudi tekst nazaj.
Rurrenabaque
In čeprav sem dobil zagotovila, da je prevoz iz Trinidada direkten do Rurreja, ni bil. Zjutraj smo dolgo čakali zadnjega potnika, in še ko se je pojavil, je bil prtljažnik tako poln, da niso imeli kam dati njegovih torb. V takih primerih malo ali malo bolj popeštajo torbe in vreče. Če tudi to ne gre, trdno privežejo nekaj kufrov na prtljažnik na strehi. Lomljivih stvari ni za dajat tja v »stiskalne prostore«. Pa se le odpeljemo. Cesta je bila katastrofalna, vmes smo morali še na trajekt, ki je peljal preko reke. Na drugi strani je bila cesta v gradnji, vse razrito. Premetava nas, ko gremo preko gradbišča, komaj je šlo. Stari enoprostorec meni neznane znamke je ječal čez grbine. Čez 2 km pa pridemo na novo asfaltirano cesto na nasipu, ki so jo gradili Kitajci. Nova, lepa, široka, z novimi prometnimi znaki, od katerih je večina opozarjala na prisotnost prebivalcev živalskega vrta, skozi katerega smo se vozili. Na njih so bile figure kajmanov, mravljinčarjev, lisic, želv, lenivcev, kapibar, na enem znaku je bil tudi konj. Za slednjega sem podvomil, da spada med prostoživeče štirinožce amazonske džungle. Konja sicer nisem videl, so pa po cesti hodile tudi krave, ki so jih pastirji namesto po močvirnatih ravnicah gnali drugam po najbolj priročni poti – na novo asfaltirani cesti.
Avto je peljal največ do Yucuma, tam mi je že voznik naročil, naj izstopim z vso prtljago in čakam na drug avto. Tudi nekaj drugih potnikov je bilo soočenih z isto težavo. V glavnem tisti, ki smo šli naprej. Čez kako uro pride drugo vozilo. Samo čakal sem, da mi voznik reče, koliko moram plačati, da ga pošljem nekam. Ampak ne, prvotni voznik je plačal za nas presedalce pot do konca. Enostavno niso imeli dovolj ljudi, ker so nekateri izstopili po poti, da bi nas peljali do konca, zato so se dogovorili s tistimi, ki vozijo naslednjo etapo. Tako delajo, če nimajo dovolj potnikov za naprej. Sicer nobene nategancije, le prekladajo te kot štafeto. Potem je sledil še en daljši postanek v čakanju na tretje vozilo. Zame ni bil problem čakanje, ampak enostavno nisem vedel, kdaj pride. Tudi ko sem druge spraševal, niso vedeli. Hotel sem samo v miru spiti pivo, brez da bi mi kdo težil, da se gre naprej ravno v trenutku, ko nagnem prvi požirek. Uspelo mi ga je spiti počasi, z užitkom. Potem je spet sledilo čakanje…
Do poznega popoldneva mi je le uspelo priti v Rurre. Za 2 kilometra od terminala do mesta sem šel z nekim kvazi tuk-tuk taksijem. Namestil sem se sicer v čisto spodobnem hotelu, ni bil drag, receptorja sta bila prijazna, a bil je skoraj prazen in brez življenja. 25 € na dan je mogoče bilo veliko.
Polno in pravilno ime mesta je Rurrenabaque (izg. Rurenabake), Rurre je le okrajšava, ki jo uporabljajo večinoma lokalci, približno tako kot mi, ko rečemo, da gremo v Tmin. Nekoga sem slišal reči tudi Žuže. Sem vedel, da včasih (ali nekateri) r zamenjajo z ž. To sem že doživel v hotelu v La Pazu, ko mi je ena od receptork dejala, da je moja »žopa« že pripravljena. Žopa je v tem primeru bila »ropa«, perilo, ki sem ga zjutraj oddal za pranje. Rurre Ima 20.000 prebivalcev, tistih par ulic v centru je dostopnih peš. Tam je v glavnem vse: restavracije, bari, agencije, trgovine. Pri slednjih sem ugotovil, da ne ponujajo samo vrečk s kokinimi listi, ampak so ponudbo dvignili na višji nivo. Kokini listi so tako kot plastenka vode, ni kakovostnih razredov (vsaj ne, da bi vedel zanje), le embalaže so različno velike. Tako kot vodo z okusom so v Rurreju ponujali tudi kokine liste z okusom. Sami listi so praktično brez okusa, ne sladki ne slani in ne kaj drugega, tam pa sem prvič videl ponudbo kokinih listov s sadnimi okusi ali okusom kave.
