Gareh Kelisa - črna cerkev
- Vroča iranska poletja in star mercedesov avtobus brez klime sta kriva, da sem po nekajurni vožnji iz Tabriza v Maku prišel prepoten. V največji meri sem sicer kriv kar sam, ker nisem upošteval, da je karto za avtobus treba kupiti vnaprej. Sedeži so bili razprodani, čakal sem do zadnjega. Vmes sem pobral nekaj radovednih pogledov potnikov. Voznik se me je, verjetno edinega tujca, ki se je po dolgem času peljal z njegovim avtobusom, usmilil in me posedel na velik segret pokrov, pod katerim je v zadnjem delu rohnel motor. Vode nisem imel, zato sta mi dva manjša grozda, ki mi ju je, verjetno na prigovarjanje njegovega dedka, prinesel neki deček, polepšala dan.
Tabriz – v atriju Modre mošeje
Bilo je še svetlo, ko sem se namestil v sobi s štirimi posteljami. Maku je razpotegnjeno mestece ob glavni cesti, primerno za kratek sprehod. Pečine nad mestom ponujajo lep razgled, a so pod večer menda bolj zbirališče lokalnih džankijev kot pa sprehajalna pot. Maku ni bil moj cilj, le izhodišče za pot do Črne cerkve svetega Tadeja.
Iran ni JV Azija, kjer v vsakem hotelu dobiš vrsto izletov. Hotelir je rekel, da bo nekoga poklical. Še zdaj ne vem, ali pokličejo žlahto, prijatelje ali nekoga, ki zna angleško in ima vodniško licenco. Jim pa verjetno za to gre provizija, cene pa niso nikjer napisane. Kasneje mi je prišel povedat, da je urejeno in je ob 8h odhod. Zvečer sem srečal nekoga, ki je govoril angleško in me povabil v restavracijo na odlično juho.
Zjutraj sem v recepciji čakal na prevoz. Vprašal sem, kako je z zajtrkom. Če bo kruh, sir in čaj dovolj, so vprašali. Zajtrkov pač ni bilo v teh skromnih nastanitvah, a pred potjo bi vseeno nekaj pojedel. Spomin mi ne izda podatka, ali je bil kruh topel ali mrzel, a tisti sploščeni nekvašeni okrogli ali kvadratni kosi kruha so mi bili všeč od prvega dne, ko sem jih dobil v roke. Ponudil sem plačilo za zajtrk, ne vem niti, če so mi zaračunali vsaj čaj. Denar sem pustil v nabiralniku za reveže, ki je bil na pultu recepcije. Hotelir si dal desno roko čez prsi in se mi priklonil, da mi je bilo kar nerodno. Kasneje mi je vodič razložil, da gostoljubje veleva, da se popotniku ponudi kruh in sir brez zahteve po plačilu.
Nisem še spil čaja, ko je vstopil mladenič v hlačah, zlikanih na črto, in v srajci. Urejen. Očitno svoje delo jemljejo resno. Ime mu je bilo Reza, po slovensko Janez. Perzijsko ime je namreč zelo pogosto.
Peugeot, v katerem je mojega uglajenega vodiča čakal tudi prijatelj, je bil za Iran nekaj več. Prevladovali so namreč ljudski Paykani, nekdanjim našim stoenkam podobni avti, stari in skoraj vsi beli. Peugeot je bil pa čisto neka nova dimenzija, redki in vpadljivi. In seveda različnih barv. Ime Peugeot so zamenjali s svojimi (npr. Samand), po licenci pa jih je izdeloval Iran Khodro.
Dobrih 60 km dolga pot je kar trajala. Po vijugasti cesti z malo prometa je vodič vozil počasi. Kmalu sem ugotovil, zakaj. Ne glede na odličen asfalt brez flik je na vsakih nekaj kilometrov zazijala globoka luknja, na kateri bi v najboljšem primeru zaslužil račun za optiko. Potreboval je nekaj časa, da mu je angleščina stekla, pri tem pa mu je izdatno pomagal tudi njegov prijatelj.
Po dolgotrajnem vzpenjanju smo zavili na desno. Planota, na katero smo prišli, je skrivala zaselke z zidovi iz blata, okoli hlevov so bili kupi sena in posušenih živalskih iztrebkov, lepo zloženih v kopice. Zadnji del poti smo morali vijugati med številnimi kakci raznih oblik, debeline in agregatnih stanj. Pastirji so črede živali selili po cesti in prenapetih voznikov ne marajo, zato jim moj vodič ni trobil, ampak je potrpežljivo počakal, da so se lotili težavnega opravila grupiranja črede.
Črna cerkev svetega Tadeja naj bi bila črna zaradi za gradnjo uporabljenega črnega peščenca, Qareh Kelisa pa v turščini pomeni »črna cerkev«. Je ena najstarejših krščanskih cerkva na svetu, postavljena je bila leta 68. A sedanja cerkev in samostan sta bila po potresu v 14. stoletju na novo postavljena. Tako stil gradnje kot notranjost sta zelo podobna armenskim cerkvam. Reliefi na zidovih, napisi v armenščini in notranja ureditev, vse priča o pomembnosti objekta.
Sveti Tadej ali sveti Juda, kot eden od 12 apostolov imenovan Juda Tadej (in ne Juda Iškariot), je po Jezusovi smrti prišel na to območje, kjer je bil v širjenju nove religije tako uspešen, da je spreobrnil celo kralja Edese Abgarja petega. Po kraljevi smrti so svetega Tadeja zarotniki ubili.
Črna cerkev je od leta 2008 ne UNESCOvem seznamu, pred le dvema mesecema (decembra 2020) je tudi romarski dogodek k sv. Tadeju pristal na seznamu nesnovne kulturne dediščine istoimenske organizacije.
