Desperado med banditi
Proti Tupizi
Okna so se tresla, kot da je samo vprašanje časa, kdaj bo vse skupaj popustilo iz zgrmelo dol. Tresli so se tudi sedeži in police nad njimi. Pravzaprav se je treslo vse. Tudi potniki nismo uspeli ublažiti vseh tresljajev. Nekaj odprtih oken je razmere samo poslabšalo in hrup je bil neznosen. Vozniku, ki je kadil, je pepel sproti otresalo s čika. Koliko takšnih voženj bo stari avtobus zdržal, preden razpade, si nisem znal predstavljati.
Široka makadamska cesta je bila sicer videti dobro vzdrževana, a s počasno vožnjo se nikamor ne pride. Ko čez pol ure makadama ni bilo konca, sem se spraševal, koliko kilometrov imamo še do Tupize. Bilo je več kot dve uri. Pokrajina ob cesti na jugu Bolivije je bila polpuščavska, z nizkim suhim grmičjem in kaktusi. Občasno je bilo videti kakšno hišo. Pot se je začela vzpenjati po serpentinah, na spustih sem najprej pomislil, s kakšno skrbnostjo vzdržujejo zavore.
Za pot iz Tarije do Tupize sem potreboval 7 ur. V Tarijo, središče vinorodne pokrajine na okoli 2.000 metrih sem prišel z avtobusom iz Salte v Argentini. Po celonočni vožnji, kjer je treba čez mejo peš z vso prtljago, sem bil nekoliko utrujen. Terminal v Tariji ni bil odprt in ob 5h zjutraj so ljudje zunaj na peronih čakali zaviti v deke. Bilo je precej sveže. Ko so terminal odprli, so že plakati, na katerih policija obvešča potnike, naj pazijo na svoje imetje, govorili, da sem prišel v drugo državo. Tudi letakov z obrazi pogrešanih oseb je bilo več kot tistih s kužki, mačkami in kanarčki.
Pri Juarezu, avtobusni družbi, ki povezuje večino destinacij v južni Boliviji, sem kupil vozovnico do Tupize, številni zaposleni v prevoznih podjetjih, večinoma ženske, pa so pred okenci svojih majhnih pisarnic zakokodakali svoje, za ta del sveta tako značilne klice, vabeče na nakup vozovnic. Ne gre za glasbenike s posluhom, tako da je bilo vreščeče ponavljanje namembnih krajev čez čas kar malo nadležno. Ko je začela ena, so začele vse, samo da se konkurence ne sliši. Kakofonija je bila popolna. Zgodaj zjutraj sem se še prosto sprehajal pred in po terminalu. Ko je terminal oživel, pa je prišla inkasantka in mi za izhod na perone še terminalsko takso zaračunala.
Po tistem makadamu, kjer nas je skozi odprta okna na vsaki serpentini dohitel še prah, ki se je valil za avtobusom, sem razmišljal, kako stran od sveta in civilizacije mora biti ta divji zahod. Tudi avtobus je bil le za neke pretekle čase. Kasneje so mi povedali, da je cesta med mestoma tudi asfaltirana, le da pelje daleč naokoli, časovno in gorivno potratna, in z iztrošenimi avtobusi jo vžgejo po bližnjici.
Je pa v Tupizi tudi terminal, od koder vozi vse živo v vse smeri. Mestece je kar prijetno, kakih 35.000 ljudi tam živi. Do hostla par ulic stran sem šel peš. Do Uyunija, izhodišča za Salar de Uyuni, je le dvesto kilometrov, ampak tam sem že bil s Shappo, moji načrti po obisku Tupize so bili v drugi smeri – proti amazonski ravnici. Tupizo sem nekako izbral samo zato, ker je bila skoraj na poti in ker že od Patagonije kak mesec nazaj nisem bil v sedlu. Od delov Bolivjje, ki jih še nisem videl, je ostal jug in Amazonas. Suhe rečne struge in soteske okoli Tupize nudijo izlete na konjskem hrbtu od par ur do nekaj dni. Pandemija je sicer vzorno ponudbo precej okrnila, a lastnica hostla je zatrdila, da se njen žlahtnik ukvarja s konji in da lahko grem, kadar želim.