Rurre je izhodišče za NP Madidi, ki je po površini le malo manjši od Slovenije. Tam živi 272 vrst sesalcev, 1.254 vrst ptic, 896 vrst rib, 213 vrst dvoživk, 204 vrste plazilcev in preko 120.000 vrst členonožcev. Med markantneži, kot sta medved očalar in jaguar, so med stalnimi prebivalci tudi grivasti volk in orjaške vidre. Slednje so vrhunski plenilci, ki se jih morajo bati tudi majhni kajmani in anakonde.
V Madidiju je dovoljen samo eko turizem, kar pomeni čim manjši vpliv s strani obiskovalcev. Nekatere agencije imajo v džungli ob reki Beni, ki teče skozi park, postavljene turistične objekte, lodže. Ostale agencije se grejo posrednike, njihove cene so načeloma višje, če ne dobijo provizij od originalnih izvajalcev, ali pa so te prenizke.
Vsi ponujajo »selvo« in »pampo«. Selva je v španščini džungla, pampa pa travnata nižina z malo drevja in visoko travo, pogosto tudi precej vodnata. Pravzaprav me pampa ni vlekla, hotel sem v džunglo. Oboje je možno obiskati od dva do štiri dni.
Goščava
Ozek in hiter čoln je rezal široko in plitko reko. Krmar je le po gibanju vode na površini vedel, kje je najvarneje iti. Tisti lodge ni ravno za drugim ovinkom, kar nekaj časa smo se vozili v dolgem čolnu. Prvi postanek je bil že dobrodošel za razgibavanje nog. Vodiči so nas peljali do ozke soteske, ki jo je potoček, pritok Benija, vklesal v skalo. Skozi smo po plitki vodi šli bosi. Mlada francoska družina je bila tik za mano, dekletce je med ozkimi stenami hodilo, kot bi bilo doma.
Povezava na YT: Sprehod skozi sotesko Bala
Povezava na YT: Vožnja s čolnom po reki Beni
Spotoma smo obiskali še neko družino v džungli, je je obirala kakavovec in iz priročnih cvetov neke rastline naredila vampirsko-čarovniške nohte za francosko dekletce in še nekaj pamžev v skupini. Pri vseh takih »izletkih« se na koncu za razlago in demonstracijo pričakuje »propina« – napitnina. Vodiči ne povejo, koliko je običajno, zato Evropejci damo vedno približno toliko kot dajemo doma. Vsaj tisti, ki so na napitnine navajeni, npr. Francozi. Mislim, da so bili vsi srečni, eni za izkušnjo in zadovoljne froce, drugi za prihodek.
