Pot v Saharo - od Sebhe do Ubarija

Agencija, voznik, postanki in zajci

Sebha

Oaza na robu Sahare, v preteklosti postojanka za karavane, zdaj puščavsko mesto s sto tisoč dušami. Sebha ali tudi Sabha je še vedno vozlišče cest z vseh 4 strani Libije. Mesto je izhodišče za pot v puščavo.

V Tripoliju sem kupil letalsko karto in upal, da bom v Sebhi lahko dobil terenca z voznikom za v puščavo. Morda sem komaj prišel na letalo, saj tako prerivanje pred pultom letalske družbe na letališču lahko primerjam samo z odpiranjem trgovin na črni petek nekje čez veliko lužo. Nekdo mi je namreč prijazno namignil, naj se vključim v vsesplošni spopad, sicer bom ostal dobesedno prizemljen. In če mi uspe dobiti vstopni kupon (boarding pass), naj preverim, če sem res nazaj dobil svoj potni list. Če pa ne, naj vsaj na sliki ne bo črnec.

Ko sem še od doma poizvedoval pri libijskih agencijah, so bile cene slane kot zrak v Sečovljah. Na 15 mejlov sem dobil 3 odgovore. Ena od agencij mi je nudila izkušenega voznika, specialista za pesek, za 60 dolarjev, zraven pa še odličnega vodiča, verjetno najboljšega poznavalca Libije z znanjem prefinjene oxfordske angleščine za 100 dolarjev, in ker mora tolikšna masa ljudi tudi kaj pojesti, še gastronomski presežek v obliki kuharja za skromnih 50 dolarjev. Verjetno bi se za vse tri vloge v tem filmu potil kar voznik sam, le dnevna tarifa bi bila vsota vseh teh specialistov. 

Plani A, B, C

Dolžino poti bom pač moral prilagoditi strošku. Ko izvem, kolikšen bo. Če mi uspe izvedeti. Mularija na recepciji hotela v Sebhi ni znala niti ene nearabske besede. Po zajtrku sem šel ven, a nikjer nobene agencije, niti osebka, ki bi znal angleško. Nisem se imel s kom pogovarjati, pantomima mi pa ne gre. Ob vrnitvi sem v samem hotelu videl obetajoče nalepke in napise na dveh vratih, za katerima sta se, sodeč po prahu pred vhodom, v boljših časih skrivali agenciji. Receptor mi je omenil, da pridejo dejansko delat čez kako uro ali dve. Upanje je zacvetelo. Tudi petek, ko je vse zaprto, ni bil. Se mi je že zgodilo, da sem na potovanju večkrat pozabil, kateri dan je. Dobro, to bo plan B.

Spet sem šel ven in razmišljal, kdo me bo razumel, če grem do vsakega strica, ki vozi Land Cruiserja, in ga v angleščini vprašam »Majstr, a maš 7 dni cajta?« Nato sem srečal mladce od drugod, ki so v neki stranski ulici ponujali zidarske in vodovodne storitve. Če kdo potrebuje delavca, ga pride iskat sem. Fantje so bili veseli, pravijo da je z delom dobro. Postajalo je vroče, nazaj na plan B.  

Mojih 14 dni Libije sem hotel izkoristiti do konca. Izgubljeni dan v Sebhi bi me sicer pahnil v rahlo depresijo, a pripravljen sem bil celo na vrnitev vTripoli ali nadaljevanje poti proti Bengaziju in Cirenajki. To bi bil plan C. Sebha bi tako v mojem spominu ostala le slepo črevo. Nepomembno, namenjeno pozabi in brez tega prispevka.

Agencija

Vrata agencije v hotelu so bila odprta in želje so se mi kljub neproduktivnemu jutru dobro razpletale. 85 € na dan za avto in šoferja, all in. Kaj čem, dogovorila sva se. Agent je povedal, da je 8 dni dovolj za to, kar sem si zamislil – Ubari, Wadi Meghedet in Akakus, mogoče še Murzuq. Spet sem šel nekam za pol ure, da je možak potelefonaril naokoli. Turist, ki hoče takoj na pot, se pač ne prikaže vsak dan na vratih. 