Tista dva roparja
To sta bila Harry Alonzo Longabaugh in Robert LeRoy Parker, znamenita roparja bank in vlakov na prehodu iz 19. v 20. stoletje. Po dveh uspešnih ropih vlakov v ZDA so ju zvezni agenti vztrajno lovili. Pinkertonovo detektivsko agencijo, prednico sodobne FBI, je za lov na Divjo bando (»Wild bunch« se sicer prevaja na različne načine) najela in plačala oškodovana železniška družba. Neutrudno zasledovanje izkušenih in vzdržljivih varuhov reda na konjih je povzročilo razpad tolpe, omenjena osebka pa sta s parnikom pobegnila v Argentino.
Tam sta se poskusila ukvarjati z živinorejo, pa jima ni šlo, saj je prinesla premalo denarja za njuno potratno življenje na visoki nogi, od česar so še največ dobile krojačnice, restavracije in kak bordel. Tako kot v Argentini sta tudi v Čilu spet prišla navzkriž z zakonom in med begom pristala v Boliviji. Slabo varovano pošiljko s plačami za delavce v rudniku v San Vicenteju, ki je kakih 100 km od Tupize, sta oropala. Razočarana nad izplenom, ki je bil le okoli 100.000 namesto 450.000 današnjih ameriških dolarjev, sta z ožigosano mulo rudniške družbe čez nekaj dni lahkomiselno prišla v San Vicente, kjer so ju naznanili varuhom reda, vključno z bližnjo vojaško garnizijo. Več ur trajajoči spopad dveh proti dvestotim se je končal z njuno smrtjo. Na njuna grobova so napisali »desconocido« (neznan).
Dan neskončnih sranj
Kaj in kje sem zajtrkoval ni v spominu. Najprej sem moral rešiti finančne zagate. Iz Argentine sem privlekel le nekaj bankovcev, bolj za suvenir kot za menjavo v naslednji državi. Bolivianosov od prej sem sicer imel še nekaj na zalogi, za kako malico bi bilo. Najprej sem naciljal bankomate. Dva sta bila na trgu. Sem mislil, da bo, pa ni bilo nič. Pri eni kartici nisem prišel niti do izbire zneska, pri drugi mi je po izboru zneska nekaj dolgega napisalo, kar nisem razumel. Niti nisem mogel do konca prebrati, kaj je narobe, ker je vse skupaj izginilo precej hitro. Sonce je svetilo po displejih in moral sem večkrat vstaviti kartico, da sem razbral, da pač ne bo nič. Nisem hotel tvegati s ponovnim vstavljanjem, da še brez kartice ne ostanem. Sranje.
Banka takoj za vogalom. Ne, ne izplačujemo in ne menjamo denarja, samo odobravamo kredite. Saj enega bi mi lahko dali. Bom pa na argentinski način. Pa ne tisti, ko žogo pošlješ v zgornji levi vogal gola, da ni tako dolgega vratarja, ki bi jo lahko prestregel. Uporabil bom Western union, s katerim sem si izdatno pomagal v Argentini (glej prispevek »Jesenski maj v Patagoniji«). Lociram urad, pogledam delovni čas na vratih in grem povprašat, koliko denarja lahko dvignem. »Imate potni list?« »Imam!« »Tarjeta de migracion?« »What? Como? Que?«
V manj kot eni sekundi se mi je posvetilo. Ne znam opisati občutka, ko ti kri zaledeni, čeprav ti zavre. V eni od treh držav, po katerih smo potovali s Shappo, smo ob vstopu dobili en brezvezen listek, za katerega pa nam ja vodička zabičala, naj nanj dobro pazimo, ne smemo ga izgubiti, sicer bomo imeli ogromne težave pri izhodu. In ta dežela je bila Bolivija. Raje izgubite potni list kot ta listek. Izgubljen ali ukraden potni list se rešuje po ustaljenem protokolu in se reši, za ta listek pa protokola ni. Imaš težave, ki te stanejo živcev, časa in denarja. Veliko vsega od naštetega. In jaz, butec, sem naredil največjo možno napako. Na meji mi ga niso dali, zanj nisem vprašal. Zakaj je tako? Ob 3h ponoči se lahko uradnik ni spomnil, da mi ga da, saj so bili na avtobusu v glavnem domačini, ki ga ne potrebujejo. Meni pa napol budnemu tudi ni kapnilo, da bi bil pozoren na to. Očitno niso nobenih migrantskih pravil spremenili v zadnjem mesecu in pol, sicer »tarjete« ne bi zahtevali pri dvigu denarja. Sranje na kvadrat.