Naša pot se je nadaljevala po reki navzgor do vstopne točke v park. Čeprav je meja parka že takoj za Rurrejem, so mitnico, kjer se je treba registrirati in plačati vstopnino (25 €, ni vključeno), postavili na ozkem in mirnem delu višje ob reki. Že ob pristajanju na blatni strmini sem opazil žival, za katero se mi je zdelo, kot da uživa v blatni kopeli, čeprav tja, kjer pristajajo čolni, ne spada. To je bil mlad divji prašič, in za tako nenavadno, nevsakdanjo lokacijo, kjer se stalno gibljejo homo sapiensi, se mi je vseeno zdelo malo čudno, da bi se divja žival valjala po blatu tako blizu ljudi. Lahko bi bila sirota, navajena in odvisna od stika z ljudmi. Je pa ta osebek vsakič, ko se mu je kdo približal na manj kot tri metre, nasršil kocine na plečih, ki so zavibrirale kot ježevčeve bodice ali klopotačin rep. Če ni bilo posluha, je še glasno tlesknil z zobmi. Zvok je bil trd, grozeč. Povedal je, da ima velike zobe ter močan ugriz in da ni dobro imeti roke v primežu njegovih čeljusti. Ko so vodiči prišli nazaj, so povedali, da divji pujs ni tam na lastno željo. Nekje višje ob reki ga je odplaknilo in odneslo s tokom. Na kopno mu je uspelo ravno tam, kjer reka zavije in se umiri, kar omogoča pristajanje čolnov. Popolnoma izčrpan je ležal v blatu, zmogel je le zagroziti tistim, ki so hoteli preveriti njegov utrip. Čuvaji parka so mu dajali hrano, da si opomore.
Levo spodaj izčrpani pujs, desno zgoraj eden od rangerjev
Čoln ima streho za senco, sicer bi nas med večurno vožnjo po reki ožgalo sonce. Ko smo prišli v bližino lodža, smo se ustavili in izstopili, vodiči pa so začeli raztovarjati hrano in pijačo. Vprašal sem, če nesemo kaj naprej, saj lodža nisem videl, ko sem se povzpel par metrov višje na breg. Ni treba, so rekli, bodo pretovorili na drug čoln, ki pelje po ločenem rokavu naprej. Nelogično, a nisem ugovarjal. Kasneje sem izvedel, da se je po tistem rokavu pred kratkim dalo s čolni naprej, a so ga poplave zaprle tik pred sotočjem z reko na dolžini kakih deset metrov, in je bilo lažje imeti stalno v rokavu star čoln, na katerega so pretovarjali potrebne surovine.
Do lodža smo po na široko očiščeni stezi skozi džunglo hodili kakih dvajset minut. Nastanitve so bile eko, nič s petimi zvezdicami. Se pa je veliko zvezdic dalo ob borni svetlobi v lodžu videti ponoči. Lodž je v bistvu nekaj kolib na kakih pol metra visokih lesenih stebrih. Ne vem ali zaradi poplav ali zaradi živali. Ena je bila namenjena kuhinji in prehranjevanju, ostale so imele pograde z mrežami proti komarjem. Stranišče in tuši so bili ob strani, še najbolj basic.
V tropih je ob sedmih zvečer tema. Povečerjali smo natlačeni ob par dolgih miz. Hrana je bila čisto spodobna, le soka, ki je bil vključen v ceno, je hitro zmanjkalo. In ker nisem imel družbe, sem se po večerji, ob soju slabe svetlobe, ki so jo dajale neke cenene leščerbe na baterije, začel pogovarjati z vodiči. Eden me je vprašal, če sem »hombre militar«. Kako to misliš? Na majici imaš volka, videti je kot kakšna posebna enota. Res sem imel na hrbtni strani majice volka, ampak je bil logotip moje spletne strani. Nobena specialna enota, noben hombre militar, le samotni volk. Večino majic, ki sem jih imel s sabo, so bile iz te serije. Malo me je presenetilo tovrstno dojemanje. Sem povedal, da imam svoj »sitio Internet« in da je lobo (do takrat sem že vedel, da je to volk v španščini), moj logotip. Pravzaprav lone wolf, po naše samotni (in ne osamljen, kot si to mnogi napačno razlagajo) volk, in ker nisem vedel, kako je v španščini samotni, sem rekel, da sem »el lobo como soltero, pero otra palabra, non casado, que vive solo«. Na koncu smo le ugotovili, da je beseda, ki jo iščemo – solitario. Soltero namreč pomeni samski. Solitario sem si takoj zapomnil, in od takrat naprej sem vsakomur, ki je gledal solidno izdelan logotip na moji majici, rekel »yo soy el lobo solitario«.
