Vampir z Akakusa
Zgodba ob večernem čaju
“Zvečer je vročina nekoliko popustila. Skupina turistov je že spala, mene pa je dražil droben prah, ki je lebdel nad tlemi. Nekaj časa sem se premetaval, potem sem začutil nekakšno težo v grlu in zdelo se mi je, da zelo težko diham. Zaskrbljen sem odprl oči in nad sabo zagledal temno postavo. Njegove bele oči so srepo strmele vame, nenaravno dolge roke pa tiščale moj vrat. Glavo je imel visoko na nebu, skoraj med zvezdami.
V odrevenelosti se nisem mogel premakniti in bal sem se, da je prišel pome. Nisem mogel premakniti ne rok ne nog. Zakričal bi, pa sem le lovil sapo, iz ust ni bilo nobenega zvoka. Mislil sem, da traja celo večnost in da me bo zdaj zdaj zagrnila tema. Končno sem le prišel do diha, zahropel in dvignil glavo. Srce mi je divje razbijalo. Na čelu sem čutil kaplje znoja. Globoko sem zajemal zrak in šele čez nekaj časa prišel k sebi.
Naslednje jutro je nekaj turistov v suhi strugi hudournika našlo nekaj kosti. Bile so videti človeške. Verjetno je spomladanski naliv odnesel s sabo plitev grob višje v vadiju. Vonj po davni smrti ga je privabil in svoj bes je hotel stresti nad mano. Bil je on, vampir z Akakusa.”
Mohamed je bil moj voznik, vodnik in kuhar, vse v enem. Nisem bil prepričan, ali bi verjel njegovim morečim sanjam iz nedoločene preteklosti, ali gre le za zgodbo, ki jo lokalni vozniki vsakokrat natrosijo turistom. Zgodbo mi je s precejšnjo mero samozavesti pripovedoval zvečer ob ognju, ko je neskončno dolgo prelival sladki berberski čaj. Ni mi bilo všeč, da bi črna dolgozoba zalega prežala iz teme. Misli so se otresle zgodbe, ko sem končno v roke dobil pol kozarčka sladkobe, potem pa jo nespoštljivo do ustvarjalca splaknil vase kot kak štamperli. Ko mi je rekel, da se to pije počasi, sreba, je bilo že končano.
Berberska zapuščina
Tadrart (v berberščini je to ženska oblika za hrib ali goro, moška je adrar) Akakus ali Jebel (izg.džebel, arabsko) Akakus ni gorovje v pomenu, kot ga poznamo v Evropi. Saharska pogorja so malce drugačna. Stokilometrska veriga vzpetin iz črne vulkanske kamnine, prepredena s številnimi peščenimi rečnimi strugami, ki jim v Sahari rečejo vadiji, je labirint granitnih vzpetin in bazaltnih skulptur med peščenimi prehodi, kjer se hitro izgubi občutek za smer. Kljub temu je najvišji vrh visok preko 1500 metrov.
Ta čudovita lunarna pokrajina, ki ji skrivnostnost nadgradi difuzna svetloba pomladanskega popoldneva, se razteza južno od Al Aweinata in vzhodno od Ghata, središča okrožja na jugozahodu libijske pokrajine Fezzan. Al Aweinat ali po berbersko Serdeles, kar pomeni mali izvir, je bil izbran za izhodišče za pot na Akakus. Vstop na območje označuje Adad, po naše prst ali palec, visoki skalni osamelec. Kmalu zatem se v daljavi pokažejo čarobne vzpetine.
Akakus je na Unescovem seznamu svetovne kulturne dediščine ne le zaradi ekstravagantnih skalnih oblik in pokrajine, ki kot da ni “od tega sveta”, pač pa tudi zaradi predzgodovinskih jamskih poslikav, starih od 1800 do 12000 let. Berberi, staroselci Severne Afrike, so na območje med Marokom in Egiptom prišli približno 50.000 let nazaj. Za tiste redke družine, ki še živijo na območju, so izvrtali nekaj vodnjakov, iz katerih lahko oskrbujejo svoja gospodinjstva.
Favna
Čeprav negostoljubna, je Akakusova pokrajina življenjski prostor več vrst ptic, gekonov, kuščarjev, pa še kaj bi se verjetno našlo. Orjaški jastreb, ki sva ga videla z Mohamedom, ni hotel pozirati.
UNESCO in turizem
V severnem delu, imenovanem Awiss, je neka italijanska agencija imela nobel kamp, sprehodi v okolici so bili kot hoja v nebesih, razgledna točka “il balconico” pa verjetno ena najlepših na svetu. Ko je Akakus pristal na Unescoverm seznamu, so se Libijci odločili, da Italijane, ne glede na močne zveze, napotijo stran od parka.
Kamp je zdaj precej vzhodneje in turiste morajo voziti v osrčje pogorja s terenci. Popoldne smo se peljali do kampa. Ko je od daleč zagledal druge voznike Toyot, je Mohamed zacvilil “my chapeau” in mrzlično začel iskati po avtu klobuku podobno vojaško pokrivalo, v katerem se je počutil kot komandos, bolj pomemben. Kasneje mi je povedal, da je njegova Toyota stara 24 let in da ga agencije kličejo za prevažanje turistov le takrat, ko zmanjka novejših vozil.
Vozniki so povedali, da vozijo slovensko skupino turistov. In res sem našel skupino z vodičem. Niso se mogli načuditi, da lahko potujem po državi sam, saj je bilo spremstvo lecencirane libijske agencije obvezno. Povabili so me na večerjo, nekemu lastniku Canon fotoaparata pa so se odprla nebesa, ko je ugotovil, da imam polnilec za baterije. Začuda je moj Nikon polnilec polnil njegovo Canon baterijo, le obtežiti jo je bilo treba s kilskim kamnom.
Skrivnosti sipin
Puščavske sipine so različne, tako po obliki kot vrsti in barvi peska. Nekatere so kratke, goste, nizke, z napihanimi robovi do metra, dveh, druge spet razpotegnjene, z dolgimi položnimi vzponi. Pesek je zgodba zase, sipek in svetle barve ali pa je tudi trši in temnejši. Ravninskim področjem, ki jih pokriva več kot 125 kvadratnih kilometrov z vetrom napihanih sipin, in vsebujejo več kot 20 % peska, v arabskem svetu rečejo erg. Beseda pomeni polje sipin, zasledi se tudi izraze morje peska, morje sipin ali odeja peska.
Tako je erg Murzuq, južno od istoimenskega kraja in vzhodno od Akakusa, znan kot težko prevozno področje neprijazno sipkega peska. Vmes med Murzuqom in Akakusom pa je precej manjše polje Wan Caza sipin. Skoraj temnordeči pesek je trd, kolesa se ne vdirajo, dolga pobočja sipin dopuščajo lepo vožnjo. Kamor sem se obrnil je bil motiv čudovitih linij, ki so jih tvorile sipine. Na razgledu v daljave z vrha katere od njih se oko res naužije lepote.