Processio Locopolitana - 300 let škofjeloškega pasijona (1721-2021)
Lovrenc Marušič, doma iz Štandreža pri Gorici, je kot pater Romuald okoli leta 1715 prišel h kapucinom v Škofjo Loko. Loški kapucini so leta 1720 dobili dovoljenje za pripravo spokorne procesije v dramski obliki, kot so na veliki petek potekale v Ljubljani in Novem Mestu. Tam so bile v nemškem jeziku, oče Romuald pa je besedilo za škofjeloško spisal v slovenščini, režijski zapisi pa so v nemščini, latinščini in slovenščini. Tako je nastal rokopis z latinskim imenom Instructio pro processione Locopolitana in die parasceues Domini – Navodilo za škofjeloško procesijo na veliki petek. Velja za najstarejše ohranjeno dramsko delo v slovenščini. Literarni zgodovinarji ga poimenujejo Škofjeloški pasijon.
Originalni rokopis hrani Kapucinska knjižnica v samostanu v Škofji Loki. Prizori očeta Romualda so: Paradiž, Smrt, Zadnja večerja, Samson, Krvavi pot, Bičanje, Kronanje, Spokornik Sv. Hieronim, Glejte, človek!, Kristus na križu, Mati sedem žalosti, Skrinja zaveze in Gospodov grob. Teh 13 prizorov procesije so na začetku odigrale skupine domačinov, ki so se pomikale na vozovih, na konjih, peš ali na odrih, ki jih je nosilo določeno število mož. Nastopajoči so več tednov prej hodili na priprave, ki jih je vodil oče Romuald kot voditelj procesije – magister processionis. Zdaj je prizorov 20, na štirih prizoriščih sodeluje preko 600 nastopajočih in 80 konjenikov.
Od nastanka besedila je bil pasijon uprizarjan vsakoletno na veliki petek, v 2. polovici 18. stoletja pa je bil ukinjen, verjetno zaradi pomanjkanja sredstev. Prva uprizoritev po dolgem času je bila leta 1936, po osamosvojitvi Slovenije je bil ponovno oživljen leta 1999. Od leta 2016 je na UNESCOvem seznamu nesnovne kulturne dediščine, uprizoritve so predvidene vsakih šest let.
Vse fotografije so iz uprizoritve leta 2009, več podatkov o Škofjeloškem pasijonu je na strani https://www.pasijon.si/. Žal je letošnja uprizoritev ob 300-letnici zaradi objektivnih razlogov prestavljena na leto 2022.