Potem smo se odmaknili od lodža proti reki, sedeli na deskah in tramovih, ki jih dovažajo iz Rurreja za prenovo objektov, in si podajali neko razredčeno žganje. Potem zagledamo luči. Nisem vedel, da je tisti slepi rokav le par deset metrov stran. Iz čolna, ki se je vzel od neznano kje – no ja, prišel je po reki navzgor, le da ga je po mojem moral upravljati zelo usposobljen navigator, da se ni zabil v kakšno brežino ali zajahal skalo pod vodo – stopi nekaj ljudi, med njimi šefica agencije. Mlada Francozinja se je očitno pripeljala v nenapovedano kontrolo. Fantje so takoj skrili steklenico tiste razvodenele plundre, po nekaj stavkih pa sem razumel, da so razlagali, kot da bi se opravičevali, da so tam zato, ker mi delajo družbo in se pogovarjajo z mano. »El señor aqui« sem bil priročen izgovor.
Povezava na YT: Večerno čebljanje z vodiči ob soju sveče
Šefica je v lodžu tudi prenočila, naslednji dopoldan pa se je zelo dolgo pogovarjala z neko žensko, ki je delala tam. Po moje je bila odgovorna za delo v lodžu in je verjetno povedala, če so kakšne težave, in s skupnimi močmi sta iskali rešitve.
Odšli smo še na en treking, no ja, bolj sprehod po džungli. Tisti krožni poti, ki komaj presega kilometer, res težko rečeš treking. Spet spoznavanje narave, ampak samo flore, favna ni bila opazna, mogoče kak ptič tu pa tam.
Nekateri, ne vsi, smo se po kosilu spravili do čolnov in odšli nazaj v civilizacijo. Ostali so zakupili več džungelskega časa. Pot nazaj je mogoče zaradi toka trajala kakšno minuto manj, ampak meni je bilo bolj pomembno, da ujemam v objektiv kak lep motiv, mogoče celo žival. Nekaj ptičev sem res ujel, ko smo se ustavili na nekem nabrežju. Tistega mladega pujska pri vhodu v park ni bilo več. Upam, da se je opomogel od nasitnih in zdravih dobrot, s katerimi so ga zasipali varuhi parka.
Ko smo se vrnili v Rurre, me je plavolasa šefica vprašala, če bi šel tudi v pampo. Kaj pa je drugače? Več ravnine, manj dreves, tudi več živali je moč videti. Pa rezerviraj pri nas, ker je lodž naš in boš plačal manj kot pri posrednikih. Ne vem, bom razmislil, a lahko javim jutri? Seveda, potem bi bil odhod pojutrišnjem. Prav, jutri imam itak druge načrte.
Tango
Vse agencije so ponujale tudi terensko jahanje. Šel sem kar h gospe, pri kateri sem (pre)plačal džunglo, kako je s tem. Spet nisem poznal izvornega organizatorja, ampak sem nekako doumel, da imajo vsi enake cene. Poklicala je in gospod na drugi strani je povedal, da lahko. Ko je vprašala, koliko stane, pa sem njenega sogovornika jasno razumel, da je cena enaka kot pri vseh, torej 150.000 bolivianosov (ca. 19 eur je to bilo takrat), njej gre 10 %. Transparentno, vzamem.