Ampak šofer, ki lahko danes odide na pot,  govori samo arabsko, tisti z znanjem angleščine pa šele jutri. Dajte mi Arabca, da gremo! Pa nismo šli. Vzel je potni list in rekel, da mora po dovoljenje v neki priseljenski urad in da bo mogoče čez par ur, enkrat po kosilu, dobil vse papirje. Tudi jaz sem si privoščil kosilo v hotelu. Bilo je odlično. 

V Sredozemlju, Afriki, Sahari čas teče bolj počasi. No ja, saj razumem, da je v tisti vročini volja brez hitrosti in možgani brez spodbude, a na uro sem pa le občasno pogledal. Tako sem že v čas po poldnevu prišel spet v pisarno. »New Africa Company, Mr. Duško?« Vem, zakaj je to vprašal in z zarotniškim nasmeškom držal moj potni list, kot da mi ga ne bi želel vrniti. »Ja, New Africa Company, a je kak problem?« Seveda ni bil, nihče ti ne bo rekel, da uradniki sumijo, da si prišel šnjofat. Vsak, ki potuje sam, je potencialni vohun. 

Imel sem službeno vizo, na kateri je New Africa Company bila navedena kot gostitelj. Samo s službeno vizo si lahko individualno vstopil v Libijo in se po državi prosto gibal. Za razliko od mene, službenega turista, so navadni turisti morali preko svojih domačih in libijskih agencij, po štirje v avtu in po točno določenem programu. Od prijatelja, ki mi je vizo uredil, sem dobil kar cel telefon z libijsko sim kartico, z nekaj dobroimetja in številko g. Hazamija, ki naj ga kar pokličem, če bom imel kakšne težave. 

Mora biti pa kar v redu firma, ta New Africa Company. Kar malo pomembnega sem se počutil, ko mi je možakar vrnil potni list. Pa še dobra novica – angleško govoreči šofer tudi lahko odrine danes. Pride čez nekaj časa. Kaj pa je še ena urca v primerjavi s tem, da imam vozilo s šoferjem, ki zna angleško, dovoljenja, uresničljiv načrt. Še enkrat sem šel malo ven, tokrat z olajšanjem in mislimi, kako mi bo še danes uspelo do jezer v puščavi.

Voznik in sopotnik

Kasneje sem v pisarni plačal večino stroška in srečal voznika Mohameda, ki se je očitno rad oblačil v kamuflažne ali vojaško zelene barve in s »commando« kapo. Prvi vtis mu je bil očitno pomemben. Zaželel mi je dobrodošlico.

Sedel sem v 24 let staro Toyoto. Pred odhodom iz Sebhe je opravil vse nakupe zelenjave, testenin, mesa, jajc, vode, bencina. Vozila sva se od ene do druge tržnice. Povedal je, da je kamelje meso bolj žilavo, ko sem vztrajal, naj ga pač vzame, ker tega pri nas ni. Tudi hladilnika ni imel v avtu, meso je položil na karton. Tako se je samó sušilo, ne pa kvarilo. Oni že vedo, kaj delajo. 

Mohamed je na pot vzel Ahmeda, najstnika z zaplatami poroženele kože na rokah, ki jih je skrival z nošenjem pletenih rokavic. Če ni nalezljivo, sem rekel, me tudi ne moti, zaradi mene mu ni treba nositi volnenih rokavic na 30+ stopinjah. Njegova sramežljivost je popustila čez kak dan. V Italiji, kamor so takrat Libijci lahko potovali precej svobodno, bi mu zdravniki lahko pomagali, a njegov oče, Mohamedov žlahtnik, ni hotel za njegovo operacijo “zapravljati” denarja, češ da je tudi tako v redu. 

Ko sva obredla verjetno vse tržnice v Sebhi in na njegovem domu natovorila Ahmeda, sem se pa res nadejal, da zdaj sledi dvestokilometrski juriš v pesek. Kako sem se motil.

