Jezera Ubari
Voda v puščavi
Puščave so lahko neznosno vroče čez dan in hudo mrzle ponoči, včasih pesek pobeli celo sneg. Ob njih se spomnimo na karavane kamel, fatamorgane in filmske uprizoritve skorajšnjih smrti zaradi žeje. Neskončne sipine peska dajejo občutek strahotnega pomanjkanja vode, a je vendarle prisotna. Če ne drugje, pod površjem. Večinoma je do nje treba kopati ali vrtati globoko, včasih pa pride sama na plano. Nastanejo oaze s palmami in drugim rastjem. In Libija ima podzemne vode v Sahari veliko. Res veliko.
Davno pred našim časom
Na območju okoli Sebhe je bilo pred 200.000 leti ogromno sladkovodno jezero, veliko kot današnja Češka. Jezero Megafezzan, kot ga zdaj poimenujejo arheologi, so napajale številne reke in potoki dveh porečij, in je poleg Tritonisa in Čadskega jezera eno od tedanjih megajezer na tem področju. Najdbe v regiji pričajo o živahnih paleolitskih in neolitskih kulturah.
Ko so začeli pritoki presihati, je Megafezzan počasi izhlapel in pred 100.000 leti je nastalo polje peska Ubari. A vsa voda ni izginila v ozračje. Vodonosniki pod površjem so tam, kjer se tla stikajo s podtalnico, oblikovali jezera. Ne megajezera kot jih pozna arheologija, ampak majhna in očarljiva jezera, obrasla s palmami in trstičjem.
Jezera Ubari
Imena Ubari nima samo veliko morje peska med Sebho, kamnito puščavo Al-Hamra na severu in masivom Messak na jugu. Ime Ubari ali Awbari nosi tudi tuareško – berbersko mestece v Dolini življenja (ar. Wadi Al-Hayaa). Dolina je ime dobila po lahki dostopnosti do podtalnice, po njej je speljana tudi cesta od Sebhe proti zahodu do Serdelesa in nato na jug do Ghata. Pred Ubarijem je kraj Tekerkiba, od koder je najkrajši dostop do jezer med sipinami, katerim skupno ime je – jezera Ubari.
Skupino sestavlja več kot 20 jezer, vsako s svojimi posebnostmi. Zaradi kombinacije nalaganja slanih sedimentov in izhlapevanja vode so do petkrat bolj slana od morske vode, podobno kot Mrtvo morje. Če se nameravate v katerem od njih okopati, se krikom iz puščave lahko izognete le tako, da preskočite jutranje britje. V izogib nadležnemu pikanju in srbenju po kopanju pa je treba kožo sprati s sladko vodo.
Globine posameznih jezer so različne, od 7 do 35 metrov. Nekatera so presihajoča, napolnijo so le pozimi ali spomladi, pa še to ne vedno. Zaradi intenzivnega črpanje podtalnice je suhih jezer vedno več. Alge, odporne na sol, enemu od njih dajejo značilno rdečo barvo.
Običajno turiste peljejo le do prvih štirih najlažje dostopnih jezer – Mandara, Umm al-Maa, Mavo ali Mahfu in Gabarun. Dostop do ostalih je možen le preko visokih grebenov strmih sipin, za kar je potrebno več časa in kako vozilo več v skupini.
Mandara je že dolgo časa presušeno, dno pa je polno zgrbančene strjene mešanice soli in blata.
Umm al-Maa pomeni Mati vode. Ime priča o tem, kako pomembna je voda v puščavi. Je ozko in podolgovato in morda prav zato najlepše od Ubari jezer. Kljub majhnosti so se tam naselili prodajalci tuareških spominkov.
Aunov grob, kar v prevodu pomeni ime jezera Gabar-Un, je z zapuščeno vasico na severnem bregu tudi eno lepših. Preko dneva se spreminja barva vode, od zelene preko modre do rdeče. Ima več dostopnih točk do obrežja, ob bližnjem vodnjaku je možno sprati sol s sebe. Pri plavanju je treba malce paziti, saj je v globini od enega metra naprej lahko voda precej bolj vroča. V bližini sta tudi dva kampa.
Mohamed je rekel, da tukaj ne mara prenočevati. Ne spomnim se več, ali je omenil eno od bolj oddaljenih jezer, ampak dejal je, da je ponoči iz globin slišal tiho, zlovešče hrumenje, zemlja pa se je potresavala.
Osmo čudo sveta - Velika umetna reka
Prej sem omenil, da je pretežno puščavska Libija bogata z vodo. V šestdesetih letih so v puščavi iskali nafto. Naleteli so na velike zaloge fosilne pitne vode na jugu. Govora je bilo o deset tisočih kubičnih kilometrih (!) vode. Ker je Libija precej ravninska, so se odločili, da s to vodo oskrbujejo najbolj poseljeno sredozemsko obalo. Stotine kilometrov cevi so položili v zemljo, zgradili 500 metrov globoka črpališča in zbiralnike v zaledju večjih mest. Gadafi je projekt poimenoval osno čudo sveta.
Pregrešno drag projekt je zdaj kritiziran, saj naj bi za ozelenitev nekaterih delov puščave in oskrbe naraščajočega obalnega prebivalstva to vodo porabili v 50 do 100 letih, enak učinek pa bi lahko z veliko manj denarja dosegli z razsoljevanjem morja.