Naslednji dan dopoldne me pridejo z džipom pobrat v hotel. Prisedem, vprašam, kako daleč gremo. Ne daleč, kakih 10 minut. Džip je bil res Jeep, ne kak drug terenec. Mogoče le malo mlajši od tistih znamenitih ameriških, ki so jih še imeli v korejski vojni. Listnate vzmeti na iztrošenem vozilu so stokale in grozile, da odletijo vsakič, ko je zapeljal čez grbino ali luknjo. Šli smo celo mimo cestninske postaje pred mestom, tako da ni bilo ravno blizu. Trajalo je kar okoli 20 minut, da smo prišli na posestvo, ki je bilo ob golf igrišču sredi džungle. Konji so bili sicer lepi, ampak mnogi so imeli klope v ušesih. Pastirja, ki sta delala na posestvu, sta mi pokazala razpršilo, ki ga uporabljata proti klopom. Pomaga, ampak ti klopi, ki očitno kar skačejo z dreves, so številni. Štala je bila na robu lepega travnika, ki je bilo očitno le eno od polj golf igrišča. Osedlala sta dva konja, jaz pa sem se spraševal, kdo za vraga hodi sem igrati golf. Pred kovidom so hodili, lastnik je neki tujec, zdaj je bolj revno, ampak onadva sta rekla, da sta dobro plačana. Eden od njiju celo spi kar na posestvu, v čumnati zraven štale, med konji. Golf igrišče zahteva stalno skrb. Videlo se je, da fanta kar pridno čistita in vzdržujeta okolico.
Povezava na YT: Prihod na Ranč in golf igrišče Chocolatal
Konja sta bila pripravljena, jaz tudi, ampak temni oblak je prinesel ploho, naliv. Konja smo sicer spravili pod streho, ostali pa so se močili zunaj in nič ni kazalo, da jih moti. Kako uro bo treba počakati, pravi tisti, ki bo vodil, potem bo mimo. Vprašam, kako je »mojemu« konju ime. Tango. Lepo, kako to? Gazda je konje – na posestvu jih je bilo vsaj deset – poimenoval po plesih in sadnem drevju, značilnem za tiste kraje. Naštel je še nekaj imen. Plesi so mi šli, drevje pa ne. Tam na vejah rastejo drugi sadeži in imena mi niso bila znana. In če vas po naključju zanima – nobeni kobili ni bilo ime banana.
Povezava na YT: Ko lije, lije za prav
Ko se zlije do konca, smo odšli. Po makadamski poti, čez džunglo, kjer so se z dreves še odcejale debele dežne kaplje, pa čez trato s peščenimi luknjami in zastavicami. Ko smo to nekajkrat ponovili, sem pa le rekel, da so travniki tako lepi in primerno dolgi za galop, da bi bilo škoda, če ne bi. Kasneje, je rekel. Čez čas mi odleti streme. Vodič ga pritrdi nazaj, ampak zdrži le dvajset metrov. Potem ugotoviva, da je jermen strgan, zato ga je zapel kar čez bunko na sedlu, tako da sem imel eno nogo višje od druge. Ko sem ugotavljal, da se že bližamo štali, sem rekel »dej amigo, potegniva v galop«. Ok. No super, na zadnji trati pred štalo je Tango z mano na hrbtu odgalopiral. Vodič je, kot že (in še) tolikokrat v podobnih primerih, ostal zadaj ali pa sploh ni šel v galop. V konjeništvu praviloma velja, da se ne galopira proti »domu«, ker je pred štalo težko ustaviti konja v galopu, ampak Tango je malo pred štalo lepo prešel v kas in nato hojo. Prvič v življenju sem se upal ta galopček tudi posneti s telefonom, je pa posnetek vseeno preveč amaterski in poskakuje gor in dol, da ga ne bom objavil.
Povezava na YT: Skozi premočeno džunglo
Povezava na YT: Čez golf polje
Povezava na YT: Sem se premislil, objavljam tudi “streseni” galopček
Odpeljali so me nazaj v mesto, vse je bilo vključeno v ceno. Odločil sem se, da grem pogledat še pampo, to travnato ravnico z manj drevja. Vplačal sem dvodnevno turo, tako kot za selvo. Okoli 100 € je bilo. Po večerji sem šel na açaí, potem pa v edini pub v mestu na mojito.
Ane pa ni, Konde pa ne
Pakirali smo tako kot za v džunglo. Ko smo se zbirali in preštevali, so vodiči nalagali hrano in pijačo. Pot je bila spet dolga, tokrat po cesti, ki je bila še v gradnji. Kitajci. V mlakah ob poti smo videli krokodile, kapibare, celo lenivca, ki je po svoji navadi čisto počasi lezel proti grmičju ob cesti. Žal je precej hitrejši pasavec povožen ležal sredi prašne ceste.