Skrušen od spoznanja, v kakšnem dreku sem, sem se odločil, da grem v gnezdo sršenov vprašat, kako lahko prilezem ven, brez da bi pretirano smrdel. Zemljevid me usmeri na policijsko postajo. Tam zdolgočasenemu možakarju potarnam, da mi tega niso dali na meji, a on, ker seveda ni imel rešitve, mi razloži, da sem tehnično v državo vstopil ilegalno in me lahko zaprejo. Štampiljka v potnem listu ne zadostuje. Si »clandestino«. Sranje na kubik.
Ne lačen, ne žejen, samo prekleto depresiven grem v hostel. Tam šefici potožim o težavi. A bom moral nazaj na isto mejo? Dobrih 400 km v eno smer po ovinkasti cesti? Se voziti najmanj en dan tja in en dan nazaj? In se še tam pregovarjati s faloti, ki bodo verjetno imeli okoli 15 izgovorov, da problema ne bi pomagali rešiti? Z majhno možnostjo za uspeh? En tak bolivijski »mission impossible«. Rekla je, da pozna nekoga v Tariji in ga bo poklicala. Da dela na »aduana« in bo menda ja vedel, kaj nardit. Samo da ne bo kot tisti ležerni policaj.
Večkrat je poskusila in čez kako uro mi pride povedat, da je gospod rekel, da grem lahko na katerokoli mejo, kjer lahko to uredim. Najbližja je bila oddaljena le uro vožnje z »rapiditom«. Rapidito, po naše »hiterček«, je bil kombi ali minibus. Na mejo so vozili večkrat na dan. Le urnika niso imeli, šli so, ko so bili vsi sedeži polni. Do mejnega prehoda Villazon je 90 km. Napiše še številko njenega kontakta v Tariji na listek in pove, da naj ga pokličem z meje. Zakaj bi ga klical, če pravi, da se da vse urediti, mi je postalo jasno, ko sem prišel tja, na mejo.
Sredi popoldneva sem bil že tam. Preverim, od kod vozijo rapiditos nazaj v Tupizo, in grem peš par sto metrov do meje. Dobim policaja in mu razložim, za kaj gre. Pravi, da naj grem na mejo, kjer sem prišel čez. Sem rekel, da ne. Pride drugi in da mi ne morejo pomagati. Sem rekel, da ne grem nikamor, ker mi je človek iz carine v Tariji rekel, da dobim potrdilo na katerikoli meji. Če ne bi znal za silo špansko, da sem lahko kifijem težil, bi bilo precej težje. Kličem možakarja in se ne javi. Oni govorijo z nekom. Še kar vztrajajo in jim dam listek s številko, pa naj oni pokličejo. Eden kliče in pravi, da se nihče ne javi. Jaz piham skozi nos in jim ves živčen pravim, da ne grem nikamor, dokler se to ne reši. Pokličite hefeta ali kogarkoli. Saj kličemo hefeta (jefe = šef), ta telefonska številka, ki sem jim jo dal, je njegova. Spet nekaj govori po telefonu, potem se nekaj pogovarjata in eden me vpraša za potni list. Da naj pridem čez 20 minut. Zdaj mi je postalo jasno, zakaj sem potreboval telefonsko človeka iz Tarije. Vedel je, da brez njegovega posredovanja ne bo nič, zato je lastnici hostla naročil, naj mi da številko. Pod večer sem izvedel, da je to bil šef carine. Ali vsaj nekaj višjega.
Pridem nazaj in je menda malca. Pa se le nekdo primaje in mi da list papirja. Videti je bil uraden, s štampiljko in podpisom. Bil sem skoraj prepričan, da so naredili tako, kot najbolje znajo. Zahvalim se, lažje diham in grem proti »estancia de rapiditos«. Na trgu zagledam še »dakarca«, tisto znamenito stilizirano figuro tuarega, ki je zaščitni znak Rallyja Dakar. Seveda, legendarni Dakar je gostoval tudi v Boliviji potem ko je Sahel postal nevaren.
