Vampir z akakusa

“Zvečer je vročina nekoliko popustila. Skupina turistov je že spala, mene pa je dražil droben prah, ki je lebdel nad tlemi. Nekaj časa sem se premetaval, potem sem začutil nekakšno težo v grlu in zdelo se mi je, da zelo težko diham. Zaskrbljen sem odprl oči in nad sabo zagledal temno postavo. Njegove bele oči so brezizrazno strmele vame, nenaravno dolge roke pa tiščale moj vrat. Glavo je imel visoko na nebu, skoraj med zvezdami. V odrevenelosti se nisem mogel premakniti in bal sem se, da je prišel pome. Nisem mogel premakniti ne rok ne nog, in nobenega zvoka spustiti iz ust. Mislil sem, da traja celo večnost in da se mi bliža zadnja ura. Končno sem le prišel do diha, zahropel in dvignil glavo. Srce mi je divje razbijalo. Na čelu sem čutil kaplje znoja. Globoko sem zajemal zrak in šele čez nekaj časa prišel k sebi.

Naslednje jutro je nekaj turistov v suhi strugi hudournika našla par kosti. Bile so videti človeške. Verjetno je spomladanski naliv odnesel s sabo plitev grob višje v vadiju. Vonj po davni smrti ga je privabil in svoj bes je hotel stresti nad mano. Bil je on, vampir z Akakusa.”

Mohamed je bil moj voznik, vodnik in kuhar, vse v enem. Nisem bil prepričan, ali bi verjel njegovim morečim sanjam, ali gre le za zgodbo, ki jo lokalni vozniki vsakokrat natrosijo turistom. Zgodbo mi je s precejšnjo mero samozavesti pripovedoval zvečer ob ognju, ko je neskončno dolgo prelival sladki berberski čaj, ki sem ga potem nespoštljivo splaknil vase kot kak štemperli. 

Tadrart (v berberščini je to ženska oblika za hrib ali goro) Acacus ni gorovje v pomenu, kot ga poznamo v Evropi. Stokilometrska veriga vzpetin iz črne vulkanske kamnine, prepredena s številnimi s peskom obdanimi rečnimi strugami, ki jim v Sahari rečejo vadiji, je labirint kamnitih skulptur in peska, kjer se hitro izgubi občutek za smer.

Ta čudovita lunarna pokrajina, ki ji skrivnostnost nadgradi difuzna svetloba pomladanskega popoldneva, se razteza južno od Al Aweinata in vzhodno od Ghata, središča okrožja na jugozahodu libijske pokrajine Fezzan. V severnem delu, imenovanem Awiss, je neka italijanska agencija imela nobel kamp, in sprehodi v okolici so bili kot hoja v nebesih, a so jih Libijci napotili ven iz parka, ki je na UNESCOvem seznamu.

Kamp je zdaj precej vzhodneje in turiste morajo peljati s terenci. Popoldne smo se peljali do kampa. Ko je od daleč zagledal druge voznike Toyot, je zacvilil “my chapeau” in mrzlično začel iskati po avtu klobuku podobno vojaško pokrivalo, v kateri se je počutil kot komandos, bolj pomemben. Kasneje mi je povedal, da je njegova Toyota stara 24 let in da ga agencije kličejo za prevažanje turistov le takrat, ko zmanjka novejših vozil.

Vozniki so mi povedali, da vozijo slovensko skupino turistov. Slovenci so se čudili, kako lahko potujem sam (o tem kdaj drugič). Povabili so me na večerjo, nekemu lastniku Canon fotoaparata pa so se odprla nebesa, ko je ugotovil, da imam polnilec za baterije. Začuda je moj Nikon polnilec polnil njegovo Canon baterijo, le obtežiti jo je bilo treba s kilskim kamnom. 

Z Mohamedom je bil tudi Ahmed, najstnik s poroženelo kožo na rokah, ki jih je skrival z nošenjem pletenih rokavic. Če ni nalezljivo, sem rekel, me tudi ne moti, zaradi mene mu ni treba nositi volnenih rokavic na 30+ stopinjah. V Italiji, kamor so takrat Libijci lahko potovali precej svobodno, bi mu zdravniki lahko pomagali, a njegov oče, Mohamedov žlahtnik, ni hotel za njegovo operacijo “zapravljati” denar, češ da je tudi tako v redu.

Obroki z Mohamedom n Ahmedom so bili “berber style”, s prekrižanimi nogami na preprogi, in ne kot “turisti” s stoli in mizami. Zakuril je ogenj z vejami, ki smo jih čez dan nabrali po poti in privezali na streho. Prvi večer se mi je namenil postaviti šotor, a je hitro ugotovil, da prvič vozi turista, ki na prostem prenočuje kot on – brez šotora in s pogledom na Rimsko cesto. Imel je udobne blazine in tople odeje. Zjutraj je bilo sveže in pesek je bil tako mrzel, da nisem mogel hoditi bos. 

Pred odhodom iz Sebhe je opravil vse nakupe zelenjave, testenin, mesa, jac, vode, bencina. Povedal je, da je kamelje meso bolj žilavo, ko sem vztrajal, naj ga pač vzame, ker tega pri nas ni. Tudi hladilnika ni imel v avtu, meso je dal v kartonske škatle. Tako se je samó sušilo, ne pa kvarilo. Oni že vejo, kaj delajo. 

Na poti do puščave je stalno imel neke postanke. Pa na pumpi, pa na drugi pumpi, ker na prvi ni bilo bencina, pa to in tisto, pa kruh, pa strgalo… In potem se je moral ustaviti pri prijatelju, ki naj bi mu dal past za zajce, ker je on svojo pozabil doma. Malo sem bil nervozen, ker smo toliko časa izgubljali, do jezer v puščavi pa še en kup kilometrov in potem še sipine… Ampak mi ni dalo miru, zakaj past za zajce, saj gremo vendar v puščavo, pesek. Zame so do takrat v puščavi živeli škorpijoni in kače, vse ostalo je tja zašlo po pomoti in za kratek čas. Kje bo za vraga lovil zajce, verjetno past potrebuje za doma, mogoče v bolj urbanem okolju dolgouhci nekaznovano glodajo njegov korenček. In ravno zdaj si jemlje čas za to. . No, sem vsaj izkusil berbersko gostoljubnost. Dve ženski sta na ličnem kovinskem pladnju prinesli vrč hladne vode in kozarec. Nejeverno sem gledal v kozarec, ko so mi povedali, da tisto migetanje v vodi ni nič slabega, je le obilje mineralov, veliko boljše kot sterilne molekule v napol prazni plastenki v moji roki. S tem so verjetno tudi hoteli povedati, da je njihova voda bolj zdrava kot naša, evropska. Tudi kosilo je moralo biti, ne da ne. Še prej ga je bilo treba skuhati, pa postreči, pa potem še debata za prebavo. Zdaj sem bil zaradi izgubljenega časa res živčen. Pa še pasti ni dobil, ker je bila na posodo drugje. Ti frdamani zajci!