Za kosilo smo se ustavili v lepo urejenem kampu z restavracijo na prostem. Drevesa so blažila precejšnjo vročino, na vejah največjega sta nas opazovali dve igrivi ari.
V čolne smo naložili kramo in šli po rečici navzgor. Čisto počasi, tako počasi, da smo takoj videli skupino želv, ki se je sončila na deblu. Na glavi ene od želv je pristal butterfly trio in videti je bila kot anomalija narave, želva z belimi in štrlečimi ušesi. Lahko bi pojav imenovali tudi poetična simbioza.
Po tem rečnem rokavu je bilo več živali kot po celotni džungli. Reka ni bila široka, tok je bil šibek, drevje in grmičje je viselo nad vodo in na vsakem ovinku je v grmovju počival kak aligator. Bolj aligatorček. In na vsakega nas je moral opozoriti vodič, ker krokodilčka nismo bili zmožni videti. V kateri smeri je, kako velik in dolg je… Če misliš, da je krokodil tri metre dolg, boš spregledal slab meter in pol dolgo žival, ker iščeš nekaj večjega. Potem so sledile kapibare na bregu, velike, ne plašne, pa vendar previdne. One namreč v okolju, kjer živijo, predstavljajo plen, hrano za druge. Male opice, na katere se lahko vodiči vedno zanesejo, ker so navajene ljudi, so v svoji radovednosti z upognjenih vej skoraj splezale na čolne. Tik pred lodžem so nas pozdravili vriskači, tiste opice, ki se oglašajo zelo kričeče, pri tem pa še spreminjajo intonacijo. Človek bi se vprašal kateri alkaloid na njihovem rastlinskem jedilniku jih spravi v tako muzikalično stanje. Eden od vodičev jih je znal dobro oponašati. Mislim, da so mu odgovarjale, ali pa se mu le hudomušno posmehovale.
Pristali smo ob majhnem lesenem pomolu in po ozkih stopnicah šli na več metrov visoko nabrežje. Vodiči in nekateri potniki so začeli odnašati hrano iz čolnov. Enemu od njih je v vodo padel paket špagetov. Ker ni bilo toka, se je kasneje nekdo vrnil ponj. A se ga ni upal vzeti. Ob špagetih je bil kajman, z gobcem se je skoraj dotikal špagetov. Moje! Prisvojil si je del večerje, čeprav ni vedel, kako bi se je lotil, saj iz tiste zaprte vrečke verjetno niso prihajale nobene vonjave.
Popoldne smo se s čolni peljali navzgor po reki in na neki planjavi čakali na sončni zahod. Sonce je pač počasi šlo za horizont, le da je to bilo za vse nas turiste nekje bolj daleč. In mogoče zato drugače. Fotografije spodaj. Na poti nazaj nam je bilo obljubljeno opazovanje svetlečih oči. Vodiči in potniki smo svetili na vse strani, da bi nad vodo zagledali rumene oči največjega amazonskega plenilca. Nekaj jih je bilo, verjetno smo jih motili pri počitku.
Zvečer sem se spet podružil z vodiči, saj je bila ekipa skoraj enaka kot v selvi. Kot sem jim obljubil, sem s seboj prinesel pollitrsko steklenico ruma. Pridružil se nam je tudi Alejandro iz Argentine in družno smo jo oželi do konca. Ožemal sem tudi kožo, iz nje sem potegnil več velikih okroglih temno zelenih klopov.