Rapidito je bil še prazen, predviden odhod čez skoraj dve uri. Svoje misli usmerim na prvotni, denarni problem. Mobitel pokaže, da so na trgu kar trije Western unioni. Zatavam kar v najbližjega. Vzamem listek in čakam. Ko pridem na vrsto, sva z mladenko, ki je nosila masko čez obraz, imela komunikacijski šum. Drdrala je kot strgan dohtar, zvočnik sredi šipe je hreščal, vsak šum v prostoru je odmeval. In je pač nisem razumel, kaj mi govori. Da naj malo bolj počasi, pa je imela samo eno brzino – hitro. Pokliče nekoga in ta me pelje v pisarno. Nisem razumel, kaj hoče od mene razen potnega lista. On da, če ne razumem, mi ne morejo pomagati. Da bi omenjal lepo urejeno banko, na kateri bi pa le moral biti nekdo, ki zna angleško, se mi ni dalo. Vzamem potni list in grem. Sranje4 .
Od treh WUjev sta ostala še dva. In na drugem hočejo, da jim dam dve fotokopiji potnega lista in strani z vstopnim žigom. Nimam jih, ne nosim milijon fotokopij s sabo. Pa saj ste banka, a nimate kopirca? Pri sosedu. Grem vem in pri sosedu vrsta in vsak je tam visel, kot da ima cel fascikel za kopirat. Sranje5.
Zadnja možnost za dostop do bolivianosov – tretji WU, le 50 metrov stran. Varnostnik mi nekaj govori. Ko vidi, da ga ne razumem, mi pokaže avtomat. Pritisne gumb na avtomatu, vzamem listek s številko in se usedem. Ko pridem na vrsto, fant za okencem govori lepo razločno. Ker ni znal dobro angleško, mi po potrebi pokaže prevod na prevajalniku telefona, vpraša za mail in telefonsko, nekaj podpišem in odšteje denar. Tisti šop sem takoj spravil, da mi kdo ne bi sledil na ulico. Zakaj ne morejo biti vsi bankirji normalni?
Pot z rapiditom nazaj. Šefica je vprašala, če sem potreboval številko. Sem rekel, da ja, ampak se je uredilo. Gledam papir, ki so mi ga dali. Nazadnje je bil tisti mali listek malo manjši od računa v štacuni, tale ja bil pa običajen fotokopirni papir velikosti A4. Tudi datum vstopa in mejni prehod nista sovpadala s podatki v potnem listu. Kot sem rekel, naredili so, kot so najbolje znali. Verjetno bo s tem listkom še kakšno sranje6 ob odhodu, ampak človek se lažje krega, pa če ima še tako slab argument v roki. Za ta dan sem imel dovolj idiokratskih banditov. Da bi jih strela v mehko.
Končno na konju
Vidno olajšan velike zagate se zvečer prav ležerno pogovarjam z lastnico hostla. Zahvalim se ji za pomoč. A niste omenjali, da bi šli jahat? Sem! Jutri? A je možno? Bom poklicala. Ne spomnim se ali je omenila moža, brata ali strica. Da so konji njihovi. Je rekla, da je najbolje iti zjutraj, ko sonce še ne tolče na polno. Pride povedat, da ob 9h. Super, kje je to? Nekaj kilometrov iz mesta, vas peljemo.
Zjutraj me gospa pride iskat v hostel. Na ulici ustavi neko tuktuku podobno vozilo. Skupaj se peljeva na obrobje mesta. Zavijemo na prašno stransko ulico. Gospa mi predstavi gospodarja, »esto es mi marido/hermano/tio« (saj sem že rekel, da ne vem, kateri žlahtnik je bil). Vpraša, čez koliko časa me pride iskat. Meni ni problem prehodit tiste 3 kilometre do hostla, ni me treba hodil iskat. Pa pravi, da je bolje, ker je ta del obrobja mesta problematičen. Vprašam, če so kake tolpe, droga, kriminalci, favela… Ne, pravi, tu je toliko potepuških psov, da so organizirani v trope. Če te napade eden, te bodo vsi ostali. Varen si samo v vozilu. Ok, rečem, dobri dve uri.
