španska semana santa

Na križišču avenije Gran Via in Calle Rosario v Salamanki sem pod arkadami nekega bara na zaslonu kamere pregledoval fotografije, nastale v preteklih dneh. Naročil sem kozarec riohe, rdečega vina iz istoimenske pokrajine. Čakal sem, da se od kje prikaže Milan, saj sva ob koncu popoldneva pred par urami šla vsak za svojimi motivi. Po intenzivnem tednu dni sva prispela v Salamanko, kjer se bova 4 dni posvečala utripu mesta med velikonočnimi prazniki.  

Moj tokratni sopotnik Milan, upokojenec iz Kamnika

Večkrat sem pomislil, da sem tretjič na potovanju po Španiji, a branil sem se misli, da mi je zlezla pod kožo. Slabih 30 let nazaj smo se v treh odpravili po Iberskem polotoku. Z Lado Samaro in spalnimi vrečami, takrat še brez Garmina, Lonely Planeta, Bookinga ali česa podobnega. Opremljeni le s spalnimi vrečami smo prenočevali po poljih, pašnikih, na gradbiščih in plažah, brez šotorov in repelentov. Poleg Španije in Portugalske smo v paket pahnili še Gibraltar in Andoro. Čeprav videli bolj malo, smo doživeli veliko in spomini so ostali.

Pred par leti sem si omislil Andaluzijo in jug Španije. Takrat sem potoval z Dejanom, preizkušenim sopotnikom iz Irana in Severne Afrike. Odpravi na dvotedensko, relativno poceni potovanje, je botroval eden ali oba od tistih dveh faktorjev, ki vplivata na tovrstne odločitve. Ne spomnim se več kje, toda takrat sem na neki sliki ali tapiseriji videl motiv velikonočne procesije v Sevilli. Udeleženci so imeli dolge tunike, visoke stožčaste kapuce in zakrite obraze. Takoj sem se spomnil na Asteriksa v Španiji, pa tudi na glavnega akterja v Da Vincijevi šifri, ko že na začetku filma razkrije prevladujočo asociativno povezanost z rasistično skupino Ku Klux Klan. Takrat sem si rekel, da to moram videti, in dogodek je pristal na mojem seznamu, nekje med vudu festivalom v Beninu in Cesto kosti v Sibiriji. 

Salamanka – šest ur trajajoča procesija, ki se konča šele zvečer

POZOR! Na tem mestu moram predvsem tistim, ki težje odstopajo od lastnih prepričanj, povedati, da pričujoče besedilo in spremljajoče fotografije ne govorijo o prej omenjenem KKK. Niti ne o izvoru klana. Kapuce in drugi deli oprav, ki jih boste v nadaljevanju videli na fotografijah, so nastali stoletja pred zloglasno rasistično organizacijo. Generacije zatem, ko so bratovščine na jug sedanjih ZDA s krščanstvom prinesli Španci, je vidnejši član klana, ki se je navduševal nad unikatnimi oblačili, privzel njihove oprave vključno s koničastimi pokrivali. Žaklji za krompir z izžganimi luknjami za oči pač niso nekaj markantnega. Tu pa se vsakršna ideološka podobnost konča, saj klanovci sovražijo ne samo črnce in druge rase, ampak tudi katolike. Oni so namreč protestanti. 

Španci so zagrizeni katoliki. O svojih zgodovinskih vladarjih govorijo kot o »katoliških kraljih – Reyes catolicos«, ulice in trge poimenujejo po svetnikih in škofih, rekonkvista je najpomembnejši dogodek v njihovi zgodovini, za veliko noč pa si vzamejo ves teden prosto. Takšnih in drugačnih dogodkov je v tem tednu veliko, a najbolj slikovite so velikonočne procesije, ki potekajo vsak dan od cvetne nedelje naprej. Vrstijo se praktično v vseh mestih, uvrščene so na Unescove sezname nesnovne kulturne dediščine, s strani lokalnih oblasti so razglašene za dogodke posebnega turističnega pomena. V manjših mestih se v tem času število prebivalcev zaradi turistov tudi podvoji.  

Badajoz – Uniformirana pihalna godba
Salamanka – eden od pihalnih orkestrov

Čeprav turistični vodiči za veliko noč priporočajo južno Španijo s Sevillo in Malago, sem se vseeno odločil za Salamanko, najbolj zaradi vedute, ki jo ponuja osvetljena katedrala na griču nad starim rimskim mostom čez reko Tormes. Takrat še nisem vedel, da gre čez most le ena od mnogih procesij. 

Salamanka – stari rimski most in katedrala v ozadju

A zgodovina koničastih kapuc in zakritih obrazov ima kljub vsemu bolj obskurno konotacijo. Izhajajo še iz časa inkvizicije, ko so heretikom nataknili na glavo preprost papirnat stožec in jih oblekli v tunike, preden so jih zažgali na grmadi. Kasneje so podobna oblačila prevzeli posamezniki, ki so s tem izkazovali, da delajo pokoro za svoje grehe, a niso hoteli biti prepoznani v lokalni skupnosti. Hodili so bosi, nekateri celo v železnih okovih in s križem na ramenu. Iz tega so nastale bratovščine (cofradias), katerih člani so kot spokorniki sodelovali v procesijah v spomin na Kristusovo trpljenje. Skozi stoletja so se oblikovale različne bratovščine. Najlažje se jih razlikuje po barvah oprav, so pa na njih različni grbi in druge verske insignije. Zdaj je pomembneje, da ima vsaka družina vsaj enega člana, ki sodeluje v bratovščini, vklenjena bosa noga je bolj izjema. Veliko je tudi otrok.