Postanki in zajci

Pot do puščave je bila polna postankov. Najprej na črpalki, potem na drugi črpalki, ker na prvi ni bilo bencina, pa to in tisto, pa kruh, pa strgalo, les za kurjavo… In nekje ob glavni cesti se je moral ustaviti še pri prijatelju, ki naj bi mu dal past za zajce, ker svoje ni našel. Do jezer v puščavi pa en kup kilometrov, pred tem pa še sipine… Ampak mi ni dalo miru, zakaj past za zajce, saj gremo vendar v puščavo, pesek. Zame so do takrat v puščavi živeli škorpijoni in kače, vse ostalo je tja zašlo po pomoti in za kratek čas. Kje bo za vraga lovil zajce, verjetno past potrebuje doma, mogoče v bolj urbanem okolju dolgouhci nekaznovano glodajo njegov korenček.

No, sem vsaj izkusil berbersko gostoljubnost. Ženski sta na ličnem kovinskem pladnju prinesli vrč hladne vode in kozarec. Taka je tradicija in zavrnitev od gosta sila nespodobno in neodgovorno dejanje. Nejeverno sem gledal v kozarec, ko so mi povedali, da je tisto migetanje v vodi le obilje mineralov, bolj zdravo kot sterilne molekule v napol prazni plastenki v moji roki. 

Po krajšem čebljanju je Mohamed rekel, da nas vabijo na kosilo. Seveda bi bilo neprimerno, da zavrnemo, kosilo je moralo biti, ne da ne. Še prej ga je bilo treba skuhati, pa postreči, pa potem še debata za prebavo. Ves dan se je vlekel kot jara kača. Pa še pasti ni dobil, ker je bila na posodo drugje. Ti frdamani zajci!

Cilj: jezera Ubari

S polnim želodcem je bilo kar fino na desnem sedežu. Navadil sem se na škripajoče vozilo in razpokan asfalt. Postal sem zadovoljen, saj mi je uspelo v slabem dnevu urediti najpomembnejši del potovanja. Mohamedu je vedno bolje tekla zarjavela angleščina. Ahmed je vpijal vtise s poti in verjetno razmišljal, kaj za eni ljudje so ti turisti. Vprašanje, če je ali bi sploh kdaj videl vse tisto, kar bomo videli skupaj. Poba je bil umirjeno tih in prijazen, a tudi zvedav. Pogovarjala sva se preko Mohameda. 

Še pred mrakom smo zavili z glavne ceste. Ravno smo zapeljali mimo nekega kampa, ko se je nasproti pripeljal njegov stric s Toyoto in z morsko zvezdo na maski vozila. Po vljudnostnem kramljanju smo zapeljali naravnost v strmino prvih sipin. Kmalu zatem se je pot zravnala in vožnja po dolini med grebeni sipin je bila prijetna. Sence so postajale daljše. Odmaknil se je od glavne poti in izbral prostor za nočitev. 

Obroki z Mohamedom n Ahmedom so bili “berber style”, s prekrižanimi nogami na preprogi, in ne kot “turisti” s stoli in mizami. Verjetno takrat ne bi rekel, da so čudni, če bi vedel, da bom v življenju še velikokrat sedel na stolu za mizo sredi puščav. Zakuril je ogenj z vejami, ki smo jih čez dan nabrali po poti in privezali na streho. »Zdaj ti še postavim šotor, potem bomo pa nekaj povečerjali in spili čaj«. Sem mu povedal, da njegov turist prenočuje kot on – brez šotora, s pogledom na Rimsko cesto, v hotelu milijon zvezdic. Imel je udobne blazine in tople odeje. Čeprav je bil dan naporen, sem še nekaj časa gledal v svetlo nebo. Imel sem občutek, da so se zvezde namnožile od takrat, ko sem nazadnje imel tak razgled. 

Zjutraj je bilo sveže in pesek je bil tako mrzel, da nisem mogel hoditi bos. Obul sem nogavice in opazoval pasove modre in roza svetlobe nad horizontom, ki so se nežno prelivali v svetlo modrino jutranjega neba. Vrani podoben ptič je oprezal za ostanki zajtrka.