Ne bom se spomnil ne imena lastnika ne vodiča, pa tudi ne imena kobile, ki so mi jo dodelili. Za kobilo bi po občutku rekel, da je bila nekoliko starejša. Pa tudi visoka – ko so jo osedlali, pod sedlo pa dali še par blazin, nisem niti čez njen hrbet videl. Ponudili so mi tudi čelado, ki pa je bila vsa strgana, umazana in zanemarjena, da je niti na glavo ne bi dal. Čelado sem zavrnil, gamašam se pa nisem upiral. Oblekel sem še saltenski pončo, ki sem ga nekaj dni nazaj kupil v Salti v Argentini. Tisti južnoameriški pončoti niso kar tako, vsaka barva in vzorec imata pomen, a o tem kdaj drugič, ko bom pisal o Salti.
Sem pa že gazdi zabičal, da mora tura vsebovati »trote« (kas) in »galope« (galop menda vsi veste, kaj je?). Ko sva hodila ven iz naselja, je vsakih sto metrov bila kaka napol zgrajena bajta, vodič pa se ni hotel prepričati, da greva v kas. Pravi, da ko prideva do rečne struge. Struga je bila suha, široka, grmičje je bilo povsod. Če ne bi bilo šodraste podlage ne bi niti vedel, da jezdim po strugi. Tistega kasa je bilo za manj kot 200 metrov. Ne vem, zakaj je temu folku treba toliko težit, da poženejo v galop. In je rekel, da lahko. In njegov konj ni potegnil, moj pa je. Dolgonoga kobila gre kar hitro. Po neznanem terenu in brez vodiča zadaj niti nisem vedel, ali bo prišel za mano po isti poti, se bova sploh še našla, ali pa bodo otoki grmičja in majhnih dreves onemogočili nadaljnje sodelovanje. Po kakih 400 metrih kobilo ustavim in vodič pride kmalu zadaj. Čez par minut mu rečem spet »a greva?«. On »kar bejž, ker moj noče«. Spet potegnem in ga počakam. Videl sem, da so tudi druge skupine turistov v tej strugi. In v tretje ga nisem niti vprašal, če greva, sem kar šel. In to ravno v trenutku in na mestu, kje se je skupina francoskih konjenikov pred mano ustavljala. Za sabo sem še od vodiča slišal, da se tu »parkira«, in kar malo volje je bilo potrebno, da sem kobilo ustavil. Pa je potem rekel, da bova startala samo, ko bo on rekel, da ne bo kakšne nerodnosti. Sem si misli, da z njegovim konjem, ki ni hotel prestaviti navzgor, se pač ne bova več prepuščala adrenalinskim galopom. In se nisva.
Je pa res, da sva, ne samo midva, ampak več skupin turistov, napravila najmanj dva postanka pri naravnih znamenitostih. Razjahati, do pol ure pavze, fotografiranje, potem pa sem moral iskati kak kamen, da sem lahko pri moji skromni višini sploh lahko zlezel nazaj v sedlo. Postanek je bil najprej pri nekem naravnem zidu po imenu Hudičeva vrata (Puerta del diablo), in potem še na koncu soteske, od koder se je dalo samo še peš. Ne sicer daleč, ampak pokrajina je bila zelo lepa. Na koncu ture mi je postalo žal, da nisem vzel kaj daljšega, kot tisti Nizozemec, ki je šel na konja za pet ur.
Nazaj po rečni strugi pač ni bilo niti kasa, so se pa pred naseljem potepuški psi besno zaganjali in lajali na konje. Še dobro, da so jih bili konji navajeni in ni nikogar živciralo. Preden me je šefica, ki je že čakala na ranču, odpeljala nazaj v mesto, sem še tiste gavčote okrcal, da je konjem treba postaviti streho za zaščito pred soncem, ne pa da tiščijo glave v kratko senco za zidom in trpijo. Je rekel, da že zidajo štalo. Quien sabe.
Mi je pa gazdarca popoldne povedala, da vsi tisti psi, ki se lenobno sprehajajo po mestu, oblečeni v otroške majice, niso potepuški, ampak imajo lastnike, in se zvečer večinoma vsi vrnejo k svojim gospodarjem. V čakanju na kakšen priboljšek jih je bilo nekaj pred pekarijo, nekaj pred mesnicami na tržnici, spet drugi pred restavracijami.
Moj čas se je po štalah, takih in drugačnih, v Tupizi iztekel. Ker doslej še nisem bil v amazonskem nižavju, sem od tod odšel na vzhodno stran Andov, v kraj Santa Cruz (de la Sierra), največje bolivijsko mesto.