Zamora – med pripravami na procesijo

Procesije potekajo počasi, s postanki in pavzami. Ponekod med pavzami spustijo odre na nosilce, ekipa nosačev pa se zamenja. Prižgejo se ugasnjene sveče, orkester zamenja note, fotograf pa po potrebi kartico.

Badajoz

Vlog v procesijah je več – nekateri nosijo svečnike, nekateri odre s pasijonskimi figurami, spet drugi križe ali kadilo, sodelujejo pa tudi otroci, godba na pihala, gardisti, civilni in verski dostojanstveniki  in še bi se kaj našlo. 

Badajoz – ženske v tančicah iz črne čipke v procesijah simbolizirajo žalovanje
Zamora – fotografom prijazno mesto, tukaj prekrijejo tudi prometne znake in
drugo informativno navlako v starem delu mesta

Velika noč je običajno aprila, in april je v Španiji deževen. Če začne deževati, se procesija takoj obrne nazaj proti cerkvi, kjer je sedež bratovščine, dragocene figure pa zaščitijo pred vodo. Ob slabi napovedi so procesije naslednjega dne odpovedane. In odpovedi ni malo. 

Salamanka – zaradi dežja prekinjena procesija

Nekdo mi je povedal, da obstaja korelacija med dnevi v aprilu in količino dežja. Kasneje kot je velika noč, manj dežja je. Tokrat, 2019, je bila velika noč v drugi polovici aprila, in deževni dnevi so na srečo sovpadali s statistiko.

Večino odrov s pasijonsko figuraliko nosijo moški,  v večjih mestih je potrebnih več sto nosačev. Manjše in lažje nosijo tudi ženske, nekatere celo najstniki. Pri vseh so vrste strnjene in korak usklajen, sicer bi se spotikali. Vsaka procesija se začne v eni od župnijskih cerkva, gre do katedrale in nazaj. Poseben čas je namenjen izhodu in vhodu skozi vrata, ki le na centimetre dopuščajo napake.     

 

Nekatere figure so stare več stoletij, izdelali pa so jih slavni rezbarski mojstri.

Salamanka – pasijonski oder, ki ga nosijo ženske
Salamanka – ta bratovščina ima oder, ki ga nosijo najstniki; dekleta si večinoma spletejo
 kite, veter v laseh v takšni gneči ni priljubljen

Nasveti za popotne fotografe

– Gibanje

Ozke ulice s še bolj ozkimi pločniki so že pred prihodom procesije polni ljudi, zato je za fotografa v večini primerov najboljše, da se giblje znotraj procesije. Prostora je večinoma dovolj, na pločnik se umaknite, ko ne gre drugače. Ljudje so v glavnem prijazni in vas pustijo mimo, udeleženci procesij pa se ne umikajo. Paziti je treba na sveče, ki jih držijo pod naklonom, in s katerih vosek kar teče. 

Badajoz
salamanka
Salamanka – nočna procesija

Nasveti za popotne fotografe

  • Gibanje

Ozke ulice s še bolj ozkimi pločniki so že pred prihodom procesije polni ljudi, zato je za fotografa v večini primerov najboljše, da se giblje znotraj procesije. Prostora je večinoma dovolj, na pločnik se umaknite, ko ne gre drugače. Ljudje so v glavnem prijazni in vas pustijo mimo, udeleženci procesij pa se ne umikajo. Paziti je treba na sveče, ki jih držijo pod naklonom, in s katerih vosek kar teče.

  •           Informacije

Semana santa se oglašuje, ker je dober biznis. Veliko podatkov je na spletu, v vsakem hotelu ali turističnih informacijah dobite brošuro
z zemljevidi poti, programom po dnevih in urah. Včasih je treba dati 1 €.

  •       Jezik

S španskimi izrazi vas ne bom moril, za radovedne sem na voljo za dodatna pojasnila. Angleško pa niti hotelirjem ne gre najbolje.

  •       Vino, pivo in prigrizek (tapa)

Navadno sem naročil rdeče (vino tinto), vprašajo ali Rioja (izg. Rioha) ali Aranda de Duero. V bistvu to nista vini, ampak okoliša. Kakorkoli, kozarec, ki je praviloma več kot 1 dl, stane 2-3 eure. Ni poceni, ampak če dobite še tapo, gre. Tapase se servira v južnih provincah, in večina zmotno misli, da drugje ne postrežejo z njimi. Nekatera mesta imajo odlok, da ga morajo postreči k vinu ali pivu. Vprašajte v nastanitvi. Cene hrane so višje kot pri nas, a če ciljate na »platos combinados« kot neke vrste kosilo, ne bi smelo biti več kot 12-15 €.

  •       Transport in nastanitve

Čez palec je dvoposteljna soba okoli 50 €, s sopotnikom postane strošek znosen. Let Benetke – Madrid je bil okoli 200 € (Iberia) s prtljago spodaj, najem manjšega avta za dva tedna tudi nekaj čez 200 €.

Salamanko s 4 nočitvami sem rezerviral vnaprej, prav tako prvi dve noči. Ostalo sva z Milanom rezervirala preko bookinga zvečer za jutri ali zjutraj za danes in ni bilo težav. Veliki hoteli niso nič dražji, imajo parkirišča in bogate samopostrežne zajtrke. V manjših dobite vse bolj asketsko.

V 9- do 10-dnevno potovanje sva vključila Segovio, Ávilo, La Mancho, Badajoz, Cáceres, Plasencio, Salamanco in Zamoro.

Segovia – rimski akvadukt sredi mesta
La Mancha – sušna provinca z zanimivo pokrajino, ki jo je za vedno 
ovekovečil Cervantes z Don Kihotom