Z malo težko glavo sem se naslednje jutro spravil pokonci. Pravzaprav je bila še noč. Najprej smo na nekem drugem rekem drugem razgledišču pričakali sončni vzhod. Takoj po zajtrku smo se peljali navzdol po toku, ob izkrcanju prestrašili par kapibar in se odpravili v ravnico. Dobili smo škornje, saj je pod travo bila voda. Skoraj povsod. In kaj smo se namenili delati? Iskati anakonde. Vprašal sem vodiča, kakšna so navodila. Pravi, da se razkropimo, ker imamo tako večje možnosti. Ja, in če sam, razkropljen, stopim na to kačico? A me bo prijazno pogledala, mogoče pobegnila, ali pa ugriznila in se ovila okoli mene, zdrobila rebra in počakala, da zadnji dih spustim v tišino pampe, preden bo ugotovila, da me z nobenega konca ne more pogoltniti. Mogoče ji gumijasti škornji ne bodo najbolj všeč. Tu so samo majhne, le kake 3 metre dolge, je rekel, kot da se ugriz več sto dolgih in ostrih zob na gibljivih čeljustih reši z enim majhnim obližem.
Rekli so, da smo startali tako zgodaj, ker bo kmalu postalo vroče. Res je postalo neznosno in sploh nisem vedel, v kateri smeri točno so čolni, ker sem stalno gledal v tla in zavijal sem in tja. Ko smo se čez par ur zbrali v senci pri čolnih, sem vprašal, če se vedno vsi vrnejo. Po moje tam anakond sploh ni ali pa pravočasno pobegnejo pred hordo, ki hrupno brodi po močvirnatih travnikih z visoko travo. So bili pa vsaj krokodili ob vrnitvi v lodž bolj resni. Tistemu, ki je pazil na špagete, ki so končali neznano kje, je vodič dal kos kosti in mesa na dolgi vrvici. Šavsnil je presenetljivo hitro. Ob drugem bregu je patruljiral Diego, s tremi metri dolžine že veteran tega dela reke.
Povezava na YT: Kajman poskuša ujeti prigrizek
Povezava na YT: Kajman ujame prigrizek
Na poti po reki nazaj se je ponovila zgodba ob prihodu: opice, kapibare, kajman(čk)i, želve in kak ptič. Kosilo in vožnja v Rurre. Tam sem razmišljal, kam in kako naprej. V mislih sem sicer imel še Puerto Maldonado, le 200 km ptičjega leta severneje v sosednjem Peruju. Ampak s preobsežno in drago logistiko se nisem hotel ukvarjati samo zato, da vidim jate kričečih papig, ki gnezdijo v luknjah strmih nabrežij. Odločil sem se, da imam Amazonije dovolj.
Zvečer sem kupil karto za colectivo zgodaj zjutraj do La Paza, od koder sem moral s taksijem do El Alta, kjer sem v bližini letališča rezerviral hotel. Colectivo me je enkrat predal drugemu vozilu. Ko je voznik zahteval, da moram plačati, sem mu rekel, da sem plačal celo pot in naj pokliče prejšnjega voznika. Je pozabil plačati zame. Sta rešila. S terminala v La Pazu skoraj eno uro do El Alta. Taksist mi je pokazal najbolj nevaren predel mesta. Veliko ljudi zunaj, ampak kljub temu nevarno. Je rekel, da moraš vedno imeti s seboj nekaj denarja za primer, da te oropajo, ko hodiš po ulici. Ker če ga nimaš, te pretepejo. In nikar se jim ne nasmehni, ko rečeš »No tengo dinero! No tengo nada!«, ker boš zobe, ki so toliko prispevali k tvojemu zarotniškemu nasmehu, pobiral po tleh. Potem, ko prideš k sebi. Hotela v El Altu ni znal najti, po ozkih ulicah je bilo stotine stojnic in veliko ljudi. Že tako je bilo pozno, taksist pa večkrat ven in sprašuje za smer. Na koncu sem moral še doplačati. El Alto je tak kot La Paz, ne najbolj varen. Naročil sem neko dostavo hrane v hotel, spal kaki dve uri, potem sem vstal, saj je bil moj let v Limo in naprej v Trujillo zgodaj zjutraj.
Do naslednjič!